Svetlana Slapšak: Ni mi jasno, kako lahko v Sloveniji obstaja 60.000 lačnih otrok

Vse skupaj se je začelo s študijo Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane. Zakaj ste se osredotočili prav na najpopularnejšo slovensko vrtnino?

Svetlana: Knjiga s tematiko zelja je prva, v kateri sem se ukvarjala z zgodovinsko antropologijo določene hrane. Glede na zadnja dogajanja v Sloveniji so me zanimale hitre simbolne spremembe spola in zgodovina stereotipov, ki izhajajo iz spolne simbolike. Zgodovina zelja pa precej jasno odgovarja na zdravorazumsko predpostavko, da tradicionalno obstajata dva spola in monogamna zakonska zveza. To pač ne drži!

Skozi zgodovino so se dogajale številne spremembe spolnosti in oblik zakonskih zvez – današnja oblika je prevladala šele v 19. stoletju. Obstajajo namreč različne oblike združevanja v zakonski ali zunajzakonski zvezi, odvisno od družbe ... Dogajanje je bilo torej izjemno različno in dinamično, zelje pa je tu odličen primer kot simbol, ki prehaja iz enega ritualnega področja v drugo in spreminja spol.

Smo skozi tovrstne zgodbe Slovenci bolj dojemljivi za spremembe?

Svetlana: Seveda, bistveno pa je, da nekdo nekaj prebere in se s tem zave preteklosti. Skozi literaturo se človek široko humanistično izobražuje, kar je danes kot praksa, posebej kot brezplačna ponudba države, v Evropi potisnjeno v ozadje. Humanistika je danes v zelo slabem položaju, tudi finančno. Zgodovina je svet, v katerem nič ni črno in nič belo, in prav zaradi tega je 'učiteljica' življenja. Samo laži zahtevajo in ponujajo trdno prepričanje: a dokazi in argumenti, ki odpirajo možnost širšega znanja in razumevanja, so pomembni, resnica nikoli ni ne večna ne stabilna.

V knjigi ste se obregnili tudi ob številne slovenske jedi. Kaj menite o jedeh, ki se znajdejo na krožnikih Slovencev?

Svetlana: Po mojem mnenju je tu hrana zelo zanimiva, saj je svojevrsten proizvod evropske kolonizacije kultur na drugih kontinentih. Jedi s krompirjem, sladkorjem in paradižnikom namreč ne moramo šteti med nacionalne (smeh), saj jih v Evropi poznamo šele od 16. stoletja ali pozneje – spremenimo že enkrat te toge nacionalne okvirje!

Slovenija je zanimiv primer, saj se na majhnem območju mešajo vplivi izrazitih visokih kuhinj, kot so srednjeevropska, balkanska, zahodnoevropska in sredozemska. Prav zato je naša kuhinja modernega obdobja nadvse bogata. Slovenija je prostor, na katerem se že stoletja srečujejo različne kulture, tudi sledovi nomadskih kultur: tudi zato je nestrpnost proti beguncem popolnoma neutemeljena.

Po rodu ste Beograjčanka. Kakšen je vaš pogled na slovensko kulinariko?

Svetlana: No, ko sem leta 1975 prvič prišla v Ljubljano, sem bila presenečena, saj v Beogradu takrat ni nihče posvečal pozornosti domačim in naravnim izdelkom. Slovenci pa ste to že poznali in ta dokaj drugačna zavednost, ko gre za hrano, me je nadvse zabavala. Navdušil me je tudi popoln ekspreso. Še danes mislim, da je v Ljubljani mogoče spiti enega najboljših ekspresov na svetu, izstopa tudi v primerjavi z italijanskim.

Ali je naša kuhinja dovolj raznolika?

Svetlana: Mislim, da ne, če se osredotočimo na tradicionalno podeželsko hrano. Ta ustreza nekdanjemu skromnemu načinu življenja, ki pa se je skozi leta spremenil. Ogromno je še neodkritih regionalnih možnosti priprave hrane, ki bodo z leti postajale vse bolj pragmatične – še obstaja spomin na polpretekla obdobja lakote. Stanje, ko se reveži hranijo s poceni, strupeno oz. preveč procesirano hrano, bogati pa z zdravo hrano, za katero ne vemo, zakaj ima tolikšno ceno, je nevzdržno!

Kako je lahko tako majhna država, kot je Slovenija, v današnjem svetu tako obremenjena z revščino? Poglejte si, kaj se dogaja s ceno žita, pa boste razumeli, da je nekaj hudo narobe.

Nekoč ste napovedali, da je prihodnost človeštva vegetarijanstvo. Kaj pa tisti izgovori mesojedcev, da smo ljudje ustvarjeni za meso?

Svetlana: Zgodovina človeškega rodu je zanimiva, saj so antropologi in arheologi v drugi polovici 20. stoletja ugotovili, da človek ni bil nikoli mogočen lovec, temveč zgolj zadnji mrhovinar. Res zadnji! Ko so vsi preostali mrhovinarji pojedli, kar se je dalo, so ostale le kosti, ki smo jih lahko zgodnji ljudje zaradi uporabe kamnitega orodja izkoristili in se prehranjevali pretežno z mozgom, ki je bil kot protein najpomembnejši za razvoj naših možganov. Zdi se, da so nam proteini še zmeraj potrebni, posebej za razvoj otroka. Resnično bi bilo treba danes izkoristiti vse proteinske možnosti in prenehati industrijsko gojiti in mučiti živali, saj to meso ni dobro za človeka. Znanost je napredovala in bi morala za to najti ustrezne načine. Morda bi človek tudi lahko izkoristil nove oblike mrhovinarstva!

Slovenci smo torej precej slabo ozaveščeni o sami prehrani in o tem, kaj se znajde na našem krožniku?

Svetlana: Ah, ne, ravno nasprotno. Mislim, da so Slovenci izredno dobro ozaveščeni o hrani, saj o tem lahko prebiramo v medijih in uživamo v velikem številu odličnih restavracij, ki pa so na žalost za številne prebivalce nedostopne.

Ne poznam mesta, kjer bi se pojavil fenomen Odprte kuhne, kot se to dogaja ob petkih na Pogačarjevem trgu. Ste vedeli, da vsak dan v Rogu pripravljajo zdravo hrano za vse prisotne?

Tako hrana preseže svoje socialne okvire in doseže popolnoma nove razsežnosti. Tudi naši vodilni bi se tu lahko zgledovali, saj mi nikakor ni jasno, kako lahko v Sloveniji obstaja 60.000 lačnih otrok. A je to normalno? Na čigavi strani je krivda?

No, hrana je politika, vedno je bila in dajmo se s tem seznaniti ter rešiti tudi nekatere politične težave. Ni mi všeč ideja, da se revežem deli nekvalitetna hrana: nasprotno, prav državni aparat bi se moral potruditi, da dragocena hrana, ki denimo preostane ob sprejemih, gre takoj tudi revežem, otrokom, družinam tistih, ki so hrano postregli.

Zvrhan krožnik ali izbrane sestavine? Kaj je bistveno, kakovost ali količina?

Svetlana: Povsem odvisno, če ste lačni, je bistvena količina. (smeh) Drugače pa je kakovost na prvem mestu. Sama imam zelo rada dobrote iz narave, dokler sem lahko hodila, sem z veseljem nabirala zelišča in gozdne plodove. Pa tudi pripravljanje ozimnice in nabiranje sadja je bilo pomembno – to še zmeraj počnem, sezonsko. Še posebej med jugoslovansko vojno, ko je v našem stanovanju živelo veliko ljudi, smo se pogosto odpravili v gozd, nabirali in skupaj pripravljali hrano. S tem smo v veliki meri spremenili tudi svoj odnos do hrane.

To se kaže tudi v čedalje bolj priljubljenih domačih proizvodih, ki prihajajo naravnost s slovenskih kmetij.

Svetlana: Mislim, da so ti izredno dragoceni, saj tako pride tudi do povezave med kupcem in proizvajalcem. Slednji torej prevzame odgovornost, ki je lahko ključna. Na internetu lahko najdemo številne nasprotujoče si prehranjevalne nasvete, med katerimi so številni tudi nevarni, vendar zaradi anonimnosti, ki jo splet ponuja nihče ni odgovoren.

S poletjem začne tudi sezona piknikov, ob katerih pa se na naših krožnikih le redko znajde kakšna prava slovenska jed.

Svetlana: Seveda, piknikmanija je v 50. letih najprej obsedla ameriško družbo. Američani imajo še danes pogosto obilo prostora, bolj malo pa imajo dopusta ... Danes je prišlo do prenove tega običaja predvsem zato, da bi multinacionalke lahko prodajale produkte za to.

Ne morete kar tako pripraviti piknika – morate imeti posebne ščetke, žare, barvite krožničke, stole, pa orodje, pa posebej pripravljene oglje, pa spreje ... Skratka, paralelno kuhinjo, da bi se moški počutil kot gospodar na povsem novem področju, kamor ženske niso pripuščene. To je komično!

Za zabavo s prijatelji ne potrebujete vseh mogočih pripomočkov, barvne plastike in reklamnih artiklov ... Pravzaprav potrebujemo zelo malo. Ideja piknika je v izhodišču skromna, vendar pa je morda motiv slovenskih piknikov prav ta, da pokažemo, kako boljši smo od soseda. (smeh)

Tekst: Nika Arsovski. Foto: Primož Predalič.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ