Jedro je veliko bolj nemirno, kot so doslej mislili ...
Znanstvenike je presenetilo odkritje, da Zemljino jedro ni mirna, popolna krogla, kot smo se učili v šoli, temveč ima svoj razgiban "pejsaž" – z gorami, dolinami, podori in morda celo "notranjimi vulkani", ki nenehno spreminjajo njegovo obliko.
Železno jedro ustvarja mogočno magnetno polje, ki sega daleč v vesolje in nas ščiti pred Sončevim vetrom. Prav ta zaščita pa kaže, da jedro ni statično, temveč dinamično in burno. Zadnje raziskave seizmičnih valov, ki potujejo skozi Zemljine plasti, razkrivajo, da je meja jedra veliko bolj dramatična, kot se je mislilo doslej.
Meritve so pokazale obstoj gromozanskih struktur, ki se dvigajo iz jedra proti spodnjemu plašču – višje naj bi bile celo od Mount Everesta, poroča Nova.rs. Nekatere dosegajo kar tisoč kilometrov višine. Odkritje je sprožilo vprašanje: je bilo jedro vedno tako nemirno?
Pod površjem se nahajata dve izjemno veliki formaciji – ena pod Afriko, druga pod Pacifikom. Vsaka sega približno 2000 kilometrov globoko, masiv pod Pacifikom pa je skoraj tako širok kot Luna. Skupaj zavzemata približno šest odstotkov volumna Zemlje.
Ostanki starodavnega planeta?
Ta dva masiva, imenovana Tuzo in Jason, sta regiji z upočasnjenim prehajanjem seizmičnih valov. Dolgo se je domnevalo, da sta le začasni strukturi, zdaj pa vse kaže, da morda obstajata že milijone, celo milijarde let. Naokoli so območja, kjer potonile tektonske plošče končajo svojo pot – geološka "pokopališča". Ena od hipotez celo trdi, da bi masiva lahko bila ostanka starodavnega planeta, ki se je v davni preteklosti zaletel v Zemljo, njen odtrgan del pa je oblikoval Luno.
Nove tehnologije so razkrile mrežo t. i. ultra-počasnih con, kjer se seizmični valovi upočasnijo za polovico. Poleg tega je bila leta 2024 odkrita prstanasta struktura v samem jedru, vzporedna z ekvatorjem, v kateri valovi potujejo počasneje in ki vsebuje več lažjih elementov, kot sta kisik in silicij.
Obstaja tudi teorija, da se je notranje jedro v zadnjih 20 letih spremenilo obliko. Profesor John Vidale z Univerze Južne Kalifornije je odkril majhne deformacije na stiku med zunanjim in notranjim jedrom, kar nakazuje, da zunanje (tekoče) jedro moti notranje (trdno).
Čeprav so ta odkritja še vedno v domeni znanstvenih raziskav in hipotez, pa razkrivajo, da je srce našega planeta živ organizem, ki se nenehno spreminja. A prav zaradi tega znanstvenike najbolj skrbi prihodnost. Ko se zunanje jedro namreč enkrat dokončno ohladi in bo Zemlja izgubila svoj magnetni ščit, bomo ostali brez zaščite pred smrtonosnim Sončevim sevanjem. Atmosfera bi razpadla, življenje, kot ga poznamo, pa bi ugasnilo, saj bi se naš planet spremenil v pusto pokrajino, podobno Marsu.
Prav zato znanstveniki opozarjajo: razumevanje notranjosti Zemlje je ključno za razumevanje naše prihodnosti. Študije redkega izotopa helija-3 bi lahko razkrile, kako hitro je Zemlja nastala. Če se potrdi, da se helij-3 veže na železo v jedru, to pomeni, da je bil naš planet oblikovan precej hitreje, kot smo doslej verjeli, še piše Nova.rs.
