Grozljiva zgodba o izgubljeni generaciji, ki jo je pogoltnilo Jadransko morje, še ni bila pozabljena ...
Obstajajo dnevi, ki ne minejo. Ne zbledijo, ne potonejo, ne izginejo. Ostanejo zapisani v spominu ljudi in prostora. Za otok Rab na Hrvaškem je tak dan 27. april 1962; dan, ko je morje v bližini majhnega otoka Trstenik vzelo 16 mladih življenj in za vedno zaznamovalo celoten Kvarner.
Tistega dne so se dijaki, večinoma učenci srednje ekonomske šole iz Malega Lošinja, odpravljali domov na Rab, kjer so želeli preživeti prvomajske praznike. V majhno, komaj pet metrov dolgo barčico, ki je bila v lasti Josip Španjola (tega so študenti najeli za okrog 33 kilometrov dolgo pot) se jih je vkrcalo kar 19. Začetek poti je bil brezskrben, morje mirno, v zraku pa pesem in mladostni zanos.
A kmalu po tem, ko so prepluli mimo Trstenika, se je z območja Kvarnerja nenadoma razbesnelo neurje. Preobremenjena barka, nepripravljena na takšne razmere, ni imela nobene možnosti. V nekaj trenutkih je potonila. Večina mladih ni uspela doseči obale. Preživeli so le trije, dve dekleti in fant - vsem je nekako uspelo odplavati na varno. Dekleti sta bili v vodi kar dve uri!
Kronist in pesnik Josip Fafanđel že desetletja zbira pričevanja in ohranja spomin na tragedijo. Čeprav tistega dne ni bil na otoku, ga je novica dosegla kot dečka v Osijeku. "Sedel sem v park, da me nihče ne vidi, in jokal. Zdelo se mi je, kot da ves Rab joče z menoj," se je spominjal.
"Tega se ne da opisati"
Eden od preživelih, Marijan Pičuljan, opisuje trenutke, ki so za vedno zaznamovali njegovo življenje. "Ko smo odpluli, je bilo mirno. Peli smo. Potem pa – neurje. Ne sprašuj me, kaj se je zgodilo, tega se ne da opisati. Spomnim se le klicev, ki so trajali minuto ali dve … Potem pa tišina," je povedal.
Tragedija ni prizadela le Raba. Otoki so bili med seboj tesno povezani – Lošinj, Pag, Cres – in bolečina se je razlila daleč čez meje ene skupnosti. Posebno težo dogodku daje tudi dejstvo, da so nekateri dijaki preživeli zgolj po naključju. Tisti, ki so ostali še en dan v šoli, se na usodno barko niso vkrcali.
Spomin na izgubljeno generacijo živi še danes. Vsako leto na Trsteniku pripravijo komemoracijo, kjer stoji spomenik žrtvam. V preteklosti so se tja odpravljale manjše skupine, danes pa organizirani prevozi omogočajo, da se dogodka udeleži več ljudi; tudi svojci, prijatelji in vsi, ki želijo ohraniti spomin.
"Danes je še težje, ker ni več staršev žrtev. Ostajajo spomini in naša dolžnost, da jih ohranjamo," pravi Fafanđel, ki je tragedijo prelil tudi v poezijo. V pesmi Tuga Trstenika zastavlja vprašanja, ki še danes odmevajo nad morjem: "Se sprašujem, ali je tistega dne tudi galeb nosil žalost v krilih? So gromi vsaj za trenutek utihnili? So vetrovi obžalovali svojo moč? Je morda tudi morje jokalo?"
