Doc. dr. Robert Oravecz | 30. 9. 2022, 13:31

Za mir ali vojno? Dr. Robert Oravecz: "Posledice moških odločitev so vedno trpele njihove žene in otroci."

Osebni arhiv Robert Oravecz

Vojna v Ukrajini traja že šesti mesec , pa vendar ni videt znamenj konca spopadov, ki postajajo vedno bolj brutalni in krvavi za obe strani, vpleteni v spopad. Ameriški viri navajajo 75000 izgub na strani ruske vojske. O številu ubitih, preseljenih, deportiranih Ukrajincev lahko le ugibamo. 

Februarja, ko so se spopadi začeli, sem bil bolj ali manj prepričan, da so Rusi storili veliko strateško napako, ko so podcenili potenciale ukrajinske obrambe. Vedno se pokaže, da je vojska, ki brani svojo domovino, veliko bolj motivirana od agresorja. Zdi se, da so bili Rusi prepričani v psihološki učinek silnih tankovskih in raketnih enot.

Računali so na podoben iztek, kot v času madžarske, češke in poljske revolucije

Pozabljene lekcije zgodovine

Kot Madžar, ki je sicer odraščal izven Madžarske, sem tekom študija v 80-ih letih v mestu Pécs podrobno spoznal družbeni odmev velike tragedije, s silo zadušene revolucije leta 1956.

V tistih časih se je sicer še uradno govorilo o 'kontrarevoluciji' in je bilo dejanje poguma, če je kdo v družbi izustil besedo 'revolucija'. Na dan 23. oktobra se je vsako leto čutila neka čudna vibracija v ljudeh, nekakšna mešanica ponosa in žalosti. Na uradnike, pripadnike policije in partije se je gledalo kot na kolaboracioniste, ki so prodali dušo okupatorju. 

Šele po sestopu madžarske komunistične partije z oblasti in po odhodu ruske vojske se je začela kazati prava slika o tragičnih in obenem veličastnih dogodkih jeseni 1956.

Opozicija, ki je prišla na oblast, je radikalno spremenila odnos do teh zgodovinskih dogodkov. Legitimiziral se je izraz »revolucija«, prišlo je do katarzičnega ponovnega pogreba pogubljenih političnih akterjev, odprli so se tajni arhivi. Po 35-ih letih izgnanstva so bili s častjo sprejeti revolucionarji, ki so bili v odsotnosti obsojeni na smrt in so se šele zdaj lahko vrnili v domovino. Ustanovljen je inštitut 56, ki je sistematično zbiral osebne izpovedi posameznikov, ki so bili kakorkoli vpleteni oz. udeleženi v revoluciji. 

Čeprav je komunistična oblast vseskozi natolcevala, da je šlo za imperialistično zaroto, se je pokazalo, da se je revolucija začela kot spontana ljudska vstaja, usmerjena proti stalinizmu, rdečem terorju, zatiranju, ki se je izvajala v štiridesetih in petdesetih letih pod taktirko ruske NKVD.

Po smrti Stalina leta 1953 se je led začel topiti, pojavili so se prvi kritični glasovi študentov in intelektualcev, ki so kulminirali v splošni stavki in množičnih demonstracijah. Dne 25. oktobra so se množice, zahtevajoč odpravo ostankov stalinizma zbrale pred parlamentom. Državna zastava iz katere so izrezali stalinistični grb je postala simbol revolucije 1956. Po tem, ko so pripadniki tajne partijske vojske (ÁVH) streljali v množico in povzročili kar nekaj smrti, je izbil oboroženi spopad med ÁVH, ter ruskimi enotami na eni strani, ter revolucionarji na drugi strani. Ti so kmalu prišli do orožja iz skladišč orožarskih tovarn, nato pa je tudi regularna vojska stopila na njihovo stran. Ne le v Budimpešti, temveč tudi na podeželju so se dogajale atrocitete, streljanja v množico neoboroženih civilistov, vendar tudi linč pripadnikov ÁVH. Revolucionarji so povsod ustanovili delavske svete, se trudili razorožiti pripadnike ÁVH.

Že po nekaj dneh so revolucionarji prevzeli oblast v državi. Ustanovila se je začasna vlada pod vodstvom premierja Imre Nagy, ki je napovedal demokratizacijo madžarske družbe in je zahteval izstop Madžarske iz vzhodnega vojaškega bloka. 

Do novembra je sovjetska vojska pripeljala nove enote, opremljene z najbolj sodobno opremo in vojsko, ki je bila prepričana, da se bo borila proti fašistom.

Hruščov je na skrivaj pridobil zagotovilo Tita, da se Jugoslavija ne bo vpletla v dogajanje na Madžarskem.

Večer pred začetkom načrtovanega napada so Rusi pod pretvezo povabili vojaški vrh revolucionarjev na dogovor, da bi jih nato aretirali in s tem obglavili madžarske obrambne potenciale v glavnem mestu. Začela se je silovita ofenziva, vodena s tankovskimi kolonami, ki so rušile vse pred seboj. Po nekaj dneh se je vzpostavil 'red'. Okoli 200.000 Madžarov je emigriralo, tisoči pa so bili obsojeni na smrt ali dolgoletno zaporno kazen. Čeprav jim je bila prvotno obljubljena imuniteta, so celotno politično in vojaško vodstvo obsodili na smrt in usmrtili. 

V Vojvodini so moji starši s tesnobo sledili poročilom o tragičnosti dogodkov v matični državi. Spomnim se mamine pripovedi o tem, da so madžarski begunci sedeli na trgu sredi našega mesta, šivali madžarsko zastavo z luknjo v sredini in peli pesem: "Kako daleč, daleč je moja domovina …" Jugoslavija je brezpogojno sprejela te begunce, ki so nato nadaljevali pot v tretje države. 

Po potolčeni revoluciji se je Madžarska pod taktirko Jánosa Kádárja postopno konsolidirala, vendar tudi vedno bolj zaostajala za razvito Evropo, kar je v 80-ih letih povzročilo globoko družbeno krizo in razdor med intelektualci in pristaši komunističnega režima. 

Po premagani madžarski revoluciji se je srednja Evropa omrtvičila za celo desetletje, nato pa so izbili nemiri na Češkem, v začetku 80-ih pa še na Poljskem.

Rusi so se na te dogodke vedno odzvali na enak način, z rožljanjem orožja, pošiljanjem tankov in vojske na ulice. Očitno so komunistični voditelji v teh dveh državah bolj učinkovito varovali skladišča orožja, saj je bil odpor proti ruskim tankom bolj simboličen. Danes sredi Prage stoji spomenik Janu Palachu in Janu Zajicu, ki sta se leta 1968 javno zažgala v znak upora. 

Oklep je narekoval moč in sporočal, da je vsak odpor nesmiseln.

Morda se kdo spomni študentskih demonstracij v Srbiji tekom 90-ih let ali upora na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Totalitarna oblast se je povsod zatekala k enaki taktiki. Demonstracija moči s tanki je prvi poraz doživela šele med slovensko osamosvojitveno vojno, nato pa še pri obleganju Vukovarja, na zloglasni Trpinjski cesti, pokopališču tankov. 

Po tem, ko se je t.i. 'zvezna vojska' v Vukovarju soočila s hudim neuspehom in izgubami, se je zatekla k taktiki »cestnega valjarja«, rušenja hiše za hišo , ulice za ulico s topništvom, vse dokler branitelje ne bi dokončno izčrpala in prisilila k predaji. 

Ob začetku ruske ofenzive proti Ukrajini je bilo možno napovedati podoben scenarij. Čeprav nisem vojak, sem predvideval, da so velika mesta smrtna past za oklepne enote.

Že Madžari so uničevali ruske tanke z molotovkami, ki so jih metali z višine. Spomnimo se, da se je zgodilo tudi v Gornji Radgoni.

Oklepna kolona, ujeta v mestnih ulicah je nezmožna učinkovito delovati. V spopadu s sodobnim protioklepnim orožjem je oklep povsem nemočen in silno ranljiv. 

Z žalostjo v srcu sem gledal prve posnetke sodobnih, urejenih, lepih ukrajinskih mest, saj ni bilo težko predvideti, kaj bo sledilo. Kmalu smo postali priča rušenja celih mest, mestnih četrti, blokov. Še najbolj žalostno je to, da v takšni, totalni vojni ni možno predvideti, kdaj bo prišlo do slabo namerjenega, rušilnega raketnega napada iz velike oddaljenosti. To ustvari negotovost v civilnem prebivalstvu, kar sčasoma preraste v apatijo in vdanost v usodo.

Travma vojne (in zanikanja)

V času vojne v BiH smo opažali, kako so bili še najmanj prizadeti tisti begunci, ki so se umaknili že pred začetkom napadov. Z vsakim dnem so prihajali bolj in bolj prizadeti, travmatizirani begunci.

Travmatska izkušnja bombardiranja, ostrostrelskih napadov in granatiranja spremlja te posameznike še po tridesetih letih.

Moja pacientka je še kot odraščajoče dekle živela blizu frontne črte, tako da je bila vsakodnevno izpostavljena prizorom stradanja, smrti, trpljenja. Po vojni je kmalu začela doživljati nočne napade, podobne epilepsiji. Potem, ko se je priselila v Slovenijo, se je zaposlila v podjetju, kjer se vsak dan srečuje s prizorom in vonjem krvi, kar še dodatno prebuja njene travmatske podobe. 

Vojne, v katerih se vojak bojuje za svojo deželo, povzročajo opazno manj potravmatskih posledic. Kot dober primer je Izrael, kjer vojaški veterani kažejo veliko manj PTSM kot ameriški veterani vietnamske, iraške, afganistanske vojne ali ruski veterani iz vojne v Afganistanu. 

V totalnih vojnah, kot je tudi ukrajinska, so civilisti vedno bolj izpostavljeni trpljenju.

Trpljenje spreminja njihovo nevrobiološko zasnovo, tako da postanejo razdražljivi, telesno napeti, nezmožni navezovanja in občutka varnosti. Možgani otrok, ki se rodijo v takšnih neugodnih, nevarnih razmerah, se že od rojstva prilagajajo nasilju in stradanju. Večina jih bo odrasla v bojevnike, vojščake, upornike. Lahko sklepamo, da izredna bojevitost Ukrajincev izvira iz množičnih travmatskih izkušenj prejšnjih generacij. Vemo, da te izkušnje spreminjajo podobo in zavest naroda, etnične skupnosti. Nevrobiološki vplivi se bodo na osnovi epigenetskih mehanizmov prenesli celo na bodoče generacije, ki se z vojno nikoli niso srečale. 

V času druge svetovne vojne so angleška poveljstva prepovedala francoskim pripadnikom odpora, da bi izvajali eksekucije, napade na nemške vojake in častnike, ker je bilo nemško povračilo usmerjeno na civilno prebivalstvo in zaprte pripadnike odporniškega gibanja. Medtem, ko so v okupirani zahodni Evropi usmrtitve talcev odvračale od subverzivnega delovanja, so množične usmrtitve talcev v bivši Jugoslaviji le še prispevale k množičnem odhodu prebivalcev v partizane, saj je bilo bolj sprejemljivo umreti z orožjem v roki, kot pred strelskim strojem. Kako je izkušnja množičnega trpljenja vplivala na značaj in odnos do nasilja balkanskih narodov, lahko presodite sami.

Zanimivo je, da medtem, ko je za pripadnike starejše generacije prebivalcev Slovenije umor povsem nesprejemljivo dejanje, so pripadniki mlajše generacije drugačnega mnenja, torej smatrajo, da je umor v določenih okoliščinah opravičljivo dejanje. 

Zadnje čase se pojavljajo politično podprte interpretacije slovenske osvobodilne vojne v smislu, da je bil oboroženi boj škodljiv, saj je povzročil veliko žrtev in je na koncu prispeval k razklanosti naroda.

Jasno je, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Za njih je umor v imenu domoljublja, revolucije, pravičnosti opravičljiv, sprejemljiv. Zmaga legitimizira nasilje, saj izkušnja vojne sili posameznike v 'splitting', razcep, črno –belo razmišljanje.

Nasilje na eni strani je sprejemljivo, celo zaželeno, na drugi strani pa zločin. Vsekakor pa obstajajo meje, do katerih totalitarna oblast lahko legitimizira svoje početje. Program iztrebljanja duševno manj razvitih, Judov, Romov in drugih nezaželenih oseb so celo nacisti poskušali prikriti. Enako so storili tudi Rusi po razkritju pobojev poljskih častnikov v Katinskem gozdu. Podobno se je zgodilo tudi v bivši Jugoslaviji ob koncu druge svetovne vojne. Prikrivanje zločinov je pravzaprav dokaz zavedanja storilcev, da je storjeno dejanje civilizacijsko nesprejemljivo, torej je zlo. 

Stališča do zgodovinskih dejstev vedno zavzamemo na osnovi moralne sodbe, vendar je naša moralna presoja vplivana s strani medijsko posredovanega družbenega diskurza.

Menim, da je slovenska kultura močno vplivana s strani moralnih načel, ki temeljijo na 'splittingu', t.j. razcepom med 'dobrim' in 'zlom'.

Ob tem težko sodimo racionalno o motivih, na osnovi katerih so se odločale generacije pred nami. V sklopu doktorske disertacije sem se posvetil poslovilnim pismom talcev, ki so bili ustreljeni v času nemške okupacije. Iz teh pisem lahko razberemo, da so bili ti posamezniki večinoma globoko religiozni ljudje, ki so se spravili s svojo usodo. Nekateri med njimi so dali vedeti, da so se v odporniško aktivnost vpletli po naključju, zaradi prijateljev, osebnih interesov, ali pač kar tako. 

Po zadušeni madžarski revoluciji 1956 so se oblasti in celo nekateri književniki trudili predstavljati revolucijo kot čas brezvladja, kriminala, linča. S sodnimi procesi, ki naj bi razkrivali kazniva dejanja, umore in linčanja, so legitimirali svojo oblast in neopravičljivo hude kazni. 

Med ostalimi so obsodili in obesili študentko medicine, ki so jo obtožili, da naj bi lastnoročno, z žepnim nožen usmrtila ranjenega mladega pripadniki ÁVH. Sodni proces so izpeljali pred mediji in publiko. Uspeli so jo zmanipulirati do te mere, da je celo priznala dejanje in narekovala zgodbo, ki nikakor ni mogla biti resnična. Šele po spremembi oblasti se je razkrilo, da je šlo za zrežirani proces z namenom očrniti intelektualce, ki so stopili na stran revolucije. Danes njen kip stoji v avli medicinske fakultete v Budimpešti. 

Trideset let je minilo od osamosvojitve Slovenije, vendar se nikoli nihče ni posvetil zgodbam vojaških častnikov, ki so morali v tistih ledeno ostrih dneh odločati o tem, na katero stran stopiti, kakšno stališče zavzeti do dogodkov v Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH. Čeprav bi iz zgodovinske razdalje pričakovali, da bi se posamezniki odločali na osnovi zavednosti, politične opredeljenosti, 'klenosti' ali strahopetnosti, napačno dojeti lojalnosti, sovražnosti, to zagotovo ni tako enostavno. Najtežje je bilo tistim častnikom, ki so desetletja živeli v Sloveniji, tu zasnovali družino, vendar jih je vezala vojaška zaprisega, tovarištvo, občutek izdaje domovine, družine, idealov bratstva in enotnosti. Verjetno bi se težko soočili z njihovimi občutki konflikta lojalnosti. Vprašamo se lahko, ali so bili ti častniki, ki so sedeli v tankih JLA slabi, nemoralni, obsojanja vredni ali lahko sprejmemo, da so bili njihovi motivi moralno prav tako sprejemljivi kot motivi tistih, ki smo prestopili na slovensko stran. 

Trpljenje žensk in otrok

Posledice moških odločitev so vedno trpele njihove žene in otroci.

Na njih pogosto pozabimo.

V času druge svetovne vojne (in na žalost tudi po njej) so družine odpornikov in nato sodelavcev okupatorjev končale v taboriščih kot prisilni delavci ali so bili predvideni za iztrebljanje.

Ženičke so nekoč nosile hrano v zapor in prale krvavo perilo svojih mož. Preživljale so družine, delale za tri, če je bilo treba. Moja sedaj že pokojna prijateljica Milena je bila stara 15 let, ko jo je aretiral gestapo. Z mamo sta v Auschwitzu preživeli tri leta, da bi bili po vojni proglašeni za kulake. Tako ji ni bilo usojeno, da bi lahko študirala.

Po madžarski revoluciji so bile ženske revolucionarjev prisiljene v težaško delo, življenje v vlažnih kleteh. Čeprav so jih prisiljevali, da se odpovejo svojim možem, so vztrajale in nosile posledice svojih odločitev. Otroci iz teh družin niso smeli študirati, vse do 90-ih let so bili obsojeni životariti na robu družbe. 

Vsako leto gledamo bošnjaške ženice klanjati se pred nagrobniki v Srebrenici. Spomnim se tudi gibanja srbskih mater v črnem, ki so poskušale vliti nekaj razuma v balkansko politiko 90.-ih. 

Vojna v Ukrajini nosi podobne značilnosti kot vojna na tleh bivše Jugoslavije.

profimedia

Je vojna, ki nosi znamenje imperialističnega spopada, ob tem pa je tudi medetnična in navsezadnje medcivilizacijska vojna.

Medtem ko se imperialistične vojne lahko končajo, so spopadi med pripadniki različnih etnicitet, religij, družbenih skupin 'never ending story'. V sebi namreč nosijo veliko emocionalnih elementov, travmatskih izkušenj preteklih generacij in preteklih vojn kot tudi motivacijo za revanšo, poplačilo trpljenja ali nasilje samo zase. 

Dokler so bili Ukrajinci lojalni in so sprejeli vlogo dobro prilagojene manjšine v Sovjetski zvezi, so bili relativno dobro sprejeti. Državnost, evropska orientacija, želja po demokratizaciji je prebudila ukrajinski nacionalizem in starodavne spore med Ukrajinci in Rusi.

Holodomor, pomor milijonov Ukrajincev zaradi lakote v času vladavine Stalina, je njihova izbrana travma. Sodelovanje Ukrajincev z nacistično Nemčijo pa je pustila travmatične spomine tako na ukrajinski kot na ruski strani.

Zamenjava prorusko orientiranega predsednika je zadoščalo, da se prižge zažigalna vrvica v pokrajinah z rusko govorečim prebivalstvom. 

Po več kot petih mesecih še vedno ni videti konca in razpleta vojne. Čeprav smo na začetku bolj ali manj vsi navijali za Ukrajince in kazali veliko empatije do beguncev, sedaj postaja jasno, da vojna jemlje na desettisoče življenj, golta celotna mesta, gospodarstvo, povzroča lakoto celotnega kontinenta. 

Ukrajina postaja krvava rana na zemljevidu Evrope. Ker smo generacija, ki se ni soočila s krutostjo druge svetovne vojne in smo leta 1991 odnesli celo kožo, ne da bi se tisoče in tisoče moških, žensk in otrok soočalo s travmatsko izkušnjo vojne, le težko ocenimo, kaj pomeni izkušnja te vojne za teh štiriinštirideset milijonov Ukrajincev. 

Tisti, ki delamo s travmatiziranimi osebami, veliko bolj intenzivno doživljamo trpljenje teh posameznikov.

Medtem ko mediji poročajo o vojaških zmagah in porazih, mi čutimo in sodoživljamo trpljenje vojakov na bojišču, civilistov pa še bolj intenzivno. Razlika med doživljanjem civilistov in vojakov je predvsem v občutku nemoči.

Orožje da moškemu občutek, da se vsaj teoretično lahko sooči s sovražnikom, zaščiti sebe in tovariše. Ženske in otroci trepetajo v zakloniščih odvisni od usmiljenja sovražnika. Prisiljeni so zapustiti svoje domove,vse kar so tekom življenja ustvarili. 

Mediji ne poročajo o tem, kako se soočaš s tem, da ostaneš brez strehe nad glavo, ljubljenih oseb, družbenega statusa, dohodka. Sprašujem se, ali bi se lahko postavili v položaj teh ljudi. 

Vživljanje v drugega

Leta 1991, ko sem imel 31 let, sem življenje jemal bolj lahkoto. Čeprav sem imel dva otroka, sem bil optimističen glede izteka osamosvojitvene vojne. Življenje je bilo še pred mano. Tako kot sedaj Ukrajincem, se je tudi meni zedlo najbolj pomembno, da sem na pravi strani, da se borim za pravično stvar - kot sem to takrat sam, na osnovi svojih izkušenj, ocenil. Tudi, če bi se vojna končala s porazom osamosvojiteljev, bi pač odšli živeti v izgnanstvo in začeli znova.

Pri 62-ih letih razmišljam drugače, saj je večji del življenja že za mano.

Moja poklicna kariera se počasi končuje. V teh desetletjih sem ustvaril premoženje, družino, trudim se početi nekaj koristnega in iz tega gradim svojo samopodobo. Čeprav mislim, da sem bolj odporen in prilagodljiv kot večina ljudi, vseeno težko pomislim na to, da bi moral kje v tujini začeti življenje na novo. 

Prepričan sem, da so glasovi, ki se sprašujejo o smiselnosti nadaljevanja ukrajinske vojne glasovi empatičnih, po duši matriarhalnih ljudi, ki se lahko poistovetijo s trpljenjem civilnega prebivalstva in se zavedajo grozeče, dolgoročne, večgeneracijske spremembe ukrajinske kulture in družbe. 

Prijatelj, Madžar judovskega rodu, pripoveduje o tem, da je tekom preteklih desetletij vedno z veseljem obiskoval Izrael kot svojo drugo domovino, sedaj pa se z žalostjo in grenkobo sooča s spremembami izraelske družbe. Pod vplivom mlade, v vojaških zmagah prekaljene generacije izraelska judovska kultura kipi od samozavesti in se vedno bolj oddaljuje od liberalne, miroljubne kulture evropskih Judov. Narod, nekoč obsojen na trpljenje, je postal narod ponosnih bojevnikov, ki gleda na svet skozi puškin merek. 

Na osnovi tradicije evropskih, predvsem balkanskih etno spopadov in vojn, gre pričakovati, da se bo ukrajinska vojna spremenila v trajno žarišče.

Če se bo vojna z ustavitvijo ognja ustavila na mejah, ki so jih zasedli Rusi, bo nastal nekakšen status quo.

Ukrajinci se bodo vedno bolj oboroževali na škodo blaginje naroda, da bi čez nekaj let ali nekaj desetletij poskušali ponovno zavzeti izgubljene teritorije. "Naj stane, kar stane." Če pa bi Ukrajini uspelo pridobiti ozemlja nazaj, bi živeli nenehno pod grožnjo Rusije, v strahu, da se bo ponovno lotila osvajanja v vojni izgubljenega ozemlja. Narod, tako ukrajinsko ali rusko govoreči bi bil na teh ozemljih nenehno pod pritiskom, v večnem strahu za življenje in preživetje na svoji zemlji.

Ko sem se pred časom vozil po Liki in Bosanski Posavini ter gledal tisto opuščeno, zaraslo zabit, sem razmišljal o tem, kakšni so bili interesi Srbov in Hrvatov, da so se leta bojevali in umirali za tiste koščke nerodovitne zemlje, kjer preživijo le ovce in koze. Je bilo to vredno življenj in eksodusa stotisočih na eni in drugi strani bojne črte?

Žal se politiki ne zavedajo dolgoročnih posledic njihovih sebičnih, narcisističnih teženj. Ne zavedajo se teže svojih besed in odločitev. 

Čeprav je žalostno, vendar je jasno, da vzhodna in južna Evropa še danes lahko funkcionirata le v etnično čistih mejah. Drugačne meje so nenehen vir napetosti , revanšizma in nenačelnih političnih zavezništev, z namenom sprememb mej in etnične dominacije. 

Ko so leta 1990 jugoslovanski politiki govorili o možnosti preseljevanja prebivalstva, se je to zdelo bogokletno, nato pa je umrlo več kot 200.000 ljudi in se pravzaprav nič ni radikalno spremenilo. Še naprej so vse etnicitete pripravljene na vojno. Eni čakajo na revanš, drugi pa so pripravljeni, da se revanš ne bi zgodil. 

Uničena mesta, tovarne, gospodarstvo, človeški resursi zasedene Ukrajine se desetletja ne bodo obnovili. Te pokrajine vidim kot 'cono' iz filma 'Stalker' Andreja Tarkovskega. 

Ko v BiH prestopiš iz kantona v kanton, se še na kvaliteti asfalta čuti razlika. Bosanska Posavina se je zmrznila v času vojne, z luknjami na hišah, zaraslimi dvorišči, uničenimi tovarnami. 

Na koncu se ponovno postavlja vprašanje, kje se trenutno nahaja evropska civilizacija, katerim vrednotam bo dala prednost? Spoštovanju vsakega človeškega življenja ali nacionalnim, političnih ciljem in težnjam?

Mediji nam na žalost vsakodnevno dajejo odgovor na to vprašanje, saj ni niti sledu poročanja o trpljenju, stradanju, strahu in stiski. Ljudje so le kolateralna škoda. Smisel te vojne pa počasi tone v meglo predvidljivo negotove prihodnosti. 

profimedia

 

 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.