Varuhi rek, projekt Balkan Rivers Tour za zaščito rek

Tako je Rok lani skupaj z ekipo v okviru projekta Balkan Rivers Tour preveslal 23 rek Balkanskega polotoka, kamor se je letos s somišljeniki zopet podal. Pred nekaj tedni so se vrnili z Balkana, kjer so že drugič v dveh letih spisali uspešno zgodbo. Besede in žalost domačinov, ki življenja živijo ob rekah, na rekah in predvsem z njimi, so vrli mladeniči in mladenke prenesli in razširili po vsem svetu. To, da so jih letos na meji poznali tudi cariniki, je le eden od dokazov, da je lanski trud obrodil sadove.

»Utrujeni smo. Letos smo v okviru drugega projekta želeli zbrati čim več materiala in se osredotočiti zgolj na nekaj ključnih točk. Želimo pokazati bogastva Balkanskega polotoka in s tem pritegniti ljudi. Vmes pa smo se seveda imeli tudi zelo lepo, spoznali smo številne ljudi in privabili dodatno medijsko pozornost. Letos je bilo že laže, saj so ljudje že od lani seznanjeni z našim delom, tako smo le nadaljevali našo zgodbo,« je povedal Rok, ki je zaradi svojega udejstvovanja velikokrat žrtev pritiskov, s katerimi želijo odgovorni slabe plati jezov pomesti pod preprogo. S postavitvijo jezov se namreč prekine naravni tok rek, ki so najbolj pretočen ekosistem na planetu. To povzroči otoplitev vode in zmanjševanje vsebnosti kisika, ki vpliva na bivajoče organizme, še večja težava pa nastane zaradi usedlin, ki zaradi jezu obstojijo na mestu in se ne premikajo naprej proti morju. Tako so v Severni Ameriki znanstveniki ugotovili, da gozdovi odmirajo zaradi lososov, ki se sicer izvalijo v potočku in odplavajo v ocean, čez leta pa se kot velike ribe vrnejo na prvotni kraj, kjer tudi umrejo in se spremenijo v naravno gnojilo. Zaradi postavitve betonskih pregrad pa njihova vrnitev ni mogoča, lososi pa so s svojim gnojilom velik dejavnik pri rasti sekvoj na nekaterih območjih celine čez veliko lužo. V starih drevesih so namreč strokovnjaki našli izotope ogljika iz morja. Sekvoje so namreč zrasle pognojene z lososi iz oceana. V Evropi so tako vlogo igrale druge migratorne vrste rib, ki so skoraj na robu izumrtja.

Po besedah našega sogovornika hidroenergija vendarle ni tako zelena, kot se sprva zdi, saj jezovi povzročijo enormno škodo z okoljskega vidika. Hidrolobiji seveda želijo tovrstne podatke zadržati zase, z ustrahovanji pa odvrniti vsakogar, ki bi jim oporekal: »Lani so se nam smejali, letos pa smo jim očitno že nagnali strah v kosti, saj so celo poškodovali naše vozilo. Očitno vedo, da ne bomo odnehali. Morda so lani menili, da gre družbi kajakašev le za zabavo, letos pa jim je postalo jasno, da ni tako. Na naših dogodkih smo opazili tudi potuhnjene predstavnike hidrolobijev. Navdušila pa me je samoiniciativa vseh sodelujočih, vsak je imel še kakšno idejo, s katero je želel prispevati k projektu. Vsakemu smo namreč dali proste roke. Menim, da vsak lahko izraža svoje mnenje na zanimiv in neagresiven način.«

Kraljevanje hidrolobijev pa ni le domena na Balkanu ali tam čez veliko lužo, temveč je po sogovornikovih besedah že pred časom zajelo tudi naše kraje z namenom zajezitve v zgornjem delu Soče. Ta smaragdna reka je v zgornjem toku sicer že stoletja primer sožitja med človekom in naravo, domačini pa lahko s koriščenjem naravnih bogastev tudi živijo. Prav zato je zanimivo opazovati kontrast med zgornjim in spodnjim tokom Soče. V zgornjem delu vlada zadovoljstvo, medtem ko v spodnjem, ki je že zajezen ni tako. »V Sloveniji je bilo po našem mnenju najslabše,« pravi Rok Rozman, »kajti podjetje, ki deluje in ima interese na tej reki, je posredovalo pri potencialnih udeležencih akcije, ki bi pomagali v boju proti gradnji jezov na reki Soči in pritokih. Čutim, da se jih polašča paranoja. Verjamem pa, da so zbegani, ker smo namesto obrambe izbrali napad. Kreativno smo se spravili na njihove dolgoročne plane, oni pa na to niso bili pripravljeni. Zato so začeli vplivati na lokalne veljake, zaradi česar številni niso obiskali našega dogodka. Bolj kot to pa nas je zmotilo dejstvo, da so prikladno odsvetovali udeležbo na Balkan Rivers Touru kajakaškim klubom, saj so grozili s sankcijami in zato nam niso pomagali.«

Podobna zgodba poteka tudi pri naših severnih sosedih, kjer so zajezili že skorajda vsako strugo, zato so se njihova podjetja začela osredotočati na Balkan. »Eno izmed njih,« pravi Rok Rozman, »je bilo v zadnjih letih prisiljeno v renaturacijo rečnih odsekov, pomembnih za sulca v domači Avstriji. S tem se postavlja kot naravi prijazno podjetje, a to isto podjetje sočasno na bosanski Sani gradi za sulce najbolj usoden jez. Ta reka je eno izmed najbolje ohranjenih habitatov za sulca, vendar pa bo populacija po postavitvi jezu zdesetkana. Če želiš videti sulca, pojdi spomladi pod savski jez in opazila boš desetinvečkilogramske ribe, ki se zaletavajo v jez, saj ob drsti želijo potovati proti toku v višje predele reke. Tamkajšnje prebivalstvo so prisilili, da je prispevalo za ta jez, ti ljudje pa so na robu obupa. In kolikšna bo kapaciteta te hidroelektrarne? Ravno pravšnja za majhno vasico. Seveda bo vsa energija odšla v izvoz, Bosna pa bo s tem izgubila neprecenljive naravne vire, živalske vrste in dobiček od turizma. Z dronom smo lani posneli fotografijo in jo razposlali po internetu, kar je sprožilo drastičen odziv, zaradi česar so se številni investitorji umaknili iz njihovega naslednjega projekta,« s ponosom pojasni Rok Rozman, ki bi se z veseljem na štiri oči soočil z odgovornimi, vendar pa se sami temu izogibajo. »Očitno nimajo argumentov, ki bi bili kos našim, ali pa jim enostavno ne odgovarja direkten pogovor,« meni biolog, ki verjame, da jih negativna energija nikakor ne more utišati.

In če je stanje že pri nas takšno, si le s težavo zamislimo, kaj šele se dogaja v Albaniji. Valbona, poznana po prečudoviti neokrnjeni naravi, soški postrvi, turnem smučanju, hribih in prečudoviti reki bo v prihodnosti morda postala prava betonska džungla. Idilo namreč želijo mogočni hidrolobiji skaziti s kar 12 jezovi. »Lani so nas ljudje množično podprli, letos pa si številni v strahu niso upali priti na dogodek Balkans Rivers Tour. Opazili smo, da so se dela že začela. Ponoči so nas zbujale eksplozije, saj želijo pritok reke spraviti v kanal in vodo preusmeriti drugam. Kar zmrazilo nas je, po licih so se nam vsule solze. V nas se je nabral srd, saj nihče ne ve za kaj takšnega. Odločili smo se, da posnemamo film, ki je dosegel številno množico ljudi. V Albaniji je vse tesno povezano z aktualnim predsednikom vlade, ki potrjuje tovrstne projekte, čeprav so dovoljenja protipravna. Borci za reko so že vložili tožbo proti albanski vladi in z malo sreče jo bodo celo dobili. Dober primer tega je reka Vjosa, za katero smo celo največji optimisti menili, da tožba ne bo uspela. Pa je! Tudi tam je ta isti premier prodal določeno dolžino reke turškim podjetjem za 250 milijonov evrov, čeprav se je zavedal posledic gradnje jezu. S tem bi pridobili Turki, medtem ko prebivalci ne bi dobili nič. Na srečo so opazili, da je bila presoja vplivov na okolje ponarejena, zaradi česar so zaustavili postopek. Kaj takšnega se v Evropi še ni zgodilo,« pravi sogovornik, ki se zaveda, da mišljenja odgovornih s svojim udejstvovanjem ne bodo spremenili, saj le-ti verjamejo v svoj prav, skušajo pa vplivati na mnenje ljudi, ki še vedno verjamejo, da je hidroenergija zelena in naravi prijazna. Biolog nas ob tem opozori še na nekaj: »Najprej vendarle pomislimo, koliko energije v resnici potrebujemo, koliko je lahko s povsem banalnimi ukrepi prihranimo. Z različnimi znanostmi bi morali najti najmanj škodljivo rešitev, po tehtnem premisleku. Vsako območje ima določene lastnosti in temu primerna bi morala biti tudi izbira načina pridobivanja energije. Problem pa nastane, ker je v ozadju vedno interes drugih.« Tako je tudi na slovenskih tleh, čeprav se po mnenju sogovornika stanje vendarle izboljšuje. Ljudje se počasi zbujajo iz zimskega spanja, dokaz pa je tudi uspešna zgodba Balkan Rivers Toura, ki je tudi letos pritegnil veliko pozornost. Prav zato še obstaja upanje, tako za številne pritoke slovenskih rek kot tudi za preostalo prečudovito naravo, ki nas obdaja. Se zato črni scenarij vendarle ne bo uresničil? »Upam, da ne. Menim, da bo Soča čez 20 let še lepša, kot je zdaj. Ne le da ne bo novih jezov, temveč bi radi porušili tudi stare, ki izhajajo še iz časa svetovnih vojn. Morda zveni nemogoče, pa vendar ni,« je prepričan Rok Rozman.

TEKST Nika Arsovski
FOTO Andraž Fijavž Bačovnik, Andraž Krpič, Katja Jemec, Jan Pirnat

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord