Hrana, pridelana v vesolju, se po najnovejših odkritjih od zemeljske usodno razlikuje.
Vesoljske misije na Luno ali Mars prinašajo velike tehnološke izzive in prepreke, tudi glede prehrane, ki bi jo na dolgotrajnih vesoljskih potovanjih po vesolju jedli astronavti. Najnovejša raziskava, ki so jo izvedli v okviru Nasinega odprtokodnega programa Open Science Data Repository, je namreč pokazala, da pridelava hrane v vesolju ne zagotavlja enake mere hranil, kot jo zagotavlja hrana, pridelana na Zemlji.
Pomanjkanje ključnih mineralov
V znanstveni reviji npj Microgravity so raziskovalci predstavili podatke o solati, ki so jo astronavti pridelali na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) in na kitajski postaji Tiangong II. Analize so namreč pokazale, da vesoljska solata vsebuje med 29 in 31 odstotkov manj kalcija in približno 25 odstotkov manj magnezija kot tista, ki raste na Zemlji. To pomeni, da bi astronavti ob daljših misijah tvegali resno pomanjkanje ključnih mineralov, povzema spletni portal phys.org.
Težavo lahko reši bioinženiring
Raziskava je opozorila še na dve dodatni nevarnosti: motnje v celični signalizaciji kalcija in sindrom prepustnega črevesja. Pri astronavtih so namreč zaznali spremembe v izražanju kar 163 s kalcijem povezanih genov, kar lahko pospeši izgubo kostne mase, hkrati pa so podatki japonske vesoljske agencije JAXA pokazali, da dolgotrajno bivanje v vesolju oslabi črevesno pregrado, kar zmanjša sposobnost telesa, da vsrka hranila.
Znanstveniki kot rešitev predlagajo razvoj s pomočjo bioinženiringa prilagojenih rastlin, ki bi bile obogatene s kalcijem oziroma s proteini, ki bi nadomestili pomanjkljivosti vesoljskih pridelkov.
