Umetnost preživetja

Joep van Lieshout svoje umetniško podjetje raje imenuje Atelier van Lieshout, na kratko AVL. Sam je najbolj znan po preseganju tradicionalnih meja med umetnostjo, arhitekturo in oblikovanjem. Virtuoznega proizvajalca v umetniškem ustvarjanju zanimajo predvsem preživetje, samozadostnost, neodvisnost in mobilnost. Toda začelo se je čisto preprosto.

Van Lieshout pravi, »da je samo sledil svoji intuiciji, ki mu je narekovala izdelavo uporabnih umetniških izdelkov«. Leta '89 in '90 so se izpod njegovih rok pojavile prve poliestrske mize, stoli, omare, celo poliestrske straniščne školjke, umivalniki, kadi in celotne kuhinje. Sposojanje pisoarjev za umetniške namene iz trgovin je van Lieshout nekako preskočil. Raje si jih je naredil kar sam. Zase ali za vas. Cena? Malenkost. 250 $ za stol, 4500 $ za kopalno kad s policami in 150.000 $ za mobilni dom.

Da si ne bi več drznili domišljati, da je umetnost samo za poklicane, vam umetnik ponudi še natančna navodila, kako si izdelate lastno poliestrsko umetnino. Na eni strani ga je vodila intuicija klasičnega umetnika, na drugi strani ga je navdihnila praktičnost. Marketing, da ali ne? Toda po petnajstih letih delovanja se van Lieshoutu zdi, »da so marketinške strategije samo še za povprečneže, ki nimajo razvite intuicije o tem, kaj se prodaja in kaj se ne prodaja«.

Kmalu začne sodelovati z arhitekti, tudi z najslavnejšim Remom Koolhaasom. Leta 1995 ustanovi kolektiv Atelier van Lieshout. Sam postane direktor, zaposli oblikovalce, izdelovalce, tajnico, PR oddelek in vse, kar mora imeti uspešno podjetje. Produkcija umetniških del se poveča, pohištvo in sanitarne enote kmalu začno dobivati zunanje lupine. Preproste in logične so videti kot nekakšni hibridi med mobilno arhitekturo in pohištvom, ki kmalu uidejo iz muzejev na ceste.

Senzualno oblikovane poliestrske prikolice postanejo raztegljive z različnimi nastavki kopalnic, spalnic, kabinetov ali kuhinj. Poimenuje jih »Master and Slave«. Gospodar in suženj ali različni odtenki svobode, van Lieshoutova svoboda je predvsem »to, da lahko delam stvari, ki me zanimajo, s čim manj ovirami na poti do zadanega cilja«. Doseganje »ciljev« v arhitekturi je dolgotrajno, zamudno in vijugasto, prepredeno z mnogimi birokratskimi zaprekami, nasprotujočimi si parametri in zahtevami.

Van Lieshoutovo zaseganje svobode se materializira v pomičnih in začasnih strukturah, saj »zanje ne potrebuješ gradbenega dovoljenja in hkrati ti omogočajo največjo svobodo gibanja«. Svoboda gibanja in zaščita pred zunanjimi vplivi, minimalne kapsule izolacijskih komor, stroji želja, ptičje lobanje ali preproste kontemplacijske čelade. Pulziranje med kolektivnim in individualnim je opaziti tudi pri oblikovanju postelj. Zakonske postelje običajnih dimenzij so čez čas nabreknile v skupinske postelje za neomejeno število ljudi, celo v trinadstropni pograd. »Multi-women bed.«

Najnovejši izum iz ateljeja so naprave »Robotech«, seksualni roboti za ženske in moške, po besedah umetnika »vam 'Robotech' zagotavlja skoraj popolno neodvisnost od drugega človeka, seveda če ni izpadov električne energije«. Njegov priljubljeni pisec je še vedno Niccolo Machiavelli, italijanski filozof in politolog, ki je živel okoli leta 1500. Knjiga »Il Principe« je van Lieshoutu najljubša. »V njej so navodila vladarjem, kako si pridobiti in obdržati oblast ter kako uspešno vladati.

Machiavelli zagovarja najokrutnejše in najbolj brezkompromisne metode, kako obdržati oblast.« Kar ga danes še vedno navdušuje, je »popolna odsotnost morale v njegovih tekstih in dejstvo, da je knjiga še danes aktualna«. Če sta na svetu dve sorti ljudi, »tisti z nabitimi pištolami in tisti, ki kopljejo«, sodi van Lieshout v prvo skupino. »The Good, the Bad and the Ugly.«

Zagonetna ročna pištola, ki je lahko hkrati nakit ali smrtonosno orožje, nož za preživetje, brzostrelka, 57-milimetrski kanon, mercedes, predelan v »pick-up-truck«. Doma izdelan pribor za preživetje v ekstremnih razmerah. Transportni zabojniki z delavnico za izdelavo orožja in razstreliva, kemični laboratorij za izdelavo alkohola in zdravil, »Avtocrat« – doma izdelan mobilni dom za preživetje v divjini.

Rezultat? Kontroverzno razstavo v francoskem mestecu Rabastens je župan po treh dneh prepovedal v strahu, da bi utegnila biti katalizator mladinskega kriminala. Toda kdo je kdo? »The Good, the Bad and the Ugly« je utrinek in zametek »svobodne države«, ki jo umetnik počasi gradi v Rotterdamu. Ideja se mu je porodila, medtem ko so risali čisto resen urbanistični načrt za novo mesto Almere na Nizozemskem. Kako zaobiti regulacijske zakone in coniranje, klasična orodja v rokah urbanistov?

Namesto navadnih stavb na stalnih lokacijah je njihov urbanistični plan predvidel le tovarno, v kateri bi izdelovali mobilne domove, kupec pa bi imel možnost izbire, kje v novem mestu bi se mu zdelo prebivati. Nad idejo svobodne države Almere žirija ni bila navdušena, van Lieshout, čigar mantra je »naredi-si-sam«, pa si je izboril prostor na bivšem odlagališču odpadkov v Rotterdamu za lastno državico »Atelier van Lieshout – Ville«. Samozadostna in samoobskrbovana mora imeti čisto vse, da si lahko ohrani neodvisnost.

Nedaleč stran počasi raste kmetijska farma. Van Lieshout – mesar v priročniku podaja podrobna navodila, kako zaklati prašiča in ga predelati v klobase. Od stranišča prek prašiča do neodvisne države. Kot pravi van Lieshout: »Kopalne kadi v resnici niso tako zanimive, kot so zanimiva stranišča in celoten sistem predelave odpadkov. Cikel kmetijstva, hrane in izločkov omogočajo najvišjo stopnjo recikliranja.«

Poleg tega, da je AVL-Ville neodvisna vasica, je tudi zelo ekološka, »Bio-Pig« pa je umetniški izum, kako iz prašičje hrane pridelaš pivo, iz njega gorivo za generator in energijo za celotno vas. Pred ateljejem se počasi kopičijo različni zabojniki. Zabojnik s kantino, bolnišnico, zabaviščni center z roboti užitka, bivalne enote in preostala potrebna infrastruktura za nemoteno obratovanje in varovanje.

Van Lieshouta v vlogi modenega arhitekta zanima »no-nonsense design, kjer je podoba objektov posledica izbora materiala in načina konstruiranja, objekti sami pa so videti veliko bolj grobi in nespolirani«. Ko postane ideja večja od oblikovanja, izginejo tudi predizajnirani objekti.

Umetnost, ki jo proizvaja Atelier van Lieshout, dviguje veliko prahu. Strokovna javnost je na eni strani zgrožena in na drugi navdušena. Toda kdo je Joep van Lieshout? Subtilen umetnik, ki nam ponuja provokativno vizijo postindustrijske družbe, ali najnevarnejši človek, diktator z vizijo anarhistične utopije? Ali gre Lieshoutovo »svobodno državo« jemati resno ali samo kot šalo brez refleksije? Je umetnost družbeno relevantna? Sta Machiavelli in Marx res »najboljša prijatelja«?

Lieshoutov projekt plavajoče klinike za splave v eksteritorialnih vodah držav, ki zanikajo pravico žensk do svobodnega odločanja o usodi njihovih teles in življenj, se je v poletnih dneh znašel na straneh naših časopisov in tudi na Beneškem bienalu. Van Lieshout se nasmiha. Če v umetnosti kaj šteje, šteje transgresija meja. In van Lieshoutova transgresija je radikalna, saj je prekoračila družbene zakone in sprejete kodekse. V njegovih prekoračitvah se izkaže tudi to, da je sama umetnost danes še edina zares svobodna država.

TEKST: Mateja Medvedič

FOTO: AVL

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord