Iz kosov mesa, ujetih v želodcu kar 14.400 let starega volčjega mladiča, je oživela zgodba o izumrlem velikanu in razkrila, da je bil njegov konec hitrejši in bolj usoden, kot si je znanost predstavljala desetletja.
Raziskovalci so v permafrostu na severovzhodu Sibirije našli izjemno ohranjena ostanka dveh volčjih mladičev iz ledene dobe, eden od njiju pa je v želodcu še vedno nosil svojo zadnjo večerjo: meso volnatega nosoroga. Prav iz tega, nedohranjenega kosa mesa, so znanstveniki prvič v zgodovini uspešno izločili celoten genom te mogočne ledenodobne živali. Rezultati, objavljeni v reviji Genome Biology and Evolution, so razburili evolucijsko stroko: volnati nosorog ni umiral počasi. Izumrl je skoraj čez noč.
Primerjava genomov treh osebkov, starih 49.000, 18.000 in 14.400 let, je pokazala, da populacija volnatih nosorogov do zadnjih trenutkov ni kazala znakov genetskega propada, kakršnega vidimo pri drugih izumirajočih vrstah, denimo pri zadnjih mamutih. Nobene sledi parjenja v sorodstvu, nobenih genetskih ozkih grl – nič, kar bi nakazovalo dolgo umiranje vrste. In vendar se je nekaj sto let po tem konkretnem nosorogu, katerega meso je pojedel volčji mladič, vrsta nenadoma povsem izgubila iz fosilnega zapisa.
Znanstveniki sklepajo, da je bil glavni krivec drastičen dvig temperatur ob koncu ledene dobe, ki je izbrisal hladno stepsko-tundrsko okolje, od katerega so ti velikani živeli. Volnati nosorogi so bili grajeni za mraz: ogromni, kosmati, z dvema masivnima rogovoma in hrbtno grbo, ki je shranjevala energijo. Ko so se širile tople, vlažne pokrajine, je njihova ekologija preprosto izginila. Čeprav ljudje v tistem času že tisočletja živeli v istem prostoru, ni nobenega dokaza, da bi lov odločilno prispeval k izumrtju.
Odkritje volčjega mladiča je razkrilo še drugo, skoraj filmsko podrobnost: mladič je bil star le sedem do devet tednov in najverjetneje še vedno sesal mleko. Kosa nosorogovega mesa ni našel sam, prinesla mu ga je mati ali drug član tropa. A kmalu po tem obroku je poginil tudi sam, ujet v neusmiljen svet ledene dobe, ki je kmalu zatem izbrisal še eno od svojih največjih živali. To je prvič, da je znanosti uspelo rekonstruirati genom iz take vrste ostankov: iz hrane v želodcu plenilca. In zgodba, ki je pri tem prišla na dan, odkriva zgodovino izumrtja ene najbolj ikoničnih živali pleistocena.
