Naključen udarec z lopato je razkril eno največjih arheoloških odkritij zadnjega obdobja.
Maja leta 1840 so delavci ob reki Ribble v angleškem kraju Cuerdale popravljali erozijo rečnega brega, ko je eden izmed njih z lopato zadel ob nekaj trdega. Pod plastmi peska so odkrili razpadajočo leseno skrinjo s svinčeno oblogo. Ko so jo odprli, jih je pričakal prizor, ki je postal ena največjih arheoloških senzacij v Veliki Britaniji: največji doslej odkriti vikinški zaklad v Angliji.
Domače legende so že dolgo pripovedovale, da je prav na južnem bregu reke Ribble zakopano največje bogastvo v državi. Mnogi so ga zaman iskali. Po okoliških travnikih naj bi hodili celo vedeževalci s srebrnimi verižicami in amuleti, eden od tamkajšnjih kmetov pa je po pripovedovanju dvakrat preoral svoje njive v upanju, da bo naletel na zaklad. Vse do leta 1840 je ostal skrit.
V razpadli skrinji je bilo shranjeno osupljivo bogastvo. Arheologi so našteli okoli 7000 srebrnih kovancev, srebrne ingote s skupno težo približno 31 kilogramov ter velike količine razrezanega srebrnega nakita in okrasnih predmetov, ki so jih Vikingi uporabljali kot plačilno sredstvo pri trgovanju.
Raziskovalci menijo, da so Vikingi zaklad zakopali med letoma 905 in 910. Takrat je velik del Anglije spadal pod območje Danelawa, kjer so vladali Vikingi, ki so izkoristili oslabitev anglosaških kraljestev. Večina najdenih predmetov izvira prav iz tega obdobja anglo-vikinške zgodovine.
Numizmatiki so podrobno preučili izvor kovancev. Čeprav jih je bila večina skovanih v Angliji, tako na anglosaških kot na vikinških ozemljih, med njimi pa je bilo približno 3000 srebrnikov s podobo vikinškega kralja Knuta Velikega, je zaklad razkril tudi presenetljivo mednarodno razsežnost. Okoli tisoč kovancev izvira iz frankovskih dežel, približno 50 srebrnih dirhamov iz arabskega sveta, nekaj iz zgodnje Skandinavije, nekaj iz vzhodne Evrope, med njimi pa se je znašel celo en bizantinski kovanec. Strokovnjaki domnevajo, da gre za plen številnih vikinških pohodov po Evropi.
Vikingi so se s plenilskih odprav pogosto vračali z ogromnimi količinami dragocenosti. Nekateri kovanci so prišli iz kratkotrajne Srednje Frankovske, ki se je raztezala od današnje Nizozemske do severne Italije, drugi pa naj bi izvirali iz pohodov v Zahodno Frankovsko. Hkrati raznolikost kovancev kaže tudi na živahne trgovske povezave, ne le na vojaške pohode.
Srebrni ingoti so po analizah izvirali z Irske, kar se ujema z zgodovinskimi dogodki tistega časa. Tik pred zakopom zaklada so bili Vikingi namreč izgnani z Irske in mogoče je, da so prav oni svoje bogastvo prenesli v Anglijo. Razrezani kosi nakita, zapestnic in drugih srebrnih predmetov so bili takrat povsem običajno plačilno sredstvo.
Zakaj je bil zaklad sploh zakopan, ostaja skrivnost. Ena od teorij pravi, da so Vikingi bogastvo skrili med begom pred sovražniki, a se ponj nikoli niso vrnili, bodisi zato, ker so padli v bitki bodisi bili ujeti. Druga razlaga pravi, da so vplivni vikinški voditelji zaklade začasno zakopali, da bi jih pozneje razdelili svojim privržencem, saj je bilo deljenje plena pomemben del njihovega položaja in ugleda. Obstaja tudi bolj simbolična razlaga. Po nordijskem verovanju naj bi tisti, ki je zakopal svoje bogastvo še za časa življenja, isto bogastvo našel tudi v Valhali, mitološkem posmrtnem svetu vikinških bojevnikov.
Po odkritju se je vnela razprava o lastništvu zaklada. Vsak od delavcev je smel obdržati po en kovanec, večina zaklada pa je v skladu s takratno angleško zakonodajo pripadla kraljici Viktoriji. Po njeni smrti je zbirka prešla v Britanski muzej, kjer hranijo večino kovancev, srebrnih ingotov, razrezanega srebra ter številne ohranjene predmete, med njimi bogato okrašene zapestnice, prstane, ogrlice, zaponke in broške. Približno 60 predmetov so pozneje prenesli tudi v Ashmolean Museum v Oxfordu.
