Tone Turnšek: "V tej bitki ni šlo samo za Union"

V dobrih starih časih, ne tako zelo davnih, je bil svet stabilneje urejen kot danes. Države niso razpadale in nastajale tako kot danes, ko je treba potni list zamenjati že skoraj vsak drugi mesec, Grki ne bi nikoli postali evropski nogometni prvaki (klinc pa vsak finale razen tistega med Nemčijo in Anglijo) in na Trojanah je bila čvrsta meja.

Na levi štajerski primitivci, na desni močvirniki, in prvi so pili laško, drugi union. "Pijem laško, ščijem union," se je glasila popularna navijaška pripadnikov Viol na vijolično-zelenem nogometnem derbiju. Zdelo se je, da bo vedno tako. Potem je šla Jugoslavija, Grki so ... to itak veste, a še prej je Laško takorekoč kupilo Union. Tako da ta union, ki ga zdaj naročite, niti ni več union, ampak je na neki način laško. Saj je po okusu ostal enak, ampak koga je pa kdaj zanimal okus, ne?

Direktor Laškega Tone Turnšek prihaja še iz tistih urejenih časov, a se mu je – česar noben njegov upodabljalec ne pozabi povedati, pa ne bomo niti mi – brez ekonomske izobrazbe ali končanega menedžerskega študija uspelo preobraziti v sodobnega podjetnika, ki lovi krhko ravnotežje med upravnim odborom, kapitalskimi širitvami, nacionalnimi in finančnimi interesi, delničarji, različnimi skladi, holdingi, Bloombergovimi indeksi proizvodnje pijač in kar je še teh pojmov, ki jih povprečni in mnogo mlajši bralec (in pisec) Playboya povsem vedno ne razume.

Rodil se je pred 64 leti v Rečici ob Savinji v Zgornji Savinjski dolini (ne v tisti Rečici ob Laškem) v kmečki družini. Diplomiral je na prvi stopnji biotehnične fakultete v Ljubljani in se leta 1965 zaposlil kot tehnolog prav v Pivovarni Laško. Potem se je počasi začel njegov pohod po lojtrci podjetja, v katerem je sledil sošolcu in prijatelju Jožetu Staniču, in ko je ta po naročilu politike odšel v Gorenje, je postal generalni.

Pod njegovim vodstvom se je Laško nenehno posodabljalo, ogromno investiralo v razvoj in izdelovalo (varilo) kakovostno pivo, a ker nas, njegovih pivcev, to itak ni tako zelo zanimalo, važno je bilo, da je naše pa hladno, bi Turnšek še kar anonimno dočakal odhod v po-koj, če ne bi bilo pivovarske vojne z Unio-nom oziroma z Interbrewom za Union.

V starih dobrih časih, po katerih se nam ob tem intervjuju kar precej toži – a saj pivo je pijača, ob kateri postaneš malo bolj melanholičen, če ne prej, pa drugo jutro – bi vsa Slovenija stopila na njegovo stran – "Kaj?! Turek je pred vrati!" – in Turnšek s prevzemanjem Uniona ne bi imel večjih težav. Tokrat pa so bili ljudje previdno zadržani. Pa kaj, če Tujci kupijo še Union? Saj so Savo tudi pa Lek ... Kaj pa, če bo Laško vrnilo Unionu za tisto šalo izpred sedmih desetletij, ko so Ljubljančani kupili delnice pivovarskega obrata v Laškem in ga potem zaprli?

To se za zdaj ni zgodilo in po Turnškovem zagotovilu se ne bo, tudi ko bo Union povsem v lasti podjetja iz majhno majhnega mesteca ob Savinji. Do tega naj bi prišlo še letos in domnevamo, da si bo takrat, še pred odhodom v penzijon, naš sogovornik privoščil direktorski ogled tovarne. Že res, da so zdaj drugi časi, ampak premagati močvirnike na štajerski strani Trojan še danes nekaj šteje.

Se slabše vreme zelo pozna pri prodaji piva?

Turnšek: Pozna se. Če je maja lepo, toplo vreme, prodaš 140.000 hektolitrov, v deževnem, kakršno je bilo letos, 110.000. Pozna se za 20 do 30 odstotkov. In ga ni komercialista ali marketingarja, ki bi lahko to spremenil. Ko sonce sije, so vsi pametni, ko pa dežuje, ga ni, ki bi lahko kaj napravil.

Pa ste poskušali spremeniti tovrstne navade ljudi?

Turnšek: Saj poskusiš, ampak ne gre.

Domnevam, da ste tudi sami pivec piva?

Turnšek: Mislim, da bi bilo skoraj nenormalno, če po štiridesetih letih v Pivovarni Laško, ne bi bil pivec piva, posebno pa, če ne bi bil pivec laškega piva. Saj tudi moram biti.

Kakšen pivec pa ste?

Turnšek: Da bi ga konzumiral v nekih, kot se pravi, neomejenih količinah, daleč od tega. In v službenem času ga skoraj ne pijem, le redkokdaj. Ga pa pijem ob priložnostih, v družbi, takrat ga pa zmerno.

Med ljudmi krožijo razne zgodbe o tem, kaj odlikuje dobro pivo. Voda, pravijo najpogosteje. Je v tem kaj resnice?

Turnšek: Tudi zaradi vode. Pivo je danes sestavljeno iz štirih osnovnih surovin: iz sladu, hmelja, vode in kvasa. Od teh štirih lahko tri – hmelj, slad in kvas – kupiš. Vsaka pivovarna jih lahko in to enake kakovosti. Ne more pa kupiti vode, ta je tam, kjer pač je. Na kakovost precej vplivata voda in določena mikroflora, ki vlada v vsaki pivovarni. To pomeni, da ne moreš v dveh pivovarnah zvariti popolnoma enakega piva z enakim karakterjem. Tudi če imaš na voljo enake sestavine in enako tehnologijo.

Lep primer tega sta Union in mi. Potem pa slišiš poenostavljene ocene, da je Unionovo pivo slabo, Laško pa dobro ali obratno. Ali pa, da te po unionu boli glava, po laškem ne. To ni tako preprosto. Obe pivi, unionsko in naše, sta kakovostni, vendar različnih karakterjev. Pa seveda, tudi sama tehnologija nekaj naredi. Eden hmelji tako, drugi drugače, eden bolj in drugi manj grenko. Vse to vpliva na kakovost in karakter piva. Obstajajo pa tudi slaba piva, seveda.

Ločite med laškim in unionom?

Turnšek: Moram ločiti, vam pa lahko rečem, da to ni tako preprosto. Z etiketo na steklenici je vsak pameten: "Ta pir je dober, ta je pa slab." Na degustacijah pa včasih tudi strokovnjaki, tehnologi niso vedeli, katero pivo pijejo. Pri enaki temperaturi in če je enako točeno, je strašno težko ugotoviti, ali gre za laško, uniona, split ali neko uvozno pivo. Sam ta piva ločim, čeprav se ne bi mogel ravno pohvaliti, da nikoli ne zgrešim. Ampak laško že ločim.

Bo zdaj, ko ste postali lastnik Uniona, to pivo še bolj podobno laškemu?

Turnšek: Ne. Kar se tiče tega o lastništvu, moram reči, da še nismo lastniki, saj imamo samo 47 odstotkov njihovih delnic, tako da ta koncentracija v Pivovarni Union še ni nastopila. Pa vendarle, ne glede na to, kako se bo ta pivovarska zgodba razvijala, bo Union ostal pri tem pivu, ki ga ima. Ima dobro pivo z določenim karakterjem in ga bo ohranil.

Nobenega razloga ni, da bi spreminjali njegov okus, pa tudi, če bi hoteli, ne vem, ali bi nam uspelo. Ko smo pred leti v mariborskem Talisu delali laško pivo, smo delali po isti recepturi kot v Laškem, pa vendarle so ljudje to pogruntali in dogajalo se je, da smo morali voziti mariborsko laško v Varaždin in ga tam prodajati, ker ga v Sloveniji niso hoteli piti. Naše pivo delamo po licenci tudi v Splitu. Moram reči, da je kakovostno, se pa vendarle loči od tega v Laškem. Nihče, ki ni strokovnjak za pivo, tega sicer ne bo opazil, vendar je tako.

Koliko laškega piva prodate zunaj meja Štajerske, ko govorimo o Sloveniji?

Turnšek: Tistih časov, ko smo se pogovarjali: "Trojane so meja in na tej, naši strani, na Štajerskem in v Prekmurju, moramo prodati 80 do 90 odstotkov," ni več, so mimo. Laško pivo se prodaja po vsej Sloveniji. Prav tako union. Mislim, da ni več gostilne v Sloveniji oziroma so zelo redke, ki bi točile samo laško, ne pa uniona ali obratno. Ena takšnih je še ta naša stara gostilna Privošnik v Šempetru. Gostilničar pravi, da tudi če bomo mi z Unionom kdaj res skupaj, ga ne bo točil. Da ga ni njegov oče, pa ga tudi on ne bo. (smeh)

V Laškem lahko človek pride do uniona?

Turnšek: V Laškem se bolj slabo dobi, to moram priznati, mislim pa, da ne bo več razlogov, da se ne bi. Dobili smo nekaj upravičenih pritožb gostov v zdravilišču, ki prihajajo tudi iz Gorenjske. Zakaj ne bi pili uniona, če so nanj navajeni?

Nekdanji poslanec v slovenskem parlamentu Ivo Hvalica je ob sprejemanju davčnih stopenj za pivo in vino dejal, da je vino pridelek, pivo pa proizvod. Se s tem strinjate?

Turnšek: Tako pivo kot vino imata večletno tradicijo, zgodovino, kulturo in sta del naših življenj. Trdim, da se tako pivovarji kot vinarji izredno trudimo, da bi raven pitja dvignili. Da bi bilo manj pijančevanja in da bi bilo pitje čim bolj zdravo. Je pa res, da se v Sloveniji popije precej več piva kot vina. Slovenci na leto popijemo okrog 90 litrov piva na prebivalca, vina pa uradno okrog 40, neuradno pa mnogo več, ker statistike ne zajemajo povsem domače proizvodnje. V Italiji, ki je bolj vinska država, je obratno. V Nemčiji, na drugi strani, recimo popijejo od 150 do 250 litrov na prebivalca, vina pa bistveno manj.

Hvalica je najbrž mislil na to, da je vino zahteven ‘izdelek’, pivo pa ne tako zelo?

Turnšek: Vino se prideluje, ja, iz zemlje, za pivo pa potrebuješ surovine, tehnologija nastajanja proizvoda je vendarle drugačna.

Omenili ste, da se trudite, da bi bilo pitje slovenskih pivcev piva bolj kultivirano, ampak ali to ne pomeni, da boste, če vam bo to uspelo, prodali manj?

Turnšek: Skrb za kultivirano pitje mora biti. Tudi vse naše reklamne akcije, tiste, ki nagovarjajo mlajše, in tiste, ki so namenjene starejšim, gredo v to. Saj so primeri pijanščine na množičnih prireditvah, tudi to je sestavni del pitja piva, ampak mi kljub temu vzpodbujamo zdravo, redno pitje piva, ampak v normalnih količinah. To je tudi cilj naših propagandnih akcij.

Je pivovarska vojna končana?

Turnšek: Poglejte, ta vojna ...

Se strinjate z oznako vojna?

Turnšek: Sam ne bi ravno tako rekel, tako so to poimenovali novinarji. Je pa res, da je bila ta pivovarska zgodba izredno razvpita in da v bistvu še ni končana. V tej pivovarski zgodbi smo do zdaj bistveno stvar dobili, dobili smo vendarle to, da nam je urad za varstvo konkurence, Plahutnik (Andrej Plahutnik, direktor urada, op. p.), vendarle priznal to, da za zdaj še ni nastopila koncentracija med Unionom in Laškim. S tem sicer nismo še čisto zadovoljni. Delamo v tej smeri in sem prepričan, da bomo to tudi dosegli, da bi se z Unionom kapitalsko povezali tudi več kot 50-odstotno. Naš cilj je ustanoviti skupino proizvajalcev slovenskih pijač ...

Holding?

Turnšek: Dobro, lahko rečemo tudi holding, ki bi enotno deloval, sicer preprosto firme vsaka zase ne bodo mogle. To vemo v Laškem že dlje časa in zato smo se že pred časom povezali z Radensko, hoteli smo priti tudi do Uniona in prek njega do Fructala. V tej bitki ni šlo samo za Union, ampak za pomembnejše vprašanje, ali hoče imeti ta država svoj gospodarski steber, slovensko industrijo pijač, ki proizvaja več kot osem milijonov hektolitrov pijač, ali pa, da bo ta industrija postala last tujih multinacionalk. Globalizacija, o kateri je toliko govora, to prinaša. Če se ozremo na evropsko pivovarsko globalizacijo, pomeni to, da bosta čez leta dve evropski multinacionalki – Inter-brew in Heineken – obvladovali celotno ev-rop-sko pivovarstvo. Poleg njiju bodo nekateri otoki, ki ne bodo sodili pod njiju, in mi vztrajamo pri gradnji takega otoka. To pa ne moremo biti samo mi, tak otok je lah-ko združena slovenska industrija pijač s še ne-ka-terimi podjetji, ki bi jih dobili zunaj, na trgih jugovzhodne Evrope, s katerimi bi ven-darle ustvarili neko maso, s katero bi se lah-ko obdržali v globalizacijski dobi, ki prihaja.

Niste ravno privrženec globalizacije?

Turnšek: Ta globalizacija prinaša s seboj velike travme, veste. Tam človek zelo malo pomeni. Tam je samo hlastanje po dobičku, relativno malo ljudi bo izkoristilo učinke te evropske pivovarske združbe, če bo takšna, kot se napoveduje. Zapreti pivovarno, in teh primerov je bilo že več prav z Interbrewom ... Zapirajo jih kot po tekočem traku. Kam gredo ljudje, ki so delali v njej, kaj bo z njimi, to jih ne zanima, do njih sploh ne pride. S kakšno lahkotnostjo to počnejo, je zastrašujoče.

Kaj bo storil Interbrew z Unionom? Se bo umaknil, je mogoče sodelovanje z njimi?

Turnšek: Obstaja več možnosti. Mi se gotovo ne bomo umaknili. Ali bodo ostali notri ali ne, je v tem trenutku težko reči. Najraje bi jih izplačali. Če bodo to hoteli, jih bomo izplačali in spravili ven. Ali bodo to storili ali ne, je še prenagljeno reči, glede na to, da spori, tudi sodni, še vedno potekajo, vključujejo se že neke ameriške ustanove, ki naj bi tožile našo državo in tako dalje. Skratka, totalno mesarsko zgleda vse skupaj, vsaj po moji oceni. Mi smo v tej zgodbi nastopali legalno, nikdar nismo prestopili meje zakonitosti, čeprav smo mogoče kdaj res hodili takole malo po robu, ampak praga zakonitosti pa nismo prestopili. In tudi vse tiste tožbe, ki so jih sprožili proti nam, so padale v vodo.

Kako se vam je zdelo, ko se vas je največja svetovna pivovarna lotila na uradu za zaščito konkurence?

Turnšek: Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se mi je zdelo nevzdržno, da bi bil ta argument ovira pri našem prevzemanju Uniona. To je pokazala študija najuglednejšega slovenskega ekonomista Veljka Boleta. In da bi stvar stala še bolj trdno, je Bole poslal to študijo v recenzijo enemu najuglednejših ameriških ekonomistov – to lahko preverite –, specialistu za prevzeme, ki je v celoti potrdil Boletovo tezo. Skratka, po strokovni plati ni nobenega razloga, da te koncentracije v Unionu ne bi dobili. Prepričan sem, da jo bomo, mislim, da nam tudi naša vlada stoji nekako ob strani, in pri-čakujem, da bi v tem letu to morali dobiti.

Prevzem Uniona sodi, kot ste omenili, v vašo strategijo vzpostavitve združenja slovenskih proizvajalcev pijač. Z Radensko niste imeli težav, kaj je šlo pa narobe pri Unionu?

Turnšek: Hoteli smo ... Mogoče smo res naredili napako, in zanjo sem se Lavriču tudi opravičil, ko smo 25 odstotkov Unionovih delnic nakupili brez njegove vednosti. To smo pa naredili zato, ker če bi on vedel za naše namene, se to ne bi zgodilo. Takšni rivali smo pač bili. Ampak zato sem se mu opravičil in mu omenil, da obstaja možnost medsebojne kapitalske povezave, da ni vprašanje, kdo bo direktor, ali on ali jaz. Itak ne bi bil nobeden od naju, ker sva na koncu karier.

On je zdaj že v penziji, jaz bom tudi kmalu. Ampak prizadet je bil, tako smo ocenili, njihov ponos in so se raje začeli dogovarjati z Interbrewom. Da pa je ta v tej zgodbi poraženec, o tem ni nobenega dvoma. In nobenih nelegalnih postopkov se nismo šli proti njim. Ne rečem, lobirali smo, bojevali smo se, ampak ne zato, ker bi imeli slabe namene. Očitali so nam samo ‘nacionalni interes’, šlo nam je pa predvsem za ekonomski interes, ki smo ga zasledovali, seveda se pa tudi nacionalnega ne sramujemo.

Še vedno zagovarjam misel, da tako pomembne industrije, kot je v našem gospodarstvu industrija pijač, ki zaposluje več kot 2000 ljudi in ustvari 4 milijone evrov čistega dobička, ne gre prodati tujcem. To je katastrofa, pa naj mi ti naši mladi ekonomisti rečejo, kar hočejo, meni se to zdi škoda.

Ampak v čem se v želji po dobičku sploh razlikujeta domači in tuji lastnik?

Turnšek: Lastnik je lastnik. Vsak lastnik seveda želi dobiček, vendar domači lastnik domače firme, domačega holdinga je vendarle v Sloveniji, tu živi, tu plačuje davke in tu ustvarja dobiček. In ta dobiček kanalizira tu, v takšne ali drugačne programe. Kaj pa delajo tujci? Ne vsi, večina pa. Dobiček spravljajo v svojo državo. Kraj, v katerem dela taka firma, nima nič od nje. Ne briga jih. Mi smo pa vendarle imeli cilj v tistih prejšnjih dobrih starih časih, da postanemo največja jugoslovanska pivovarna, kar smo tudi postali med 29 pivovarnami. Bili smo večji tudi od Beograjske industrije piva sredi dvomilijonskega mesta.

In hkrati z razvojem pivovarne, ki je postala najsodobnejša v Evropi, smo skrbeli za razvoj kraja. Danes tudi pri domačih lastnikih – tu imate malce prav – tudi ne gre več tako, kot je šlo včasih. Tudi tu gre za drugo filozofijo, za hlastanje po dobičku ... To so ti časi, ki prihajajo, v katerih se presežek ljudi odpusti. Kam gredo, jih ne briga. Zato se mi včasih toži po minulem. Pa ne zato, ker bi se bal večjih lastnikov. Ampak mi smo vendarle to Laško zgradili in sem ponosen na to. Saj smo, da tako rečem, za to zapravili veliko denarja. Od gradu, ki smo ga adaptirali, zgradili hotel Savinja in kulturni center do športne dvorane, kilometre cest in še veliko drugega. Zato je Laško danes takšno, kot je. Če pivovarna ne bi imela tega interesa, bi bilo Laško še danes ena zabačena vas, nič drugega. Imeli smo to srečo, da smo lahko to delali.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi Union kupili in ga potem zaprli, kot so vam očitali?

Turnšek: Ma ne! To je bila dosti nesramna krilatica, s katero je prišel Union ven. Naj-večja bedarija bi bila, če bi kupili Union in ga potem zaprli. Tega si mi niti v sanjah ne bi predstavljali. Žalostno je, da je Union s tem prepričal svoje zaposlene in tudi del politike. Ampak kot lahko zdaj vidimo, dela Union kljub novemu nadzornemu svetu in novemu direktorju samostojno in posluje bolje kot prej. Še naprej sponzorira klube, ki jih je prej in za katere se je govorilo, da jih ne bo več, ko bo prišla Pivovarna Laško. To, da bomo Union zaprli, je bilo čisto iz trte zvito.

V nekem portretu v Delu je pisalo, da ste zamerljivi. Ali veste, kaj je novinar mislil s tem?

Turnšek: Ne vem. Spomnim se tega, poznam to oceno, ampak ne drži, sploh ne drži. Če bi bil zamerljiv, bi se čisto drugače obnašal, kot sem se. Pri vodenju firme preprosto ne moreš biti zamerljiv. Zgodi se, da se z ljudmi – poslovnimi partnerji pa tudi znotraj firme – tudi skregaš, ampak z njimi ti moraš naprej delati. Zamerljivost do te mere, da bi zaradi nje trpelo tvoje delo in skupno delo, je katastrofa. Katastrofa je, če ima podjetje takšnega direktorja.

Na vrhuncu pivovarske vojne ste napovedali odškodninsko tožbo proti članom uprave Uniona, ki ste jih obtožili slabega poslovanja, na ključnem sestanku pa zamočili – tako je rekel vaš odvetnik – in niste glasovali. Zakaj?

Turnšek: Od tistega smo odstopili. Hoteli smo umiriti stvari, da se vsa ta vojna, ki so jo mediji spremljali, eni tako, drugi drugače, konča, da se pomiri in da začnemo normalno delati. Ker imamo ogromno dela pred seboj kot skupina podjetij, da konsolidiramo stvari doma, v Sloveniji, in da gremo skupno na južne trge, da gremo v Evropsko unijo. To je naše delo, naš cilj, ne pa, da se med seboj ... Nikomur v Unionu nisem nič zameril. Tudi Lavriču ne, s katerim sva dolga leta dobro delala in moram reči, da je predvsem njegova zasluga, da je Union tako sodobna pivovarna, kot je. Popolnoma nič nisem jezen nanj.

Ste se kot največji lastnik Uniona že sprehodili po njegovih halah?

Turnšek: Ne, nisem hotel vzbuditi pri delavcih kakšnih neprijetnih ali čudnih občutkov: "Glejte, prihaja nov gospodar." Nisem se še.

Po Ljubljani se govori, da naj bi Union preselili s sedanje lokacije nekam na obrobje, na cenejše zemljišče?

Turnšek: To prvič slišim. Dobro, to je neka stara ideja, da naj Union ne bi sodil v središče Ljubljane, ampak mislim, da za zdaj ni nobene možnosti, da bi ga prestavili kam drugam. Ne bi se splačalo, čeprav bi bilo samo zemljišče najbrž dosti vredno zaradi svoje lokacije.

Pivovarna Laško je delniška družba in vi kot njen direktor odgovarjate delničarjem. Kako čvrst je vaš položaj? Se vam lahko zgodi kaj podobnega kot recimo Petru Grašku (Telekom), ki ga je uprava preprosto zamenjala?

Turnšek: To se lahko zgodi vsakemu direktorju. Sam s tem nimam slabih izkušenj. Direktor sem že 25 let in mislim, da pri svojem delu nisem dal nobenega vzroka za kaj takega. Ne poznam natančno Graškove situacije, ampak bi pa rekel, da so včasih te hitre odstavitve uspešnih direktorjev lahko vprašljive, velikokrat tudi politično motivirane. Direktor tudi ni vedno vsega kriv. S tem nisem imel težav niti v prejšnjem sistemu, ko smo imeli še upravni odbor in delavski svet, ker mi je bilo osnovno delo razvoj pivovarne, in tudi s sedanjimi lastniki vsaj za zdaj nimam težav in sem tega vesel. Glede na to, da se mislim konec prihodnjega leta, ko mi bo potekel mandat, upokojiti, upam, da tega neprijetnega dogodka ne bom doživel.

Kolikšen vpliv pa ima politika na delovanje takšnega podjetja, kot je Pivovarna Laško?

Turnšek: Nobenega. Mi smo s politiko seveda normalno povezani, vsaj z njenim gospodarskim delom prek Gospodarske zbornice, vlade, toliko pomembna firma in skupina smo že, ampak nimamo nobenih težav in se ne vežemo na nobeno opcijo, levo ali desno, smo nevtralni in pri nas so vse stranke dobrodošle. S politiko in z gospodarskim delom vlade smo zelo zadovoljni.

Čeprav mnogi menijo, da se je vlada v pivovarski vojni, predvsem na začetku, postavila na stran Interbrewa?

Turnšek: Mogoče res na začetku, kazalo je tako, vendar so s tem, ko je postal premier Rop, stvari lepo stekle in nam vlada po svojih možnostih stoji ob strani. Mislim, da pri dokončanju naše zgodbe z Unionom z vlado ne bomo imeli težav. Mislim pa, da se mora tudi ona zavedati, kaj pomeni tak gospodarski steber prodati tujcem. Če smo že pri tem, meni je žal za Lek. Vsi se hvalijo, da je Lek zdaj dobra firma. Seveda je dobra firma. In bi bila tudi, če bi se povezala s Krko. Ne poznam sicer tako dobro te branže kot pivovarsko, ampak mislim, da bi Lek in Krka kot skupna firma v slovenski lasti lahko uspešno poslovala na evropskem in svetovnem trgu. Meni se zdi prodaja Leka škoda. So tudi takšni z drugačnimi stališči, ampak moje mnenje je tako in ga ne bom spremenil.

Ne istovetite se z nobeno politično stranko, postali pa ste ustanovni član Foruma 21. Zakaj?

Turnšek: Forum 21 ni politična stranka. Prav zaradi tega sem vstopil. Bil sem povabljen in nisem imel razloga, da bi odklonil. Notri je kar dosti uglednih gospodarstvenikov, kulturnikov ... Malo me preseneča izjemno negativno pisanje o nastanku tega foruma, mislil sem, da vendarle ne bo toliko negativnih ocen. Mislim, da bo Forum vendarle dokazal, da ni politična stranka. Sam bom skušal na gospodarskem področju pripomoči k temu, da bi šla naša država hitreje in bolje naprej. To je edini cilj tega Foruma. Obešajo se mu pridevniki ‘Kučanov klan’, in to v nekem negativnem smislu, ampak Foruma preprosto ne razumem tako in ne vem, kako bi bil lahko jaz član nekega klana, ki negativno vpliva na dogajanje v Sloveniji.

Ne bi podprli preobrazbe foruma v stranko?

Turnšek: To je stvar bivšega predsednika države oziroma njegove vizije in bi jo težko komentiral.

Imate prijatelje med poslovneži?

Turnšek: Imam. Največji med njimi je gotovo moj sosed Stanič, tudi najdaljši, saj je bil direktor Pivovarne Laško pred menoj, potem recimo ti, s katerimi delamo, Franjo Bobinac, Zoran Janković, Igor Bavčar, pa nekaj pobov s tega konca ... Ampak to so poslovni prijatelji, imam pa še osebne.

So k vaši odločitvi o upokojitvi prispevale tudi podobne odločitve nekaterih drugih slovenskih gospodarstvenikov? Staniča, Kovačiča ...

Turnšek: Ne. Star bom 65 let, konec drugega leta mi poteče mandat in čeprav sem razmišljal o tem, da bi sprejel še enega, sem se odločil, da ga ne bom. V Pivovarni Laško imam že naslednika, Boška Šrota, ki je v firmi tudi že dosti let, tako da vsa dogajanja pozna in je največ delal pri teh integracijskih procesih in na nekatere stvari gleda mogoče že bolj moderno, napredno kot jaz, ki sem vendarle malo starejši. Njega bom predlagal nadzornemu svetu, naj ga imenuje za direktorja. Tudi sicer smo se kadrovsko zelo okrepili z mladimi ljudmi, čeprav dobrih kadrov vedno primanjkuje. Dobrih, kakovostnih kadrov je vedno primanjkovalo in jih vedno bo. Ne da niso pametni, saj so vsi pametni, ampak da bi bili še uporabni, da vedo, kaj je treba delati in kje je treba svojo pamet izkoristiti.

Govorite na splošno o Slovencih?

Turnšek: Na splošno. Mi smo vsaj gledali na to, da smo pritegnili v firmo operativne kadre, ki vedo in znajo delati, kar je treba.

Ne boste pogrešali službe po toliko letih?

Turnšek: Kakšen hobi si bom že dobil. Nekako se bom že znašel. To je treba vzeti v zakup. Če tega v glavi ne urediš, si res lahko pokvariš leta, ki prihajajo po službi.

Že nekaj časa proizvajate in prodajate pivo v državah nekdanje Jugoslavije. Je težko delati z njimi?

Turnšek: Razvili smo strategijo: najprej po-iskati sinergijske učinke te naše skupine, potem moramo – in to že delamo, ampak je treba še intenzivneje – osvajati trge jugo-vzhodne Evrope, predvsem pa trge nekdanje Jugoslavije. To ni tako lahko. Na teh trgih se je v zadnjem času marsikaj spremenilo, prišle so tuje multinacionalke. Recimo v Zagreb v največjo hrvaško pivovarno Interbrew, prav tako v Apatin, v Čelarevo je prišel Carlsberg. Majhne pivovarne, tako na Hrvaškem kot v Jugoslaviji, nimajo velikih možnosti za preživetje. Prvič so tehnološko slabo opremljene, pri tem je tudi vojna naredila svoje, trga nimajo, denarja tudi ne.

Nekateri pravijo, da so tudi delovne navade še slabše, kot so bile ...

Turnšek: Delovne navade so takšne, kot so. Vojna in dogajanje tam so naredili svoje in mogoče so na tem področju šli še za korak nazaj. Kar nekaj časa bo treba, da se bodo izboljšale. Ampak mi na te firme vendarle računamo, na trge Bosne, Hrvaške, Jugo-slavije. Računamo pa ne samo na prodajo naših proizvodov na teh trgih, temveč tudi na surovinsko bazo in repromateriale, ki bi jih dobivali iz teh krajev. Tako kot smo jih prej. Takrat nismo uvažali nobenih surovin iz Francije ali Češke, ampak smo jih kupovali na teh trgih. Tretji del je pa izvoz v Evropsko unijo, na katerega smo še mnogo, mnogo premalo pripravljeni – neke malenkostne količine res izvažamo gor –, vendarle vsi, kot skupina, Radenska, Union, z vodo, mineralno vodo, s sokovi, bomo morali pro-dreti tudi na te trge.

S pivom ne?

Turnšek: Tudi s pivom. Seveda bomo morali še mnogo narediti pri zmanjševanju stroškov, da bomo lahko z določeno, čeprav majhno akumulativnostjo prihajali tudi na te zahodne trge. Seveda nam bo mnogo laže, če bomo to počeli v okviru skupine pod-jetij z enotno strategijo. To je dolgotrajen proces, ampak drugega nam ne preostane.

Jugoslavija je razpadla tudi zaradi prepričanja južnejših narodov, da jih Slovenci izkoriščajo. Kako pa zdaj gledajo na slovenske kapitaliste, ki se vračajo na njihove trge?

Turnšek: Kar se nas tiče, pivovarcev, nas sprejemajo z naklonjenostjo. V nekdanji Jugoslaviji smo bili pivovarska branža kot ena družina. Imeli smo svoje združenje v Beogradu, smo pa bili Slovenci vedno v špici po tehnološki opremljenosti, po prodaji in smo bili nekakšni liderji takratnega jugoslovanskega pivovarstva. Z vsemi pivovarskimi ljudmi smo se poznali. V teh letih se je precej ljudi zamenjalo, ampak dosti jih je pa ostalo iz tistih časov. Doli smo sprejeti kot, ne bi rekel prijatelji, ampak sorodniki. Kar se tega tiče, za nas ni težav.

Drugo so težave na politični ravni, ki se negativno odražajo pri prodaji izdelkov široke potrošnje. Vedno kaj pride. Na Hrvaškem enkrat obalni pas, drugič Ljubljanska banka, v Bosni tudi varčevalci, vedno je kaj. To ima izredno negativne posledice prav pri naših proizvodih, pri pivu in sokovih, ki se točijo v gostilnah in ob katerih se ti problemi premlevajo. Gorenjev pralni stroj bodo vseeno kupili, piva pa ne, če bodo imeli tudi domačega.

Koliko vam pri prodaji piva, tudi na južnih trgih, kjer ljudje na šport dajo še več kot pri nas, pomagajo uspehi celjskih rokometašev?

Turnšek: To je težko izmerljivo. Do kupcev moraš nekako priti. Prideš pa lahko s športnim marketingom, s kulturnim marketingom, z reklamami ... Uspeh, ki smo ga dosegli z osvojitvijo naslova evropskega prvaka, je dobil kar velike dimenzije. Poskušali ga bomo čim bolje izkoristiti, ni pa tako preprosto izračunljivo, da bi komu, ki bi vprašal: "Zdaj mi pa ti povej, koliko več piva boste prodali, ker ste evropski prvaki?", lahko natančno odgovorili. Res je pa tudi nekaj drugega. Če se kot pivovarna ne bi nikjer pojavljali, če bi rekli, da teh sredstev ne damo, bi preživeli leto, dve, mogoče tri, potem pa nič več.

Vam je kdaj kdo očital, da preveč zapravite za rokomet?

Turnšek: Ne, ni bilo teh očitkov, niti od lastnikov ne.

Poleg vas je v Sloveniji še Zoran Janković velik podpornik rokometa. Kakšen je vajin odnos? Sodelujeta, tekmujeta?

Turnšek: Sodelujeva in tudi podobno razmišljava o razvoju rokometa, slovenskega in evropskega. Zelo velika škoda je, da je Janković pogorel na volitvah za predsednika evropske zveze, čeprav je imel nekako zagotovljeno večino glasov. Ampak tam se nekatere stvari dogajajo tudi pod mizo. Ker se je pa on – to je moje mnenje – zavzemal za res radikalne spremembe v evropskem rokometu, s katerimi bi postal šport številke dve, bil navzoč na televiziji, da bi se začeli vrteti večji denarji v močnih evropskih ligah, pač niso bili vsi za to.

Severnjaki nimajo takšnega interesa. Tam vse deluje na nekakšni amaterski, polprofesionalni bazi, najboljši igralci odidejo v nemške klube in čeprav lahko iz njih sestavijo močno reprezentanco, ki lahko postane tudi evropski prvak, so klubi relativno slabi in z manj denarja. Za Göteborg je že to, da mora priti igrat v Celje, manjša katastrofa. Nemci imajo svojo bundesligo, ki je izredno močna. Na vsako tekmo pride po pet, šest, sedem tisoč ljudi. Tudi njim ni prioriteta močna evropska liga.

Potem so pa države, kot smo mi, pa Hrvaška, Avstrija, Madžarska, Italija, ki pa bi jih močna evropska liga zanimala, ker samo ta prinaša zaslužek, gledalce, denar. To smo videli letos, ko bi lahko prodali 20.000 vstopnic, če bi imeli tako veliko dvorano. To pa je že denar. Janković je mogoče naredil napako, da je te spremembe napovedal preveč odkrito, pa so se malo ustrašili in ga blokirali.

Ste pričakovali njegov neuspeh?

Turnšek: Ne, nisem ga pričakoval, presenetil me je.

Nekateri mislijo, da mu je pri tem škodoval tudi uspeh Slovenije na evropskem prvenstvu v Ljubljani in naklonjenost sodnikov naši reprezentanci. Hrvati so takrat grozili, da dokler imajo oni kaj besede, Janković nikoli ne bo postal predsednik.

Turnšek: Hja, ne. Zadnje evropsko prven-stvo v Ljubljani je bilo vrhunsko organizirano in mislim, da gre glavna zasluga za to prav njemu. Bil sem na štirih ali petih evropskih prvenstvih in sem lahko primerjal organizacijo, podelitve pokala, medalj. Tega se ne da primerjati. Tu smo daleč, daleč pred vsemi. In ker smo dosegli tudi športni uspeh, je bilo mogoče pri Jankovićevem neuspehu zraven tudi malo ljubosumja. Mogoče tudi strahu, da jih bo Janković s svojo vizijo evropskega rokometa pregazil.

Celje Pivovarna Laško je letos osvojila naslov evropskega prvaka v rokometu, nepričakovano, po vseh tistih letih, ko se je to od njih skoraj zahtevalo. Odšla sta Perić in Vugrinec. Ali se bo v Celju še igral vrhunski rokomet?

Turnšek: V Celju se bo igral vrhunski rokomet, bi pa bilo nerealno pričakovati, da bomo kar naprej evropski prvaki. To se težko ponovi, to je dosegla Barcelona. Naš osnovni cilj je še vedno priti med osem najboljših ekip v Evropi, od tod pa ... čim dlje. Med štiri, dve ... To je precej odvisno od sreče, dneva, navdiha, ampak naš cilj je še vedno krojiti evropski vrh. Ne bi pa radi doživeli usode nekaterih vrhunskih slovenskih klubov, košarkarskih, kot je na primer Olimpija. Da bi mi naredili osem milijonov pufa, potem pa odšli iz kluba, to bi bilo neodgovorno do kluba, do vsega in jaz tega ne bom dovolil.

Ko bom zapustil klub, bom poskrbel, da ta ne bo dolžen niti pare, niti evra. Tisti, ki ga bo prevzel za nami, bo lahko startal z nule. Največja tragika je, če igraš velikega Jacka, kupuješ igralce, narediš uspeh, potem pa greš in pustiš za seboj razsulo tistim, ki pridejo za teboj, ki morajo sanirati pufe. Sanirati dolgove in hkrati graditi vrhunsko ekipo, to pa ne gre skupaj. Tega denarja v Sloveniji preprosto ni. Vidimo, kaj se dogaja v nogometu, v košarki, v rokometu ... Ni denarja za vse, za vse kakovostne športe, bodisi posamezne bodisi skupinske.

Koliko pa znaša proračun vrhunske rokometne ekipe, kot je Celje Pivovarna Laško?

Turnšek: To ni malo denarja. Če odkrito povem, je bil naš načrt milijon in tristo tisoč evrov. V drugih vrhunskih evropskih klubih znaša od štiri do sedem milijonov evrov. Porabili smo več, ker smo pač plačali premije za polfinale in finale ter naslov prvaka, ki so znesle skoraj 300.000 evrov. S tem smo prekoračili višino sredstev, ki smo jih imeli na razpolago, ampak zdaj bomo z nekaterimi aktivnostmi stvari spet postavili na svoje mesto. Ne želim, da bi en igralec odšel iz Celja nezadovoljen, ker ne bi dobil plačila.

Če ni bil zadovoljen, ker ni igral, to ni moja stvar. Da bi bil pa nezadovoljen, ker ne bi dobil toliko, kot si je zaslužil, pa se še ni zgodilo in se ne bo. To je bil naš moto, vsaj moj moto vseh teh dvanajst let, kar sem v klubu, in pri njem bom tudi vztrajal. Raje spustim vse skupaj na malo nižji nivo, kot pa da naredim dolgove.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord