Nekje globoko v prihodnosti, daleč onkraj naših življenj, se skriva trenutek, ko bo Zemlja prenehala dihati. Konec življenja pa ne bo katastrofa. Bo nekaj še precej bolj srhljivega ...
Znanstveniki so s pomočjo superračunalnika, primerljivega s tistimi, ki jih uporablja agencija NASA, Zemljo potisnili do skrajnih meja njenega obstoja. V simulacijah so dobesedno "prevrteli čas" v prihodnost in izračunali, kako dolgo bo naš planet še sposoben ohranjati zrak, primeren za dihanje, ter tekoče oceane. Rezultat ni spektakularna katastrofa, temveč nekaj še precej bolj srhljivega: počasen, skoraj neopazen konec življenja, ki ga bo sprožilo samo Sonce.
Namesto ognjenih krogel, trkov z asteroidi ali nenadnih eksplozij modeli kažejo svet, ki mu preprosto zmanjka kisika. Najprej bodo izginile rastline in živali, za njimi bodo še dolgo vztrajali le najbolj trdoživi mikrobi, dokler tudi ti ne bodo dokončno izginili. Raziskava prvič postavlja jasno časovnico za konec življenja na Zemlji in megleno vprašanje oddaljene prihodnosti spreminja v konkreten znanstveni okvir.
V središču izračunov je preprosta, a neizprosna resnica: Sonce se s staranjem počasi, a vztrajno segreva. Raziskovalci so v superračunalnik vnesli zapletene fizikalne modele Zemljine atmosfere, oceanov in ogljikovega kroga ter simulirali na stotisoče možnih prihodnosti. Ena izmed študij kaže, da bo čez približno milijardo let povečana sončna toplota povzročila zlom kisikovega ravnovesja v ozračju, zaradi česar kompleksno življenje ne bo več mogoče.
Druga, še obsežnejša raziskava, ki je nastala v sodelovanju agencije NASA in univerze Toho na Japonskem, je šla še dlje. Superračunalnik je izračunal, da bo zadnja sled življenja na Zemlji izginila okoli leta 1.000.002.021. To je čas, ko bo planet že dolgo brez rastlin, živali in stabilnih oceanov, preostali mikroorganizmi pa bodo nazadnje podlegli vedno bolj neizprosnemu okolju.
V več sto tisoč različnih simuliranih scenarijih se je ponovil isti vzorec. Ko Sonce preseže določeno energijsko mejo, se Zemljina atmosfera sesuje v stanje, kjer ostanejo le anaerobni mikrobi, navajeni na okolje brez kisika. Prav ujemanje neodvisnih raziskav daje znanstvenikom zaupanje, da so zelo blizu resnični zgornji meji bivalnosti našega planeta.
Najbolj presenetljivo pri vsem skupaj pa je, kako dolgočasen je ta konec. Brez velikega finala, brez enega samega dneva uničenja. Gozdovi bodo izginjali postopoma, oceani se bodo umikali, nebo pa bo počasi spreminjalo svojo kemično sestavo, dokler dihanje ne bo več mogoče. Apokalipsa brez drame, a z neizprosno logiko fizike.
Znanstveniki ob tem poudarjajo, da ti izračuni nimajo nobene zveze z našimi današnjimi krizami. Gre za procese, ki se merijo v astronomskih časovnih razsežnostih. A prav zato nosijo pomembno sporočilo: konec življenja na Zemlji ni nenaden dogodek, temveč posledica počasnih sprememb, ki so zapisane v zvezdni evoluciji. Odločitve, ki jih sprejemamo danes, bodo določale prihodnja stoletja, ne pa oddaljenega konca, ki bo – tiho in brez fanfar – nekoč vendarle prišel ...
