I. D. | 27. 8. 2022, 06:00
Večne kemikalije le niso tako večne – kaj to pomeni za pitno vodo?
Ste vedeli, da lahko kuhinjska posoda kar štirikrat poveča tveganje za nastanek raka jeter? To je rešitev.
Če smo še pred kratkim pisali o strašljivi senci "večnih kemikalij", ki zastira našo prihodnost, se lahko danes že veselimo novega odkritja, ki prinaša način za njihovo razgradnjo.
Spojine PFAS uporabljamo vse od 40. let 20. stoletja
Ne imenujejo se večne kemikalije brez razloga. Ne razgradijo jih bakterije, voda jih ne razredči. zakopane v zemljo pronicajo v okoliško prst in predstavljajo težavo za naslednje generacije.
View this post on Instagram
A ko se nekega problema resno loti, lahko znanstvena skupnost očitno doseže nepredstavljivo. Kemiki z Univerze Northwestern so tako prišli na dan s postopkom, v katerem razpadeta dva glavna razreda spojin PFAS, pri čemer so rezultat same nenevarne snovi. To so dosegli s povsem običajnimi reagenti in pri nizkih temperaturah, morda najpomembneje je, da je celoten proces poceni.
Preprosta tehnika bi se lahko izkazala kot priročna rešitev za uničevanje teh škodljivih kemikalij, ki jih že leta povezujejo s številnimi zdravstvenimi težavami pri ljudeh, živalih in okolju.
PFAS je postal ogromen problem naše družbe
Po besedah Williama Dichtela, ki je vodil študijo, "že majcena, majcena količina PFAS negativno vpliva na zdravje, poleg tega se ne razgradi. Lahko čakamo kolikor hočemo, ta težava ne bo izginila. Zato smo posegli po kemiji in ustvarili rešitev, ki bo uporabna po vsem svetu. Navdušujoče preprosta je."
PFAS je že 70 let stalnica v posodah s prevleko proti prijemanju in v vodoodpornih izdelkih, tekstilu, kozmetiki, gasilni peni ter v izdelkih, ki so odporni na maščobo in olja.
Z leti se je PFAS iz izdelkov preselil v pitno vodo in celo v kri 97 odstotkov populacije. Čeprav posledic še ne razumemo popolnoma, je že danes znano, da so te kemikalije povezane z neplodnostjo, razvojnimi težavami pri otrocih, povečanim tveganjem za različne vrste raka, oslabljenim imunskim sistemom in povišanimi koncentracijami holesterola v krvi.
PFAS je v isti kategoriji kot svinec
To pomeni, da se priporočila glede varnih koncentracij PFAS gibljejo okrog ničle. Nekaj poskusov filtriranja teh spojin iz vode je bilo sicer uspešnih, a kaj narediti z zbranimi kemikalijami? Nekatere možnosti vključujejo uničevanje pri zelo visokih temperaturah in tlakih, kar zahteva ogromno energije in posledično denarja. Poleg tega se je izkazalo, da je tovarna za sežiganje PFAS v zvezni državi New York v zrak izpuščala natanko te spojine. Spojine so pobegnile skozi dimnike in dobesedno posule lokalno skupnost.
View this post on Instagram
Tudi zakopavanje PFAS na odlagališča se ni izkazalo za dobro rešitev. S tem si po besedah strokovnjakov le zagotovimo velik problem čez 30 let, saj bodo kemikalije počasi prehajale v okolico.
Skrivnost neuničljivosti PFAS je v močnih vezeh
Vezi med ogljikom in fluorom so najmočnejše v organski kemiji. Fluor je najbolj kemijsko reaktiven in elektro-negativen od vseh elementov, zato obsedeno vleče k sebi elektrone, ki jih ogljik rade volja da. Ob taki razliki med dvema atomoma, ki sta približno iste velikosti, se oblikuje zelo, zelo močna vez.
View this post on Instagram
A tudi PFAS ima Ahilovo peto, na enem koncu dolgega repa ogljiko-fluorovih vezi je skupina, v kateri so pogosto tudi kisikovi atomi. Ko so kemikalije segreli v dimetil sulfoksidu, pomešanem z natrijevim hidroksidom, je ta dodatek obglavilo, ostal je le reaktivni rep. To je nato sprožilo nadaljnje reakcije in atomi fluora so se začeli ločevati in ponovno združevati v fluorid, najvarnejšo obliko fluora.
Z opisano metodo so uspešno razgradili 10 spojin PFAS, nerešenih ostaja še 11.990. Kljub na videz nepremagljivi gori ostaja Dichtel optimističen: "Z našim delom smo naslovili največjo skupino PFAS, med njimi tiste, ki nam povzročajo največ skrbi. Drugi razredi nimajo enake Ahilove pete, a vsaka spojina ima svojo šibko točko in če jo lahko identificiramo, bomo vedeti tudi, kako naj jo aktiviramo in uničimo." Študija je bila objavljena v reviji Science.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
