Vodnjak poželenja

Stvari, s katerimi preizkušam svoje in drugih poželenje, počnem vedno na obljudenih križiščih. Sem pač ekshibicionistka. Medtem ko se tako zavzeto božam in sem videti vsa zatopljena v svoje lastno zadovoljevanje, nekje čutim pogled, ki me opazuje.

Ta pogled se upira vame skozi stekla očal, prihaja s postajališča mestnega avtobusa, s katerega zrejo tudi drugi, in je sramežljiv, priprt pogled, ki še stopnjuje moje drhtenje. Čisto skrivoma (mislim, da ga je sram pred drugimi), čisto previdno se ozira k mojemu cvetu, in enkrat, ko njegov pogled prestrežem, mi spontano prikima.

Začelo pa se je pravzaprav na šolskem nogometnem igrišču. Ali bolje – v skupni kopalnici. Že takrat, ko sem se kot štirinajstletnica podila za žogo, me je neki petek popoldne trener, čokat in plešast očalar, ki je vedno vneto spremljal moje gibe, povabil v svojo deško ekipo. Ker sem naravni talent, je rekel. Vzhičena sem sprejela.

Igra je bila napeta in ko smo se izčrpani privlekli do slačilnic, je bila moja, dekliška, zaklenjena. »U mater, sem čist pozabu, bo treba po hišnika čez cesto. Al pa če se umiješ u naši – bom jest pazu, da ti ne bodo težil.« Seveda sem se odločila za drugo, pa ne toliko iz utrujenosti. Premagala me je radovednost, kakšna je tista moška stvar in ali res zraste v prisotnosti ženske.

V kopalnico sem stopila zadnja. Razočarana. Vsi so se mi zdeli nekoliko majčkeni in tudi trenerjev se je le nebogljeno skrival. Pravzaprav se nisem še niti dobro namilila, ko je pod prho ostal le še on. »Pod hladen tuš jih dajem, veš, da se ne pomehkužijo, ampak ti si ženska, daj, namilu ti bom še hrbet.«

Bilo je toplo in prijetno in nisem se spraševala, zakaj se tako tišči obme in kroži tudi z boki … Čez čas sem se nagonsko obrnila in se ga čisto narahlo dotaknila. Potem je zmanjkalo tople vode. Domov sem odšla kot prerojena in zvečer, ko so vsi legli, sem šla prvič z roko tja, kamor so rekli, da ne smem … In potem še enkrat.

Trenirala nisem dolgo. Čez dva meseca smo imeli valeto in tam se je zgodilo. Bil je leto dni mlajši, sosedov Miha. Za njim so prišle še mnoge nagle in povečini cenene pustolovščine z raznimi ustrežljivimi dedci, a to nikakor ni bilo nadomestilo za tiste sentimentalne dekliške sanje – trenerjevo čutno božanje – in še danes (čeprav sem spala že z ducatom) si včasih zaželim, da bi bila samo opazovana, občudovana pri kopanju. Da bi se le našel še kakšen čokat očalar …

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol