Vrhunski dotiki

Športni trenerji so že po definiciji ljudje, ki morajo vzbujati vsaj malo strahu, predvsem pa veliko spoštovanja. Oboje sem začutila že v najinem prvem telefonskem razgovoru, ko sem mu razlagala, kaj pravzaprav hočem. Sproščen pogovor in eno uro treninga z njim.

Dobila sva se v Akademiji za fitnes in aerobiko v Mengšu pri Ljubljani. Po uvodnem tipanju sem slekla trenirko, on pa me je z izkušenim očesom premeril od nog do glave. Njegov pogled je izdajal, da ni čisto obupan.

»Dobro, nekaj mišic imaš, vseeno pa moraš malo več delati na spodnjih trebušnih mišicah.«

Hm, takoj mi je bilo jasno, da so njegova merila zelo visoka. Po nekaj minutah ogrevanja je s posebnim aparatom izmeril hitrost moje stegenske mišice. Tudi na tem testu se nisem slabo odrezala. Zdaj sva se lotila pravega treninga.

Najprej sem se ogrevala, potem pa v nedogled raztegovala. Ležala sem na trebuhu, ležala sem na hrbtu. »Hop, tako ja. Gremo, zdaj se pa dviguj. Upri se z rokami. To. No, zdaj je prav. Hop, tako, še enkrat ... A čutiš zdaj, dejmo še enkrat. Z občutkom. A boli? Še enkrat. Čutiš?!«

Sprva sem se počutila kar malce nelagodno, saj je za bolj nazorno predstavitev, katera mišica pravkar deluje, slednjo tudi brez zadržkov prijel in jo pravilno usmerjal. Vsakič sem nekoliko poskočila, zato je kar nekajkrat ponovil: »Sprosti se, kaj si tako prestrašena. A nimaš nobenega zaupanja ...«

Seveda je v več kot petnajstletni karieri živel in dihal s toliko športniki in športnicami, da gotovo pozna anatomijo prav slehernega; tako pogosto dotikanje varovancev med ogrevanjem in raztegovanjem zanj ni prav nič nenavadnega. Priznam, njegovi prijemi so skorajda kirurško natančni.

Če bi se srečala večkrat, bi se na strokovne dotike verjetno privadila. Sumim, da se to dogaja z bodočimi vrhunskimi športnicami. Sprva rahlo nezaupljive in boječe, potem se bližine in dotikov navadijo, verjamem, da jim postane všeč in nazadnje hočejo še več. To sem želela izvedeti. »Se pogosto dogaja, da se med trenerjem in športnico splete erotična vez?«

»Seveda, to se dogaja. Če pogledate atlete, pa tudi druge športnike in športnice, boste videli, da prihaja tudi do teh stvari ...« »Kaj se zgodi, ko ta zveza poči, pa ste še zmeraj njen trener?«

»Poglejte, kakor hitro dopustiš, da zveza začne vplivati na delo, si kot trener strahotno zožiš manevrski prostor, to pa je absolutno kontraproduktivno.«

»Se je vam kaj takega že zgodilo?«

»Jaz poskušam te odnose zreducirati. Temu se definitivno izogibam. Če bom zdaj zanikal, da se mi je to že zgodilo, ali pa temu pritrdil, si bodo ljudje marsikaj mislili. V vsakem primeru pa si bodo kot ponavadi ustvarili svoje mnenje."

Srdjan v pogovoru ni najbolj odprt, a najbrž ve, zakaj, prav gotovo pa svoj posel zelo dobro obvlada. Vrhunski športnik mora imeti poleg nadarjenosti tudi voljo do trdega treninga. Kadar je volja šibka, je trenerjeva beseda toliko bolj odločna.

»Predstavljam si vas kot zelo strogega trenerja. Ste do svojih varovancev kdaj tiranski?« »Ne, mislim da ne. Tiran ... Mislite to, da od športnika zahtevam maksimum, pa četudi se zlomi? Mislim, da ne. Poskušam pa pritiskati na tiste vzvode, ki lahko prinesejo boljši rezultat. Predvsem pri šprinterjih je pogosto problem, ker pretiravajo in potem moraš skrbeti za to, da se s tistim, kar počnejo, ne ubijejo.«

»Zadnjič ste mi rekli, da je ogromno žensk mazohistk …«

»No, ta izjava ... Ne vem, če lahko za njo stojim znanstveno ...«

»Ste to ugotovili sami, na podlagi svojih izkušenj?«

»Ja, nekako. Poglejte, ženske lahko dosežejo velik napredek, recimo v atletiki, v tistem trenutku, ko jih obremenjuješ enako kot moške. Veliko študij govori o tem, da je sposobnost za adaptacijo na obremenitve pri ženskah večja kot pri moških. Druga stvar pa je, da ženske v bistvu laže prenašajo bolečino.«

Srdjan pravi, da je v športu del formule za uspeh tudi stres. Tako rekoč sredstvo napredka. Trdo delo, izjemna usklajenost telesa in duha ter trener kot psiholog, ki ima izredne motivacijske sposobnosti.

Poskusim se vživeti v atletinjo, ki trenira petkrat na teden, tudi po šest ur. Uf, nemogoče. Le kako zdržijo? Kar zmrazi me ob misli na razbolele mišice in silno utrujenost. Nekako si je pač treba pomagati, jutri je spet trening. Kaj pa če bi vzela ...

»Ste biolog, obvladate kemijo. Kako je s poživili?« »Prepovedanih sredstev skorajda ne moreš jemati. Kar pa se tiče dovoljenih, jih priporočiš takrat, ko športniku pomagaš, da si povrne ravnotežje, ki je zrušeno med treningom. Velikokrat potiskate sposobnosti in telo do nekih meja. In verjetno se kdaj zgodi, da greste čez ...«

Vedno bolj se mi zdi, da vrhunski šport ni samo prijetna oblika sproščanja, temveč trdo garanje, kjer je trener tvoj šef, ki velikokrat zahteva nadure. Vendar je odločitev tvoja. Kot pravi Srdjan: "V selekciji uspejo tisti, ki so iz sebe sposobni iztisniti več.«

Dobra ura telovadbe je bila dovolj, da sem se njegovih dotikov navadila. Popolnoma sem se prepustila vodstvu. Odločnost v njegovem glasu je name delovala zelo učinkovito, iz vsakega giba sem hotela iztisniti kar največ potu. Vedno bolj sem se zavedala brezmejnosti njegove samozavesti.

Gotovo je res, da so trenerji – pa tudi vrhunski športniki – veliki egoisti, saj svoj cilj ljubosumno čuvajo in se zanj gladiatorsko borijo. Pa ne na račun drugih, temveč na račun lastnega telesa in psihe, ki ju velikokrat izčrpavajo do onemoglosti. Vrhunski šport se mi je naenkrat zazdel privilegij, ki ga »obvladajo« le najbolj vztrajni.

TEKST: Vesna

FOTO: Bojan Krajnc

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del