Uf, kakšne žoge

Zemlja in žoga imata podobno obliko in športniki želijo imeti slednjo pod nadzorom tako, kot Sonce kraljuje planetom. Da gravitira okoli njih ali, če se odmaknemo od privlačnosti vesoljskega prostora, da jo brcnejo, udarijo, vržejo, odrinejo v smeri, ki so si jo sami zaželeli. In čeprav uživa svetovni hitrostni rekord žoga, ki je zapustila približno 70-centimetrski ukrivljen lopar enega izmed igralcev baskovske igre pelota (270 km/h po Guinnessu), je žoga, ki s svetlobno hitrostjo pred ekrani združi nepregledne množice gledalcev, le ena. Nogometna.

Še vedno je okrogla, a v svoji zgodovini je doživela kar nekaj preoblek, tehnoloških in oblikovalskih popravkov. Novemu videzu se klanjajo tudi igralci in gledalci letošnjega evropskega prvenstva na Portugalskem.

Od lobobrca do žogobrca

Brcanje sega daleč nazaj v čas in prostor, ko so ponotranjeno željo po sinhroniziranju človeške noge in okroglega predmeta zadovoljevali s predmeti, kot so napihnjen živalski mehur, okorno oblikovan kavčuk, sešito blago, tudi živalska in človeška lobanja. Samo da se je kotalilo! Šele sredi 19. stoletja pa je genij gume Charles Goodyear postavil nove temelje za sodobni nogomet: vulkanizirano gumijasto žogo. Od takrat se Zemlja vrti okoli Sonca in žoge.

Leta 1888, ko je po londonskih ulicah strašil fantomski Jack Razparač, so v Angliji ustanovili nogometno ligo in začeli serijsko izdelovati z usnjem prevlečene gumijaste žoge z značilnim šivom.

Težav pri nogometnih žogah v prvi polovici 20. stoletja je bilo več. Obseg in teža nista bila določena, prav tako ne barva, kar je pomenilo veliko prednost domačih moštev. Usnje ni bilo primerno zaščiteno, zato so se žoge v dežju napile vode in postale izredno težke, posledično tudi zelo nevarne za igro z glavo.

Sodobna doba se tako začne leta 1970, ko se javnost prvič sooči z žogo, ki jo prekriva 32 črnih in belih peterokotnih ploskev. Lepo je vidna tudi v svetu črno-belih televizijskih ekranov – in ta kombinacija postane stalnica vse do množične poplave televizijskih barv … Na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 1998 prvič predstavijo žogo s tremi barvami nacionalne zastave domačinov. S tehnološko razvito plastjo posebne pene postane žoga mehkejša, hitrejša in bolj obvladljiva.

Na te lastnosti so proizvajalci pozorni tudi danes. Nogometne noge tretjega tisočletja brcajo množico različnih medijev volje posameznika, zagledane v mrežo nasprotnika. Italijanska, češka, bolgarska, škotska in kamerunska reprezentanca ter nekateri klubi, med njimi presenečenje letošnje lige prvakov Monaco, Metz, Stuttgart in Lazio prisegajo na žogo cellerator shudoh. Ker ima luknjičasto površino, leti podobno kot žogica za golf. Tovrstna površina naj bi zagotavljala vztrajnost leta, daljšo pot, zaščitena tehnologija ventilčka pa preprečuje puščanje zraka.

V znanih in cenjenih svetovnih nogometnih ligah – angleški, brazilski in španski – igrajo najraje z žogo geo merlin vapor. Matična industrija znova obljublja zadetek in igro skoraj brez truda. Žoga naj bi bila mehkejša, a še eksplozivnejša. Okoli gumijastega mehurja ima štiri plasti: od mikrovlaken do posebnega nemškega poliestra. Kombinacija vsega preseneča s smrtonosno natančnostjo in ima zelo dolg življenjski rok. Prav ta značilnost je morda pomembnejša za slovenske klube brez licenc kot pa denimo za Arsenal.

Hit letošnjega nogometnega poletja pa je zagotovo roteiro, žoga, ki so jo na Portugalskem brcajo(li) izbranci šestnajstih najboljših evropskih nogometnih držav. Nemško športno podjetje je po ime za žogo odšlo daleč v preteklost na palubo ladje Sao Gabriel, s katero je Vasco Da Gama odšel na pot proti Indiji. Skupaj s svojim ladijskim dnevnikom, »roteirom«, je obšel Rt dobrega upanja.

Žoge, žogice

Na pot evolucije žog oziroma žogic je pred desetletji stopilo tudi industrijsko zaledje drugih športov. Za primer lahko vzamemo dva izmed bolj razširjenih: golf in tenis. Pri golfu igralci in tisti, ki jih radi gledajo, zelo spoštujejo prvi udarec, ko žogica poleti daleč in pristane čim bliže cilju. Že kmalu po prvih, danes že zgodovinskih udarcih so spoznali, da žogica z gladko površino leti precej manj kot tista z luknjastim profilom. Trik se skriva v turbulenci, ki jo ustvarijo luknjice. Medtem ko pri žogici z ravno površino zrak približno na polovici zdrsi stran, ga luknjičasta zadržuje. Posledično je pritisk na zadnji strani zelo podoben pritisku na prednji. Luknjice vladajo svetu golfa že več kot sto let.

Sprva so jih vrezovali ročno kar golfisti sami, zadnja desetletja jim pomaga industrija, ki žogico naluknja od 330- do 500-krat. Povprečna globina je 0,254 milimetra, praviloma pa so luknjice okrogle oblike. Če le niso šesterokotne. Te so se premierno prikotalile na zelenice pred dvema letoma, proizvajalec pa zatrjuje, da so s tem, ko so izničili raven prostor med luknjicami, podaljšali in še bolj izravnali pot leta. Tako lahko naslednjič, ko vas na prvem udarcu preseneti dolga vrsta čakajočih, zadovoljno pregledate svoje žogice, preštejete luknje in sčasoma izberete tisto, ki bo v usodni dvatisočinki sekunde najbolje zapustila vaš udarec.

Tenis velja za gentlemansko igro z otoškimi koreninami. Videti je, da ima wimbledonski organizatorski kor odločilno vlogo v poglavju teniških žog, saj se te navzven niso spremenile, razen kar zadeva logotip proizvajalca.

V nasprotju z nogometnimi sorodnicami, ki od leta v leto spreminjajo barvo in zunanjo podobo, so rumene ali v zadnjih letih zelo redko bele in narejene v skladu s predpisi mednarodne teniške zveze. Obseg je približno 6,5 centimetra, teža okoli 57 gramov. Kot veleva uradni zapisnik, se morajo odbiti od 135 do 147 centimetrov v višino, če jih na trdo površino spustimo z višine približno dveh metrov in pol. Večinoma so votle, z napihnjenim gumijastim središčem, prevlečenim z blagom.

Blago je tisti del žoge, ki največkrat spremeni podobo – odvisno od podlage, na kateri želimo igrati. Razlike so skrite v podrobnostih: žoge za travnata igrišča lahko zaradi peska, ki se vtre v kosmato površino, postanejo pretežke. Zelo slab argument za poraženca v igri dveh rekreativcev, a vseeno ... Ker pa razvojni inženirji v dobi krvave konkurence niso zadovoljni le s spremembo in patentno zaščito zunanjosti, so za najbolj pedantne pripravili tudi nekaj novosti v sicer votli, dolgočasni notranjosti teniških žog.

Izstopata dva tehnološka prispevka. Prvi je titanov prah, ki ga nanesejo na gumijasti del in ki naj bi med drugim podaljšal življenjsko dobo žoge na igrišču.

Druga novost je dušik, ki so ga vpihnili v dušo žoge namesto zraka. Trdijo, da takšne žoge zadržujejo notranji pritisk in ostanejo trdne dlje kot navadne. In še nasvet za vse, ki tudi v hribih, na nadmorski višini več kot 1200 metrov, ne morete brez dobre partije tenisa, odigrane po pravilih. V kraljestvu svežega, a redkejšega zraka in manjšega pritiska so najprimernejše žoge, ki se po odboju od trdnih tal ustavijo med 120 in 135 centimetri in ki imajo notranji pritisk večji od zunanjega. Prepričan pa sem, da vas ne bo nihče pregnal z igrišča, če boste igrali z navadnimi, nižinskimi žogami.

Od leta 1980 do danes je izboljšana tehnologija pripomočkov za igranje golfa podaljšala povprečni prvi udarec pri profesionalcih za 20 metrov. Vendar je dejavnik tehnike zelo nepomemben v eni izmed najbolj zanimivih golfističnih zgodbic. V zgodbi o najdaljšem udarcu. Anglež Edward Bliss je imel namreč veliko srečo, da je bil v avgustovskem dnevu davnega leta 1913 med njegovim igranjem navzoč tudi uradni merilec. Ta je izmeril dolžino začetnega udarca: 407 metrov leta in kotaljenja. No, čas je le pokazal svoje in danes je v najbolj znani knjigi rekordov pri najdaljšem letu zapisano ime Američana Jacka Hamma, čigar zamah je žogico odnesel 418,78 metra daleč (brez kotaljenja). Njegov najhitrejši zamah je dosegel 260 km/h.

Ko pride na vrsto najhitrejši začetni teniški udarec, se v misli prikrade Andy Roddick, Američan, trenutno drugi na svetovni lestvici ATP, ki se je po dvoboju z Avstrijcem Jürgenom Melzerjem (Davisov pokal, februar 2004) prijazno opravičil gledalki. Na njenem torzu se je namreč ustavila bomba, ki jo je Roddick sprožil s svojo ubijalsko desnico. Pri prehodu mreže se je laserski merilnik hitrosti ustavil pri 241 kilometrih na uro, kar je Američana zavihtelo na prvo mesto.

Na drugem mestu je z 239,8 km/h Britanec Greg Rusedski, ki je bil lastnik rekorda skoraj šest let.

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Uroš Potočnik