Pod razkošnimi mozaiki ene najslavnejših vil se je stoletja skrivala srhljiva zgodba, ki priča o presunljivi usodi njenih nekdanjih prebivalcev.
Rimska vila Brading na otoku Wight je danes znana predvsem po izjemno dobro ohranjenih mozaičnih tleh in ostankih, ki pričajo o razkošnem življenju rimske elite v Britaniji. Z razgledom na zaliv Sandown velja za enega pomembnejših spomenikov rimskega obdobja na Otoku. Toda med arheološkimi najdbami je nekaj, kar se precej težje ujema z njeno podobo nekdanjega bogastva: raztresene človeške kosti.
Profesor arheologije Michael Fulford z univerze v Readingu je v reviji Britannia objavil raziskavo z zgovornim naslovom Brading Roman Villa: Evidence of a Late Roman Massacre? oziroma Rimska vila Brading: dokazi o poznorimskem pokolu? Vprašaj v naslovu je pomemben. Fulford ne trdi, da je skrivnost dokončno razrešena, vendar meni, da dokazi kažejo na možnost krvavega dogodka v 40. ali 50. letih 4. stoletja, po katerem se je življenje na posestvu temeljito spremenilo. In sled do njega sestavljata predvsem dva ključna dokaza: človeške kosti in rimski kovanci.
Vilo so ponovno odkrili leta 1880 in že tedaj je vzbudila veliko pozornosti zaradi čudovitih mozaikov. Na njih so med drugim upodobljeni Orfej, človek s petelinjo glavo, Meduza in rimski bog vina Bakh. Toda na nekaterih mozaičnih tleh so ležali tudi človeški ostanki. Arheološke raziskave v prvem desetletju tega stoletja so razkrile še več kosti. Med najbolj nenavadnimi odkritji so bili posmrtni ostanki najstnika v približno 4,3 metra globokem vodnjaku.
Ker so bile okoliščine smrti nejasne, so raziskovalci uporabili radiokarbonsko datiranje. Rezultati so pokazali, da analizirane kosti najverjetneje izvirajo iz enega samega dogodka ali več dogodkov, ki so si sledili v zelo kratkem obdobju med letoma 240 in 400 našega štetja. To pomeni, da ljudje niso umrli po koncu rimske oblasti v Britaniji, temveč še v času, ko je bilo območje del imperija. Nato so v zgodbo vstopili kovanci.
Nenavadna luknja med 90 rimskimi kovanci
Na območju vile so od leta 1880 našli 90 rimskih kovancev, toda njihovo časovno zaporedje skriva nenavadno anomalijo. Med letoma 330 in 348 je namreč opazna vrzel. Takšnega vzorca niso zaznali pri primerljivih najdiščih drugod na otoku Wight ali v drugih delih rimske Britanije. To bi lahko pomenilo, da se je prav v Bradingu zgodilo nekaj lokalnega in nenadnega, kar je prekinilo dotedanji način življenja.
Fulford je preučil več mogočih razlag. Ena je bila napad piratov, ki so delovali v bližnjem Rokavskem prelivu, vendar za takšen scenarij ni dovolj dokazov. Tudi epidemija se zdi manj verjetna, saj ni dokazov o primerljivem izbruhu bolezni drugod po takratni Britaniji. Ostane tudi precej bolj temačna možnost.
Najdene kosti pripadajo štirim odraslim osebam, dojenčku in najstniku, ki je končal v vodnjaku. Na več kosteh so raziskovalci odkrili sledi rezov, zato Fulford dopušča možnost, da so bili ljudje ubiti. "Radiokarbonske datacije jasno kažejo, da kosti izvirajo iz poznega rimskega obdobja in ne iz časa po Rimljanih. To je najpomembnejši rezultat," je pojasnil Fulford in dodal, da kovanci ponujajo tudi možen zgodovinski kontekst.
Je za krvavim dogodkom stal sam rimski imperij?
Raziskovalci so v zgodovinskih virih našli vsaj dve obdobji, ki bi lahko ponudili razlago. Leta 342 je Britanijo zajela kriza, zaradi katere je naslednje leto tja pripotoval rimski cesar Konstans I. S seboj je pripeljal vojsko. Raziskovalci dopuščajo možnost, da se je vila Brading znašla v vrtincu dogodkov, povezanih s to intervencijo.
Druga možnost vodi v 50. leta 4. stoletja in boj za oblast znotraj samega rimskega imperija. Po uporu Magnencija, ki je dal ubiti Konstansa, je cesar Konstancij II. upor zatrl in se brutalno maščeval njegovim privržencem. Zgodovinski viri omenjajo mučenje, zapiranje in usmrtitve. Če je bil lastnik vile povezan z napačno stranjo političnega spopada, bi lahko bil ubit ali razlaščen, posestvo pa bi nato prešlo pod drugačno upravo. Prav to bi lahko pojasnilo tudi nenadno spremembo statusa in organizacije vile.
Trupla so očitno dosegle živali
Tudi stanje človeških ostankov ponuja pomembne namige. Na kosteh so našli sledi živalskih zob, kar bi se lahko zgodilo, če bi bila trupla po nasilnem dogodku pokopana na hitro in v plitvih grobovih. Živali bi tako lahko dosegle posmrtne ostanke ter jih sčasoma raznesle po širšem območju, kar bi pojasnilo, zakaj so arheologi kosti našli raztresene na različnih delih vile.
Kljub vsem indicem Fulford ostaja previden. "Ne morem biti prepričan, da je šlo za pokol," je poudaril in spomnil, da je prav zato v naslovu njegove znanstvene raziskave vprašaj. Toda kombinacija človeških ostankov, poškodb na kosteh, nenavadne vrzeli med kovanci in burnega političnega dogajanja v rimskem imperiju odpira možnost, da razkošna vila na otoku Wight ni bila zgolj dom premožnih Rimljanov. Morda je bila tudi prizorišče njihovega nasilnega konca.
