Znanstveniki upajo, da jim je uspelo rešiti eno največjih zagonetk, povezani z že tako ali tako sila skrivnostnim Velikonočnim otokom.
Velikonočni otok, znan tudi kot Rapa Nui, že stoletja buri domišljijo. Sredi neskončnega Tihega oceana, približno 3800 kilometrov od obale Čila, leži eden najbolj izoliranih krajev na planetu. Prav tja so ljudje prispeli razmeroma pozno, med letoma 1150 in 1280, in tam v skoraj popolni osami razvijali svojo kulturo vse do prihoda Evropejcev leta 1722.
Evropski raziskovalci so ob prihodu občudovali mogočne kamnite kipe moai, a naleteli so tudi na nekaj še bolj skrivnostnega: nerazvozlan sistem pisave, znan kot rongorongo. Gre za edinstven tridimenzionalni zapis s slikovnimi znaki oziroma glifi, ki ga znanstveniki vse do danes niso uspeli povsem razvozlati.
Dolga desetletja je med raziskovalci veljalo vprašanje, ali so prebivalci Rapa Nuija to pisavo razvili sami ali pa so nanjo vplivali Evropejci. Zdaj pa nova študija ponuja presenetljiv odgovor, ki bi lahko obrnil razumevanje zgodovine pisave na glavo.
Z uporabo radiokarbonskega datiranja so raziskovalci analizirali enega izmed 27 znanih lesenih predmetov z napisi rongorongo. Ugotovili so, da les izvira iz obdobja med letoma 1493 in 1509, torej iz časa pred prihodom Evropejcev na otok. Če ta ugotovitev drži, bi to pomenilo, da so prebivalci otoka svojo pisavo razvili popolnoma neodvisno, kar je v zgodovini izjemno redek pojav.
Takšni primeri samostojnega razvoja pisave so znani le v nekaterih velikih civilizacijah, kot so Mezopotamija, Egipt, Kitajska in Mezoamerika. Če bi se ta teorija potrdila, bi rongorongo postal eden zadnjih znanih primerov takšnega preboja v človeški zgodovini.
Dodatno težo tej razlagi daje tudi dejstvo, da rongorongo deluje povsem drugače kot evropski pisni sistemi. Struktura in logika zapisa ne kažeta očitnih vplivov od zunaj, kar še krepi možnost, da gre za domači, izvirni izum.
A odkritje ni brez zadržkov. Radiokarbonsko datiranje namreč razkrije, kdaj je bilo drevo posekano, ne pa nujno, kdaj je bil napis dejansko vrezan. Kljub temu raziskovalci poudarjajo, da bi bilo stoletja star les neprimeren za takšno obdelavo, kar zmanjšuje verjetnost kasnejšega nastanka. Poleg tega je bil analiziran le en predmet, medtem ko so drugi primerki datirani v obdobje po prihodu Evropejcev. Da bi dokončno potrdili teorijo, bi bilo treba preučiti še preostale artefakte, ki pa so razpršeni po svetu in težko dostopni.
