Vojna v Ukrajini skozi oči Slovenca: "Ko slišiš krogle žvižgati, veš, da so namenjene tebi"

"Vojne so na nek način vse enake. Ko se voziš skozi požgane vasi, kjer ni več nikogar, ki bi bil živ, prideš do spoznanja, da je končni rezultat vsake vojne smrtna tišina, opustošenje," je uvodoma pojasnil Valenčič, ki različna vojna območja obiskuje že 20 let. Na ozemlje Ukrajine se je prvič odpravil v začetku marca 2022 - drugi teden po začetku ofenzive. Nato pa se tja še trikrat vrnil.

Kot je dejal, ga je ob prvem obisku najbolj zanimalo dvoje; koliko države bo Rusom uspelo zavzeti in kakšna humanitarna katastrofa čaka Evropo. "Tja sem šel po ta dva odgovora."

Vojna se ne začne takoj, ko stopiš čez mejo

V Ukrajino se je odpravil, ne da bi tam koga poznal. Želel je priti čim bliže vojnega območja, zato se je preprosto usedel na letalo in poletel v Varšavo. "Vsak odhod v vojno se začne v čakalnici nekega letališča, kjer sediš obkrožen z veliko ljudmi, a si hkrati neskončno sam," je pojasnil.  

Na letalu za Varšavo je spoznal avstralskega vojaka, ki je bil tako kot on namenjen v Ukrajino. On je imel kontakt od ukrajinske prostovoljke v Varšavi, ki ju je odpeljala do ukrajinske meje.

"Ko sva bila čez, sva se znašla s pomočjo kontaktov, ki sem jih slučajno dobil prek telefonskih klicev od različnih ljudi in naenkrat sva bila v Žitomirju, 100 kilometrov od Kijeva, kjer je potekala vojna."

Opomnil je, da je bilo to na začetku ofenzive, ko so napadi na območju glavnega mesta še potekali, kasneje aprila pa jih je ukrajinska vojska odgnala. 

Dodal je, da ljudje pogosto mislijo, da se vojna začne, takoj ko prečkaš ukrajinsko mejo, a to po njegovih besedah ne drži. "V psihološkem smislu je sicer res, ker veš, da si na vojnem območju, a razdalja od Kijeva do Donetska, kjer potekajo najhujši boji, je zelo velika." Na zahodu vojne ne občutijo zares, dokler ruska vojska ne napade prav teh mest.

Sirene v ukrajinskih žepih

V mestih, kjer so potekali napadi, je bil večkrat. Žitomir so bombardirali, ko je bil tam prvič, kasneje se je znašel tudi v obleganem Harkovu, ob svojem zadnjem obisku Ukrajine pa še v obleganem Hersonu. "Ko si v obleganem mestu, večinoma ni elektrike, ni ogrevanja, ves čas padajo bombe. Ostane res zelo malo ljudi, ki še vztrajajo na svojih domovih." 

Strašljiva podrobnost, ki se mu je vtisnila v spomin, je tudi to, da imajo tako rekoč vsi Ukrajinci na pametnih telefonih nameščene aplikacije, ki opozarjajo na nevarnost zračnega napada. Nekoč se je glasen zvok sirene razlegal po mestiih, danes Ukrajincem zvoni aplikacija na telefonih. "Predstavljajte si simfonijo groze, ko si v skupini ljudi in se pogovarjate, nenadoma pa začnejo vsem prisotnim iz žepov hlač in jaken tuliti sirene." 

Aplikacija ima dve različni opozorili, eno za bombni in drugo za raketni napad. Če je prvo, imaš 10 minut časa, da prideš do zaklonišča, če je drugo, ti ostanejo le tri minute.

Če krogle žvižgajo, so namenjene tebi

Večkrat se je znašel tudi v nevarnosti. Spominja se primera, ko je v predmestje Hersona peljal humanitarno pomoč, medtem ko so mesto intenzivno bombardirali. "Bilo me je zelo strah, ampak, ko to delaš, ima stvar smisel, zato si osredotočen in to narediš. Za teboj pride šele retrospektivno. Takrat se sprašuješ, zakaj si šel"

Kot je pojasnil, se na vojnem območju močno navežeš na ljudi, ki si jih spoznal v tistih okoliščinah. "Z njimi se močno zbližaš, v čast ti je, da si ob njih, to ti pomaga premagati strah in da smisel temu, da si tam." Kot je poudaril, pa moraš tam vedno vedeti, kaj točno tam počneš, sicer obstaja možnost, da te stvari tako pretresejo, da postaneš paraliziran od strahu. S tem pa ogroziš tako sebe kot druge.

Ena od stvari, ki se jih je naučil, je to, da so krogle namenjene tebi, če jih slišiš žvižgati. "Najbolj nevarno je, če slišiš le en žvižg, saj takrat veš, da nate strelja ostrostrelec. Metka, ki te zadane, ne slišiš nikoli."

Najhujša zima po 2. svetovni vojni

Glede odpora meni, da so Ukrajinci v tem boju presenetili sami sebe. "Vse skupaj je preraslo nek dodaten pogum in za Ukrajince je postalo zelo častno biti del tega boja." Veliko bogatih Ukrajincev je iz države pobegnilo, zato jih v očeh sorojakov najverjetneje čaka velika sramota, ko se bodo vrnili, saj ne bodo imeli nobene zgodbe, ki bi jo pripovedovali. Ne bodo mogli reči, da so bili del odpora, ko bo tega konec. 

Po Valenčičecem mnenju, je cilj Ukrajincev v naslednjih mesecih izvesti nekaj uspešnih ofenziv, s čimer bi upravičili dobavo orožja, ki jim ga pošilja Zahod. Zavedajo se namreč, da tega orožja ne bodo vedno dobivali. To pa pomeni, da bodo izgubili na deset tisoče ljudi. "Poleg tega doživljajo najhujšo zimo od konca druge svetovne vojne, saj Rusija napada njihovo energetsko in drugo civilno infrastrukturo. Putin jih hoče na tak način izčrpati."

Glede tega, kaj se je v enem letu vojne spremenilo, meni, da je situacija v Ukrajini danes enako težka, kot je bila na začetku vojne. Na dan na obeh straneh še vedno umre ogromno vojakov. "Približno tisoč na dan."

Duhovnik in ostrostrelec v eni osebi

Ena izmed vezi, ki jih je stkal v Ukrajini, je prijateljstvo z duhovnikom evangeličanske cerkve iz Harkova Ivanom, ki ga je že večkrat obiskal. "Ivan se je prostovoljno javil, da bo šel v vojno in je postal ostrostrelec. Ker pa je v celotnem Harkovu ostalo samo še pet duhovnikov, kljub temu vsako nedeljo še vedno vodi svete maše."

To je videti tako, da imajo verniki v njegovi cerkvi v majhni vasici v bližini Harkova televizor, on se snema s telefonom in obrede vodi s pomočjo tehnologije - prek pretočnih vsebin.

"Ko sem Ivana drugič obiskal, sva se vozila po Harkovu in se pogovarjala. V nekem trenutku sem ga čisto spontano vprašal, ali je kot ostrostrelec že koga ubil. Odgovoril je, da je ubil eno osebo. Po tem, ko je to rekel, sva se naprej vozila v popolni tišini." Valenčič je prepričan, da je takrat videl, kako je umrl del njega.    

"Neka čudna solata"

Ko je k Ivanu prišel tretjič, je bila situacija že povsem spremenjena. Ob vstopu v njegovo stanovanje je na kuhinjski mizi zagledal troje; mačko, ki jo je rešil iz neke uničene stavbe, Biblijo in vijoličasto plastično posodo, ki je bila polna metkov. "Rekel sem mu: 'Ivan, to je pa neka čudna solata.' On pa je odgovoril, da s to solato vsak dan hrani ruske vojake."

Ivan mu je kasneje pojasnil, da te metke dobi tako, da jih s policisti iz Harkova menja za hrano.

"Na prvih bojnih linijah jim primanjkuje streliva, Ivan pa ima prijatelje, ki so policisti. Nosi jim razne konzerve s hrano, oni pa mu v zameno dajejo metke. Ko pride njegova izmena in gre na fronto, s seboj vzame metke iz te sklede," je pojasnil. Ob tem je pokazal tudi Ivanovo fotografijo in fotografijo njegove kuhinjske mize. 

Razkril je še, da se bo v Ukrajino najverjetneje ponovno odpravil že v naslednjem mesecu. Mogoče bo celo obiskal koncert skupine Laibach, ki bodo 31. marca kot prvi zahodni glasbeniki po začetku ruske ofenzive nastopili v Kijevu.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere