DNK analiza 5500 let starega okostnjaka je znanstvenikom ponudila odgovore, ki jih niso pričakovali niti v najbolj norih sanjah.
Mednarodna skupina znanstvenikov je s pomočjo 5500 let starega človeškega okostja iz Kolumbije rekonstruirala najstarejši doslej znani genom bakterije treponema pallidum, povzročiteljice sifilisa in sorodnih bolezni. Odkritje, objavljeno v ugledni reviji Science, premika zgodovino teh okužb za več tisoč let nazaj in odpira nova vprašanja o njihovem izvoru ter razvoju.
Posmrtni ostanki so bili izkopani v skalnem zavetju v regiji Sabana de Bogotá. Sprva so raziskovalci analizirali DNK z namenom preučevanja prazgodovinskih človeških populacij, pri čemer so pridobili kar 1,5 milijarde genetskih fragmentov, kar je neobičajno veliko količino podatkov. Med rutinskim pregledovanjem pa so povsem nepričakovano zaznali sledi bakterije treponema pallidum. To naključno odkritje je sprožilo poglobljeno analizo, ki je privedla do rekonstrukcije celotnega genoma starodavnega povzročitelja bolezni.
Treponema pallidum je spiralasta bakterija, ki danes obstaja v več podvrstah in povzroča različne bolezni. Čeprav so si genetsko skoraj identične, se prenašajo na različne načine in povzročajo različne simptome. Prav ta podobnost znanstvenikom že dolgo otežuje razumevanje njihovega evolucijskega razhajanja.
Starodavni genom iz Kolumbije medtem ne ustreza nobeni izmed danes znanih oblik. Analize kažejo, da se je ta veja bakterije od preostalih linij ločila že pred približno 13.700 leti, medtem ko naj bi se sodobne podvrste med seboj razšle šele pred približno 6000 leti. To pomeni, da so bile treponemske bolezni v Amerikah prisotne in se razvijale tisočletja pred prihodom Evropejcev, kar dodatno zapleta dolgoletno razpravo o njihovem izvoru.
Ena od možnosti, ki jo raziskovalci še preučujejo, je, da gre za starodavno obliko povzročitelja bolezni pinta, kožne okužbe, ki je še danes endemična v delih Srednje in Južne Amerike. Dokončnega odgovora za zdaj nimajo, a genetski namigi kažejo na izgubljeno evolucijsko vejo, ki je skozi čas izginila ali se preoblikovala.
Zanimivo je, da okostje ni kazalo vidnih znakov okužbe na kosteh, kar je pri takšnih boleznih pogosto, a ne vedno prisotno. DNK-bakterije so raziskovalci pridobili iz golenice, torej kosti, ki je pri starodavnih analizah redko uporabljena. To nakazuje, da se genetski zapisi bolezni lahko ohranijo tudi tam, kjer arheološki dokazi ne kažejo očitnih sledi, in da je potencial paleogenomike – raziskovanja starodavne DNK – bistveno večji, kot smo doslej predvidevali.
Razumevanje evolucije nalezljivih bolezni ni zgolj zgodovinsko vprašanje. Sledenje njihovim koreninam pomaga znanstvenikom razumeti, kako so se patogeni prilagajali človeškim populacijam in kako bi se lahko spreminjali v prihodnje. Starodavni genom iz Kolumbije tako ni le arheološka zanimivost, temveč del širše zgodbe o dolgotrajnem sožitju med človekom in mikroorganizmi.
Pred objavo so raziskovalci svoje ugotovitve delili s kolumbijskimi znanstveniki in lokalnimi skupnostmi ter pridobili vsa potrebna dovoljenja za raziskave. Odkritje je namreč globoko povezano z medicinsko in kulturno zgodovino države.
