Znanstveniki s strahom in pričakovanjem zrejo v nebo, saj se Zemlji približuje nevarnost. Ta je za zdaj k sreči še daleč stran, toda za božič leta 2032 bi se lahko zgodilo nekaj osupljivega in vse prej kot prijetnega.
Znanstveniki vse pozorneje spremljajo asteroid 2024 YR4, ki ima za zdaj približno 4-odstotno možnost, da 22. decembra 2032 trči v Luno. Čeprav se verjetnost zdi majhna, je dovolj resna, da so se raziskovalci že lotili izračunov možnih posledic, ki ne bi ostale omejene zgolj na Lunino površje, temveč bi lahko dosegle tudi Zemljo.
Po ocenah astronomov gre za približno 60 metrov velik asteroid, ki bi ob trku sprostil energijo, primerljivo z udarcem srednje močnega termonuklearnega orožja. Tak dogodek bi bil kar milijonkrat silovitejši od zadnjega večjega zabeleženega trka na Luni leta 2013. Ob udarcu bi Lunino površje izparelo v oblak plazme in razžarjene kamnine, prizor pa bi bil viden s prostim očesom z območja Tihega oceana, kjer bi takrat vladala noč.
Znanstvena skupnost v tem morebitnem dogodku vidi tudi izjemno priložnost. Čeprav lahko fiziki in planetarni znanstveniki trke simulirajo z modeli, neposredno opazovanje dejanskega dogodka ponuja podatke, ki jih ni mogoče pridobiti nikakor drugače. Nastal bi približno kilometer širok krater, globok med 150 in 260 metri, v njegovem središču pa bi se oblikovalo okoli 100 metrov široko jezero staljene kamnine, ki bi se ohlajalo več dni. To bi omogočilo opazovanja z infrardečimi teleskopi, tudi z vesoljskim teleskopom James Webb, in ponudilo vpogled v procese nastajanja luninih kraterjev.
Ena najbolj osupljivih posledic pa bi bila ogromna količina drobcev, ki bi ob udarcu ušli Lunini gravitaciji. Do 400 kilogramov luninega materiala bi lahko vstopilo v Zemljino atmosfero, kar bi ustvarilo nekakšno naravno misijo vračanja vzorcev z Lune. Čeprav bi bili ti delci zaradi vstopa v atmosfero močno prežgani, bi znanstvenikom kljub temu ponudili neprecenljive informacije.
Po simulacijah bi se v času okoli božiča leta 2032 nad Zemljo razvil spektakel brez primere. Do 20 milijonov meteorjev na uro bi lahko osvetlilo nebo, kar bi bilo vidno s prostim očesom, med njimi bi bilo tudi od 100 do 400 večjih ognjenih krogel na uro. A ta kozmični ognjemet ima tudi temno plat. Delci bi najverjetneje padali nad Južno Ameriko, Severno Afriko in Arabskim polotokom, kar sicer niso najbolj gosto poseljena območja, vendar bi lahko posamezni večji kosi povzročili škodo.
Še večjo grožnjo predstavlja tveganje za satelite. Oblak drobcev v Zemljini orbiti bi lahko sprožil tako imenovani Kesslerjev sindrom, verižno trčenje satelitov, ki bi v nekaj letih lahko ohromilo navigacijske in komunikacijske sisteme ter onemogočilo varne izstrelitve novih plovil. Zaradi teh tveganj nekatere vesoljske agencije že razmišljajo o morebitni misiji, s katero bi asteroid rahlo preusmerili in mu preprečili trk z Luno. Odločitev pa ni preprosta. Če bi asteroid odklonili, bi človeštvo izgubilo enkratno znanstveno priložnost, a hkrati zaščitilo orbitalno infrastrukturo in morda tudi človeška življenja.
Za zdaj ostaja vse odprto. Verjetnost trka je majhna, a ne zanemarljiva. Če se bo v prihodnjih letih povečala, bo človeštvo postavljeno pred nenavadno dilemo: izbrati varnost ali dovoliti, da se pred našimi očmi zgodi eden najbolj spektakularnih naravnih eksperimentov v zgodovini opazovanja vesolja.
