Zobni kirurg je povsem po naključju odkril nekaj osupljivega v Da Vincijevem kultnem Vitruvijevem človeku.
Leonardov Vitruvijev človek, ena najbolj prepoznavnih risb na svetu, že več kot 500 let buri duhove znanstvenikov. Toda tokrat se je v skrivnosti renesančne mojstrovine poglobil nekdo, ki z umetnostjo nima prav veliko skupnega - londonski zobni kirurg Rory Mac Sweeney. Med raziskovanjem vzrokov za nepravilno rast človeških zob je povsem po naključju naletel na nova matematična razmerja, skrita v znameniti Da Vincijevi risbi.
V članku, objavljenem v znanstveni reviji Journal of Mathematics and the Arts, Mac Sweeney trdi, da je Da Vinci v risbi uporabil posebno geometrijsko razmerje med krogom in kvadratom, ki se ne ujema z znanim zlatim rezom (1,618), temveč z nekoliko drugačnim - približno 1,64. Do tega razmerja naj bi prišel z opazovanjem enakostraničnega trikotnika, ki ga tvorijo razprte noge Vitruvijevega človeka, in ga povezal z geometrijo človeške čeljusti.
Njegova raziskava izhaja iz vprašanja, zakaj imajo sodobni ljudje več težav z zobmi kot naši predniki, na primer neandertalci. Pri iskanju "idealnih proporcev" človeške čeljusti se je obrnil prav na Da Vincija, umetnika, ki je kot nihče drug združeval umetnost, znanost in matematiko.
Mac Sweeney je v risbi prepoznal povezavo z Bonwillovim trikotnikom, konceptom, ki ga v zobozdravstvu uporabljajo za opis optimalne mehanike čeljustnega sklepa. Ko se ta trikotnik zrcali in razširi v tridimenzionalno obliko – tetraeder – nastane razmerje 1,633, skoraj enako tistemu, ki ga je, po njegovem mnenju, uporabljal tudi Da Vinci. "Zdi se, da je Leonardo intuitivno razumel univerzalno matematično načelo ravnotežja sil," pojasnjuje Mac Sweeney in dodaja: "Namesto da bi šlo le za umetniško idealizacijo telesa, bi lahko Vitruvijev človek skrivaj ponazarjal popolno geometrijo biomehanike."
Toda vsi ne delijo njegovega navdušenja. Matematik Daniel Mathews z univerze Monash v Avstraliji opozarja, da so podobne vrednosti izračunali že drugi raziskovalci z različnimi pristopi in da ni nujno, da je Da Vinci v risbo vgradil skrivno kodo. "Včasih ni v vsem skrita globlja formula," pravi Mathews: "Morda je šlo zgolj za estetsko skladnost, ne pa za matematično teorijo." Ne glede na to pa Mac Sweeneyjeva raziskava ponovno dokazuje, da Da Vincijeva dela še vedno skrivajo plasti pomenov, ki jih znanost šele zdaj začenja razumeti.
