Tudi hrup onesnažuje (ali zakaj ste preostanek silvestrske noči slabo spali)

Ste preostanek silvestrske noči slabše spali, čeprav ste pri večerji pazili na količino zaužite hrane? Ste bili zjutraj »zmačkani« navkljub temu, da niste pretiravali s pijačo? Posledice slabšega spanca lahko tičijo v pokih, ki ste jih zavedno ali nezavedno slišali med koncem decembra. Žal pa zvočno onesnaženje ne vpliva le na nas. Zaradi njega trpi in se spreminja tudi narava.

Zvočna onesnaženost so neželeni zvoki, ki motijo normalen zvok v okolju. Krivec za onesnaženost s hrupom je vedno človek. Vir preglasnega zvoka so poleg novoletnega pokanja še industrijske dejavnosti, promet, letala, glasbeni dogodki in gradbišča.

S hrupom je okolica najbolj onesnažena v mestih in v okolici industrijske ali prometne infrastrukture. Ta onesnaženost vpliva na naravo in na obnašanje le-te. Kot zanimivost naj zapišem, da so študije ptic v mestih dokazale, da so se zaradi zvočne onesnaženosti mestne ptice naučile peti glasneje kot ptice enake vrste, ki živijo na podeželju. Mestne srajce enostavno klepetajo oziroma čivkajo glasneje. Vse zgodbe pa niso tako lahko rešljive kot ptičje. Zvoki, ki jih ustvarja človek, lahko prikrijejo in zavirajo živalske zvoke. Hrup ima vpliv na živalsko komunikacijo, razmnoževanje in uporabo prostora. Primer slednjega so netopirji, ki si plen iščejo s pomočjo eholokacije oziroma sonarja. Med nočnim letom netopir proizvaja piske, ki se od ovir odbijejo kot odmev. S pomočjo tega odmeva se netopir orientira po prostoru, si v glavi ustvari sliko okolice in celo določi položaj plena. Seveda lahko vse to dela le v okolju, ki ni obremenjeno s hrupom. To je le eden od primerov, preko katerega je jasno razvidno, da zvočna onesnaženost vpliva na biotsko raznovrstnost. To je velik problem, saj je biodiverziteta pogoj za uspešno življenje človeka in ključ za njegov obstoj.

Onesnaženost s hrupom se ne dotika le živali. Tudi rastline ga nimajo rade, pa čeprav nekatere prav veselo plešejo ob avtocestah. Zvok nedvoumno vpliva na rast rastlin. Če so izpostavljena hrupu, rastejo počasneje. To vpliva na proizvodnjo semen na dva načina. Prvič, zaradi počasne rasti semena ne dozorijo. Prehiti jih hladni ali sušni del leta. In drugič zato, ker močan hrup (kot vibracija zvoka) vpliva na prenekatere žuželke. Nekateri opraševalci se hrupnih območij izogibajo. Glasnih zvokov ne marajo zlasti nočni metulji. Tiste rastline, ki se zanašajo na opraševanje žuželk in rastejo na glasnih območjih, rodijo manj sadežev in ustvarijo manj semen.

Ustaviti pa se moramo tudi pri človeku. Uradni časopis Evropskega kardiološkega združenja je po letu 2000 objavil številne študije, ki povezujejo kronično izpostavljenost okoljskemu hrupu s povečanim tveganjem za težave s srcem. Ljudje, ki živijo v bližini frankfurtskega letališča v Nemčiji, imajo dokazano kar 7 % večje tveganje za možgansko kap kot tisti, ki živijo v podobnih, a mirnejših soseskah. Še ena študija iz enakega vira predstavlja analizo 25.000 srčno-žilnih smrti med letoma 2000 in 2015. Analiziranci so bili ljudje, ki živijo v bližini švicarskega letališča Zürich. Rezultat je pokazal znatno povečanje umrljivosti med tistimi ljudmi, ki so živeli neposredno pod pristajalno-vzletnimi potmi letal. Med umrlimi je bilo več žensk kot moških.

Zvočni onesnaženosti se je težko izogniti, zlasti če človek na hrupnem območju živi. Jasno je, da se samo zaradi tega ne bomo selili. Prav tako je znano, da se marsikdo navadi prav vsakega hrupa, čeprav kot kaže, le-ta nezavedno še zmeraj vpliva na naše zdravje. Da bi njegov vpliv kar se da zmanjšali, je priporočljivo čim večkrat uporabiti najučinkovitejšo preventivno medicino: gibanje in sprehod v naravi.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del