Pod našimi nogami se že zdaj odvija proces, ki ga ne moremo občutiti, vendar bi lahko Zemljo spremenil v svet, kakršnega človeštvo še ni poznalo.
Današnji zemljevid sveta na pamet poznamo praktično vsi. Afrika, Evropa, Azija, obe Ameriki, Avstralija z Oceanijo in Antarktika imajo svoje navidezno trdne položaje, oceani med njimi pa se zdijo večni. Toda v geološkem merilu je podoba našega planeta le trenutek v zgodbi, ki se nikoli zares ne ustavi.
Pred približno 200 milijoni let je začela razpadati Pangea, velikanski superkontinent, v katerem so bile združene današnje celine. Geoznanstveniki predvidevajo, da bi se lahko čez približno toliko časa zgodilo nekaj nasprotnega: kopenske mase bi se ponovno združile v en sam velikanski superkontinent. Kako natanko bo videti, ni mogoče vedeti, raziskovalci pa so oblikovali štiri pomembne scenarije njegovega nastanka.
Razlog se skriva globoko pod našimi nogami. Teorija tektonike plošč, ki se je kot vodilna razlaga uveljavila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, opisuje Zemljino zunanjo plast kot sistem velikanskih plošč, ki se premikajo nad bolj vročimi in gibljivimi plastmi notranjosti planeta. Njihovo počasno potovanje ustvarja gorovja in oceanske jarke, sproža potrese ter skozi stotine milijonov let združuje in ponovno razdvaja celine.
Superkontinenti namreč niso večni. Zakaj natančno sčasoma razpadejo, znanstveniki še raziskujejo, ena od možnih razlag pa je povezana z neenakomerno razporeditvijo različnih vrst Zemljine skorje. Prav skoraj neopazno gibanje plošč, ki poteka tudi danes, bi lahko nekoč ustvarilo povsem nov svet.
Štiri mogoče prihodnosti istega planeta
Prvi scenarij se imenuje Novopangea. Predvideva, da se bo Atlantski ocean še naprej širil, Tihi ocean pa postopoma zapiral. Ob njegovih robovih je veliko subdukcijskih območij, kjer se oceanske plošče pogrezajo pod druge plošče in v Zemljin plašč. S tem je povezan tudi znameniti pacifiški ognjeni obroč, območje izjemno intenzivne potresne in vulkanske dejavnosti.
Druga možnost je Pangea Proxima oziroma naslednja Pangea. V tem scenariju bi se Atlantski in Indijski ocean sprva še širila, nato pa bi nastanek novih subdukcijskih območij obrnil gibanje. Celine bi se ponovno začele približevati, Evrazija pa bi nazadnje trčila z drugimi kopenskimi masami. Končni rezultat bi bil nekoliko obročast superkontinent z manjšim oceanskim bazenom v notranjosti.
Tretji scenarij je Aurica. Atlantski ocean je star približno 180 milijonov let, Tihi pa okoli 200 milijonov. Kaj, če bi se v daljni prihodnosti zaprla oba? Joao C. Duarte, strokovnjak za tektoniko z univerze v Lizboni in avtor hipoteze o Aurici, opozarja, da na Zemlji obstaja še tretja možnost – mlajši Indijski ocean, star približno 140 milijonov let. Če bi se Indijski ocean v prihodnosti močno razširil, Atlantski in Tihi pa zaprla, bi se vseh sedem celin združilo v Aurico, velikansko kopensko maso okoli ekvatorja. Njeno ime je sestavljeno iz imen Avstralije in Amerike.
Četrta možnost je Amasia. V tem scenariju bi Atlantski in Tihi ocean ostala odprta, zaprl pa bi se Arktični ocean. Skoraj vse celine razen Antarktike bi se pomaknile proti severu in se združile v bližini severnega pola. Zemlja bi tako dobila velikansko severno kopensko maso, medtem ko bi Antarktika ostala osamljena na nasprotni strani planeta.
Prvi prizori prihodnosti se morda dogajajo že danes
Dvesto milijonov let je za človeka skoraj nepredstavljivo obdobje, toda proces, ki bi nekoč lahko ustvaril nov superkontinent, že poteka. Eden zanimivejših primerov je razpoka Dabbahu v Etiopiji, kjer se je leta 2005 čez puščavsko površje odprla približno 40 kilometrov dolga razpoka. Raziskovalci pričakujejo nadaljnje velike geološke spremembe na tem območju, nekateri pa menijo, da bi se prav tam lahko oblikovala ena prihodnjih velikih celinskih ločnic.
Združevanje celin seveda ne bo podobno silovitemu trku dveh avtomobilov. Gre za tako počasen proces, da ga posameznik v svojem življenju ne more zaznati. Toda končne posledice bi lahko bile ogromne; predvsem za podnebje in življenje. Raziskovalci so leta 2021 s tridimenzionalnimi globalnimi podnebnimi modeli preučevali, kakšen svet bi lahko ustvarila scenarija Aurice in Amasie. Če bi nastala Amasia in bi se velike kopenske mase zbrale okoli polarnih območij, bi se močno spremenilo oceansko kroženje, ki danes prenaša toploto od ekvatorja proti poloma.
Polarna območja bi lahko postala še hladnejša in vse leto prekrita z ledom. Velike ledene površine bi odbijale več Sončeve energije nazaj v vesolje, kar bi ohlajanje še okrepilo. Fizični znanstvenik Michael Way z Nasinega Goddardovega inštituta za vesoljske študije, ki je vodil omenjeno raziskavo, je prav ta povratni učinek izpostavil kot eno ključnih značilnosti takšnega sveta.
Aurica bi bila precej drugačna. Ker bi se razprostirala okoli ekvatorja, bi bila po modelih približno tri stopinje Celzija toplejša od današnje Zemlje in verjetno tudi bolj suha. Njene obale bi lahko ponekod spominjale na današnjo Brazilijo – z obsežnimi peščenimi plažami, koralnimi grebeni in sipinami, vendar tudi z močnimi oceanskimi tokovi. Duarte prav Aurico ocenjuje kot najverjetnejšega izmed omenjenih scenarijev, Amasio pa kot najmanj verjetnega. Toda prijetnejše temperature še zdaleč ne pomenijo prijaznega sveta.
Bi človeštvo takšno Zemljo sploh lahko dočakalo?
Po eni od predstavljenih projekcij bi močno poledenela Amasia lahko povzročila izjemno hud udarec kopenskemu življenju, medtem ko bi bilo življenje v oceanih odpornejše. Tudi toplejša Aurica ne bi bila raj. Ko bi se celine združevale, bi se danes geografsko ločene vrste znašle v istem prostoru, konkurenca za življenjske niše pa bi se močno povečala. Duarte zato opozarja, da bi lahko takšen proces spremljala množična izumiranja.
Vendar so vse tako oddaljene podnebne projekcije obdane z ogromno negotovostjo. Alex Pullen z univerze Clemson opozarja, da nihče ne ve, kakšne rastline bodo na Zemlji obstajale čez 200 milijonov let, vegetacija pa pomembno vpliva na sestavo ozračja, padavine, oblake in količino svetlobe, ki jo površje odbije. Velika neznanka bodo tudi izpusti ogljikovega dioksida zaradi vulkanske dejavnosti.
Michael Way opozarja še na neznanko, ki jo ustvarja človeštvo samo. Ne moremo zanesljivo vedeti, kakšne dolgoročne posledice bodo imeli sedanje podnebne spremembe, onesnaževanje oceanov in ogromne količine plastike. Glede prihodnosti človeške vrste je previden, glede Zemlje precej manj. Planet je v večini zadnjih štirih milijard let kljub velikanskim spremembam ohranil razmere, v katerih je bilo življenje mogoče, in Way meni, da si bo Zemlja najverjetneje opomogla tudi od škode, ki ji jo povzroča današnja civilizacija. Vprašanje pa je, kdo bo takrat živel na njej.
Zemljevid, ki ga poznamo, že izginja
Duarte opozarja, da evolucije ne bi smeli razumeti kot ravne poti proti vedno večji inteligenci. Človeštvo je že pokazalo, da tehnološka sposobnost ne pomeni nujno tudi sposobnosti dolgoročnega preživetja. Ista inteligenca, ki ustvarja izjemno tehnologijo, je ustvarila tudi jedrsko orožje, sposobno uničiti velik del civilizacije.
Če bi Zemljo čez desetine ali stotine milijonov let naseljevala neka človeška naslednica oziroma povsem druga inteligentna vrsta, po njegovem mnenju zgolj večja inteligenca ne bi bila dovolj. Za dolgoročno preživetje bi morala živeti v ravnovesju z ekosistemom, od katerega je odvisna.
Nihče od nas, naših otrok ali neštetih prihodnjih generacij ne bo videl končnega rezultata. Toda to ne pomeni, da se sprememba še ni začela. Na Zemlji še vedno nastajajo gorovja. Vulkanska dejavnost v Tihem oceanu ustvarja nove otoke. Tektonske plošče se premikajo, nekje na planetu pa se vsak dan zgodi potres z magnitudo okoli šest. Kopenske mase se v povprečju premaknejo za približno 1,5 centimetra na leto, kar je približno primerljivo s hitrostjo rasti nohtov. Na človeški časovni lestvici je to skoraj nič. Na časovni lestvici planeta pa pomeni, da zemljevid sveta, ki ga poznamo danes, že izginja. Le tako počasi, da tega ne moremo videti.
