Ena najbolj znanih razlag o začetkih življenja na našem planetu je prestala zahteven znanstveni preizkus.
Kako se je na Zemlji pred milijardami let pojavilo življenje, ostaja eno največjih nerešenih vprašanj sodobne znanosti. Med teorijami, ki že več kot stoletje zaposlujejo raziskovalce, je tudi zamisel, da so ključne kemične sestavine za nastanek prvih živih organizmov na naš planet prinesli kometi. Toda nova raziskava britanskih znanstvenikov kaže, da bi bil takšen scenarij precej manj verjeten, kot so domnevali doslej.
Raziskovalna skupina pod vodstvom Richarda Anslowa z univerze v Cambridgeu je s sodelavci z univerze v Edinburgu izvedla obsežne računalniške simulacije, s katerimi je poskušala rekonstruirati trke kometov z Zemljo v prvih 500 milijonih let njenega obstoja. Zgodnje obdobje našega planeta so v različnih scenarijih simulirali kar 100.000-krat.
Rezultati so pokazali, da v večini primerov kometi na Zemljino površje niso uspeli dostaviti zadostnih količin kemičnih spojin, potrebnih za nastanek življenja. "Gre za nekoliko romantično zamisel, toda naši rezultati kažejo, da je zelo malo verjetna," je povedal Anslow.
Težava ni v sestavinah, temveč v njihovem prihodu
Kometi vsebujejo številne spojine ogljika in dušika, ki lahko sodelujejo pri nastajanju kompleksnejših organskih molekul. Raziskovalci so se posebej osredotočili na vodikov cianid, spojino, iz katere je mogoče v ustreznih laboratorijskih razmerah pridobiti gradnike sladkorjev, maščob ter molekul DNK in RNK.
Težava nastane, ko komet doseže Zemljo. Njegova povprečna hitrost ob trku znaša približno 28 kilometrov na sekundo, pri čemer se sprosti ogromno toplote, ki lahko uniči večino občutljivih organskih spojin. Manjši kometi, s premerom pod približno 100 metri, pogosto razpadejo že visoko v ozračju. Tudi večji lahko zaradi plitvega kota vstopa razpadejo, še preden dosežejo tla. Prav počasnejši trki pod majhnim kotom pa bi bili za ohranitev vodikovega cianida najugodnejši.
Znanstveniki so v simulacijah upoštevali različne velikosti kometov, njihove hitrosti, kote trkov in razmere na zgodnji Zemlji. Za uspešno dostavo so šteli le primere, ko je komet zadel kopno in za seboj pustil dovolj visoko koncentracijo vodikovega cianida. V 54 odstotkih simulacij ni bilo niti enega takšnega dogodka, čeprav je v posameznem scenariju Zemljo zadelo več kot 100.000 kometov.
"Presenetilo me je, kako izrazito so naše simulacije, ki temeljijo na novejših modelih trkov kometov, govorile proti tej dolgoletni hipotezi o izvoru življenja. V večini primerov nismo našli niti enega kometa, ki bi dostavil zadostno količino potrebnih kemičnih sestavin," je za Earth.com pojasnil Anslow.
Tudi uspešen trk morda ne bi zadostoval
Raziskovalci so ugotovili, da bi bile količine vodikovega cianida, ki bi jih kometi lahko dostavili v oceane, več kot 10.000-krat preveč razredčene za kemične procese, kakršne poznamo iz laboratorijskih poskusov. Edina nekoliko verjetnejša možnost bi bil neposreden trk kometa s kopnim, kjer bi se spojine lahko nakopičile na omejenem območju.
Toda tudi takšen scenarij ima pomembno pomanjkljivost. Voda iz podzemlja, dež in površinski odtok bi namreč kemične sestavine v nastalem kraterju razredčili že v nekaj dneh ali tednih. "Ne moremo povsem izključiti, da se je zgodilo prav tako. Toda očitno bi šlo za izjemno redek dogodek, v najboljšem primeru za enkratno srečno naključje," je poudaril Anslow.
Je imel Mars boljše možnosti kot Zemlja?
Raziskovalci so podobne simulacije izvedli tudi za Mars in Venero. Pokazalo se je, da bi lahko bil Mars za dostavo organskih spojin s kometi celo primernejši od Zemlje. Zaradi manjše mase planeta kometi vanj trčijo z nižjimi hitrostmi, redkejše ozračje pa omogoča, da jih več doseže površje. Čeprav naj bi Mars v simulacijah doživel približno petkrat manj trkov kot Zemlja, je bilo uspešnih dostav kemičnih sestavin bistveno več.
Pred upoštevanjem deleža kopnega so simulacije v povprečju pokazale 744 uspešnih dostav na Marsu, 87 na Zemlji in 24 na Veneri. "To seveda ne pomeni, da se je na Marsu zagotovo zgodilo kaj takšnega. Nakazuje pa, da bi bilo nenavadno, če bi se to zgodilo na Zemlji, na Marsu pa ne," je dejal Anslow. "Druga, morda celo verjetnejša možnost je, da se to ni zgodilo na nobenem od obeh planetov," je dodal.
Skrivnost nastanka življenja ostaja
Če kometi niso bili glavni vir kemičnih sestavin za nastanek življenja, od kod so te prišle? Znanstveniki kot možne razlage omenjajo kemične procese na površju zgodnje Zemlje, posledice trkov velikih asteroidov in dostavo organskih spojin z ogljikom bogatimi asteroidi, kakršna sta Ryugu in Bennu.
Avtorji poudarjajo, da gre za računalniški model, ne za neposreden dokaz o dogodkih pred milijardami let. Nekatere predpostavke ostajajo negotove, med drugim odpornost kometov ob trkih in gostota nekdanjega Marsovega ozračja. Ugotovitve bi lahko imele pomen tudi za iskanje življenja zunaj Osončja. Večji kamniti planeti zaradi močnejše gravitacije praviloma privlačijo komete z višjimi hitrostmi, kar dodatno zmanjšuje možnosti za ohranitev občutljivih kemičnih spojin.
Po Anslowovih besedah bi lahko takšna spoznanja v prihodnosti pomagala astronomom pri izbiri planetov za opazovanje z načrtovanim Nasinim observatorijem Habitable Worlds Observatory, namenjenim iskanju Zemlji podobnih svetov. Raziskava je bila objavljena v znanstveni reviji Scientific Reports.