Ja, s točno tisto Jane Fonda, ki je čez dolga leta v času svojega političnega udejstvovanja na vprašanje nekega jezičnega novinarja, kje je imela glavo, ko je z Vadimom posnela Barbarello, odgovorila: »Ne vem. Verjetno pod pazduho.«

Barbarella, no!

Vraga, punci je politika tako stopila v glavo, da ji ni potegnilo, da bi seksi Barbko, erotično heroino, ki po nalogu samega galaktičnega predsednika rešuje vesolje pred zlobnežem, izrabila za kakšen zajedljivejši ali vsaj humoren, politično usmerjen odgovor. Bržkone je bila njena vloga razdajajoče prostovoljke v Ashbyjevi Vrnitvi domov, ki hromega vietnamskega veterana Jona Voighta obudi od erotično mrtvih, politično korektnejša od Barbarelle, ki se da dol z angelom in skuri orgazmično mašino. Četudi za višje cilje.

Nehote je tako gospa Fonda pridala svoj glas opravilnemu ameriškemu sloganu »več politike v (filmski) seks«, namesto da bi stvar obrnila v »več seksa v politiko«, s čimer bi ne nazadnje koristila tudi svojim političnim idejam. Če je z njimi mislila resno, seveda. Kajti politika v seksu, ki v temi kinodvoran bije v oči množic, ni nič drugega kot cenzura. Ta je onkraj velike luže – o tem čivkajo že vrabci na strehah – ubirala in ubrala čudna pota.

Saj veste, nasilje in kri ja, seks ne. Pod cenzurno nakovalo so padali prizori razkrite kože, mokrih poljubov in onegavljenja take in drugačne sorte, medtem ko je bila neizmerno prizanesljivejša do prikazanih potokov krvi in nakopičenih trupel. To bi svetovljanska Jane F. morala vedeti. Ne nazadnje so o njenem prizoru ljubljenja v omenjeni Vrnitvi domov polemizirali veliko pogosteje in bolj žolčno kot o samem filmu in ga prav na tej točki tudi cenzurirali.

»Cut!«

Potemtakem se stvari od konca predprejšnjega stoletja, natančneje od leta 1896, niso kaj prida spremenile. Tedaj je snemalec in režiser William Heise za potrebe komercialne predstavitve Edisonovih kamer na celuloidni trak posnel 18 sekund trajajoči Poljub (na usta, da ne bo pomote!) May Irwin in Johna C. Ricea. In vrgel bombo v naraščajoče vode filmske industrije. Pocrkalo je veliko rib, kajti rodila se je cenzura, saj se je mnogim, ki so ta podaljšani cmok videli prvič, zdel hudo pornografski.

Odsihmal so režiserji pazili, koliko časa, kako in v kakšni svetlobi so zabeležili dotik nje in njega z ustnicami. Če so stvar končali z zatemnitvijo, je veljalo, da se je parček poonegavil. Ta trik so uporabljali dolga desetletja, kajti le tako so cenzurne škarje obdržali na primerni razdalji. Leta 1922 so namreč sestavili seznam ne-jev in pazi-jev, zahtev, ki so strogo določale, kaj od kočljivega sme ujeti gledalčevo oko na platnu in česa ne.

Med stroge ne-je so padli prizori brezbožnosti, kar je zelo širok in upogljiv pojem, sugestivna nagota (torej tudi kakšen preobilen kos ženskega spodnjega perila) pa mešanje ras, spolna higiena, venerične bolezni, porod in spolni organi otrok.

Marsičesa ameriški studii že po načelu svoje zategnjenosti niso vtikali v filme, prepoved sugestivne nagote pa se je po dolgem in počez kršila. Kajpada v zelo blagih okvirih. Toda bolj ko se je govorilo o kakšnem porednem prizoru, ki so ga ali bi ga morali cenzorji po svoje ukrojiti, bolj se je izdelek prodajal. Nemalokrat so tvegali, upajoč na kratkovidnost svetohlincev, in pozneje, z uveljavitvijo zelo strogega Haysovega kodeksa moralne filmske produkcije leta 1934, ki je nastal pod pritiskom katoliške cerkve, na množičnejši obisk starejše, seksa že vešče, vendar zelo željne publike, ki je pokrila primanjkljaj v blagajnah. Leta 1938 so tako pod krinko izobraževalnih namenov posneli z otroško nagoto bogat filmček Otroška nevesta (Child Bride) in spretno nadigrali cenzorje na njihovem igrišču, češ da zgodba svari pred pastmi in tragedijami najstniških porok.

Z njim je, podprt z bombastičnim oglaševanjem, potoval od vasi do vasi, od mesta do mesta prekaljeni zabavljač Kroger Babb in bil vedno toplo sprejet, če mu vplivni mestni veljaki, zaskrbljeni za moralno čistost svojih domov, niso uspeli pravočasno zapreti vrat pred nosom. Druge takšne in podobne 'prepovedane' filme so vrteli v majhnih kinih, imenovanih hiše za drgnjenje (grindhouse). Kakorkoli že, vladavina Haysovega kodeksa je bila dolga, uradno je trajala vse do leta 1968 (!), toda temelji so se mu zamajali krepko desetletje in pol prej. Tedaj se je zgodil čudež.

Mirakul

Naplavilo ga je iz Evrope, kjer so stvari očitno delali in nanje gledali drugače. Rossellinijev Il Miracolo (1948) po scenariju Frederica Fellinija ni užalil ameriških duše­briž­ni­kov z goloto ali seksom kar tako, pač pa z 'bogokletnostjo', in s tem pokazal na bistvo ameriške cenzurne inkvizicije. Če je ta sploh še bila komu skrita, kajpada.

Čudežu je skupina kardinalov preprečila vstop v newyorške kine, še preden je zabrnel prvi projektor! Avtorja – Fellini je s svojimi poznejšimi deli, La dolce vito in Amarcordom, če omenimo samo dva, postal pojem za sladkosti življenja – sta se zatekla pod okrilje prvega amandmaja ameriške ustave. In zmagala.

Vrhovno sodišče jima je priznalo nedotakljivo pravico do drugačnega, avtorskega izražanja in s tem olajšalo pot evropskemu filmu na ameriška tla. Čeprav ga je hkrati tudi getoiziralo. Veljalo je in večinoma velja še danes, da je obsojen na temo majhnih kinodvoran, kjer pač vrtijo 'tiste umetniške evropske filme' za posebneže, kritike in podobne nebodijihtreba.

Ne gre pozabiti, da je v času, ko je Marilyn Monroe v Wilderjevi komediji Sedem let skomin piš iz obcestnega jarka visoko dvignil krilo in povzročil glavobole ameriškim moralistom, Roger Vadim v Evropi ustoličil svojo muzo Brigitte Bardot, ko je zatrdil, da je Bog ustvaril … žensko. Naslovu tega filma se je kaj kmalu samoumevno pritaknil izrek 'toda Satan je ustvaril Brižitko'!

Zapeljivki s trmasto našobljenimi usteci in z božanskim telescem je moški svet ležal pred nogami, kajti s svojim maestrom je znala izpovedati žgečkljivo resnico, da je prijetno in celo zelo zabavno v dvoje grizljati sadež s prepovedanega drevesa – pa najsi je zapeljevala princa Charlesa v podobi Charlesa Boyerja v Parižanki ali obrnila hrbet samostanu, da bi zmešala glavo Stephenu Boydu v malce za lase privlečenem Les bijoutiers du clair de lune.

Z Raquel Welch je Amerika čez deset let dobila svojo, temnolaso različico 'seks bombe', ki je v fantazijskem spektaklu Milijon let pred našim štetjem v krznenem bikiniju obšla svet. Tule jo omenjamo predvsem zaradi plakata, s katerim je Tim Robbins v Kaznilnici odrešitve zakril svoj izhod v svobodo, in pa zaradi skromne vlogice v seksi italijanski komediji Vila, kjer se je učila od Monice Vitti.

Ja, v Evropi so in še zdaj filmajo in izpovedujejo seks drugače. Kako bi si sicer pojasnili ameriške predelave evropskih filmov, kakršen je Vonj po ženski, v katerem je od izvirnega Gassmanovega orgijaškega obiskovanja bordelov ostal zgolj Pacinov tango? Z vsem dolžnim spoštovanjem do slednjega, saj zna njegov srepi pogled povedati veliko več. In če morda menite, da je film, o katerem so skrivoma s pordelimi lici šepetali vsi, ki so ga videli, nastal na ameriških tleh in da teče beseda o Prvinskem nagonu ali Devetih tednih in pol ali morda o Poštarju, ki zvoni vedno dvakrat, ste se zmotili.

Da, vsak izmed naštetih (in še kakšen zraven, da ne bo zamere) je lomil bariere in se dobro prodajal, toda tolikšnega ščemenja v drobovju gledalca ni vzbudil, kakor ga je zanetila leta 1933 (!) posneta Ekstaza pod taktirko češkega režiserja Gustava Machatyja.

Sladostrastna predanost ljubljenju, ki preplavi obraz mlade igralke Eve Hermman, pozneje Hedy Lamarr, medtem ko glava njenega ljubimca zdrsne ob njenem telesu navzdol iz kadra, je bila dolga deset­letja po tem nekaj neslutenega in nedosegljivega. Michael Douglas to počne s Sharon Stone v Prvinskem nagonu in gledalčevo oko se z voajersko kamero drzno pase po njenem golem telesu, toda vročica trenutka se težko meri s tisto iz Ekstaze izpred šestdesetih let. Da tega, da je Sharon in Michaela vodil na Nizozemskem rojeni režiser, sploh ne omenjamo.

Filmu so nabili strogo cenzurno oceno R – te so namreč po letu 1968 nadomestile katoliško obsedeni Haysov kodeks –, in svobodomiselni kritiki so upravičeno tarnali, da blagor Evropejcem, ki bodo v kinih lahko videli vse ali vsaj več od tistega, kar so cenzurne škarjice pripustile v ameriške kine. Sami so morali počakati na neokrnjeno režiserjevo verzijo na videu in pozneje na devedeju.

Uvoženo

Ameriška cenzura je posredno pripomogla k uvozu evropske filmske delovne sile od režiserjev do igralk, s katerimi sicer niso mogli, marsikdaj pa tudi niso vedeli, kaj početi; Monica Bellucci je tako začinila upehano Matrico in bržkone prodala kakšno kinovstopnico več, poprej pa Bruceu Willisu ponudila bogato oprsje, da je nanj v Sončevih solzah naslonil utrujeno glavo. Po drugi strani pa ameriškim režiserjem, ki jim ni do tega, da merijo kvadratne centimetre prikazane gole kože in izzivajo strožjo cenzurno oznako, pritisk cenzure budi domišljijo (če jo seveda imajo), da zanetijo erotiko tudi kako drugače.

Eden najodličnejših med njimi, Michael Mann, je v svoji mojstrovini Poslednji Mohikanec (ki je, mimogrede, kljub grafičnemu nasilju dobil blago oznako PG-13) z oblečenima Madeleine Stowe in Danielom Day-Lewisom dal jasno vedeti, da Cora in Hawkeye tisto počneta stoje in s tolikšnim žarom, da gredo gledalcu kocine pokonci.

Ja, ves štos je v tem, kako to pokažeš, kar pa velja tudi za evropske manire. Ne gre dovoliti, da bi radoživa erotika Sončnega krika ali Maškarade našega Boštjana Hladnika postala zgolj spomin. Kakor ne gre pozabiti, da je pred v teh dneh tako opevanim dokumentarcem V kraljestvu orgazmov nastal z nezlagano erotiko nabiti Seks in Lucia španskega maestra Julia Medema.

Če so bili Idioti Larsa Von Trierja klofuta (evropski) moralni dvoličnosti, kaj je potem v teh dneh od nekaterih evropskih parlamentarcev tako popljuvani kolaž evropske komisije z izseki erotičnih prizorov iz evropskih filmov? Promocija evropskega duha ali evropskega svetovljanstva, če hočete. Saj je, ali ne?

Teja Bivic

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord