"Vsi se stresejo na blagajničarke," pravi slovenska trgovka, ki se zgraža nad razmerami in vedenjem kupcev (zelo upravičeno!)

V službah, kjer je vsak dan treba delati z ljudmi, se spletajo in prepletajo različne zgodbe. To velja tudi za trgovce, blagajničarke in drugi kader, ki je nujen za delovanje trgovine. Časi so se spremenili, in če smo prej trgovke v naši najbližji trgovini poznali po imenih, je dandanes v večjih mestih precej drugače.

Zdi se, da smo se nekako navadili na njihovo prijaznost in jo jemljemo za samoumevno. A včasih morajo prav one "požreti" kakšen neprijeten odziv kupcev, kar ni niti malo lahko. O tem, kako se je delo v trgovinah spremenilo in kako je zdaj, smo se pogovarjali s slovensko trgovko, gospo, ki je sicer upokojena, a zelo dobro pozna delo v tem sektorju - pa tudi razmere, ki trenutno vladajo. Želela je ostati anonimna - in to njeno željo spoštujemo.

Koliko časa ste delali kot trgovka?

20 let, in to v dveh večjih trgovinah v Ljubljani. Ostalo delovno dobo sem preživela v veleprodaji, v komerciali. V bistvu sem ves čas delala s strankami. Veste, v veleprodaji se prav tako dela s strankami, z manjšimi trgovci, gre v bistvu za prodajo "B2B."

Na katerem oddelku v trgovini ste preživeli največ delovnih let?

V bistvu bi lahko rekla: pol - pol. Deset let na blagajni, deset pa v klasični trgovini, za pultom. Veste, včasih smo stale za pultom in tako postregle stranke. Znale smo jim kaj povedati, jim svetovati glede nakupa in blaga, ki smo ga v trgovini ponujali. Ni bilo tako kot danes, ko kupci pogosto slišijo: "Pojdite tja pa tja in si kar poiščite sami." No, naj dodam, da je šolanje za trgovce dandanes drugačno.

Kako je potekalo takrat, ko ste vi obiskovali trgovsko šolo?

Tako, da smo najprej bili pol leta v šoli, imeli smo veliko strokovnih predmetov, in to že od prvega letnika. Blagoznanstvo, knjigovodstvo, organizacija dela ... Potem pa smo imeli pol leta prakse, hodili smo delat v trgovine. Tam si se dejansko moral izkazati, imeli smo namreč mentorje, ki so ocenjevali naše delo.

Na 14 dni smo morali pisati dnevnik prakse. Ko je prišla stranka, si jo moral postreči in pokazati nekaj znanja, moral si vedeti, kaj prodajaš, poznati izdelke. Tako je vsaj bilo do 90-ih let, po tem pa so se pojavili prvi ti veliki supermarketi, megamarketi in podobno. Sistem se je začel spreminjati, prakse več ni, razen poleti ... No, ne vem natančno, a vem to, da je v taki obliki - kot smo jo še imeli mi - ni več. 

Zdi se mi, da je to dandanes velika težava. Opažam, da se v trgovini lahko zaposli marsikdo - dobesedno se mi zdi, da vzamejo kogar koli, ki je pripravljen delati v tem sektorju. Nihče več ne vpraša po strokovni, trgovski izobrazbi, to več ni obvezno.

Na oddelku delikatese, na tehničnih oddelkih bi verjetno pričakovali strokovno podkovane ljudi ...

No, včasih je bilo tako, da smo imeli v srednji šoli oddelek za živilsko stroko, kemično stroko, za tehnično stroko. Vse skupaj je bilo bolj specializirano, že zgodaj smo se nekako usmerili na področje, ki nam je najbolj "ležalo," če se tako izrazim in se seveda izobraževali v tej smeri, da smo potem lažje in seveda boljše delali.

Predstavljajte si, da delate v trgovini z barvami in laki. Nekaj je treba vedeti o izdelkih, kajne? Ali pa prodajate fotomaterial in fotografsko opremo - tudi o tem je treba kar veliko vedeti, da stranka dobi pravi nasvet ali odgovor na svoje vprašanje. Enako velja za belo tehniko, za izdelke za nego telesa, za vse ... Treba je pač biti bolj strokovno podkovan v tem, veste? Če prodajate keramiko, vijake, orodje, morate vedeti, kaj prodajate.

Se pravi: v šoli si spoznal teorijo določenega področja, svoje pa je potem naredila praksa. Vsak dijak je dobil svojega mentorja, običajno izkušenega prodajalca, ki ga je vodil in spremljal, ga učil in mu pomagal. Že kot dijaki smo imeli nekakšen nadzor, vodstvo, nismo bili prepuščeni samim sebi. Izvedeli smo veliko, praksa je zelo pomembna pri tej vrsti dela.

Kako bi kot upokojenka z dolgoletno kilometrino dela v trgovini ocenili sedanje razmere? Na to delo gledate z drugačnimi očmi, saj ga dobro poznate.

Tako bom rekla: ko gre za specializirane oddelke v kakšnem supermarketu, na primer za delikatese, mesnice ... Tam so zadeve še urejene, saj strežejo oziroma delajo ljudje, ki vedo, kaj prodajajo. Moram pa povedati, da opažam, da so to večinoma starejši, bolj izkušeni trgovci, zdi se mi, da se mlajši tovrstnemu delu izogibajo. Raje bi delali na oddelku s kozmetiko, s tehniko - poenostavljeno rečeno: na oddelkih, kjer si ni treba umazati rok. Meni osebno se zdi, da je v velikih trgovinah na specializiranih oddelkih, na primer s tehničnimi izdelki, prava katastrofa. Pogosto ni mogoče nikjer srečati nobenega prodajalca, ki bi ga lahko povprašal za kakšen nasvet. Ljudje so pogosto zmedeni, nekaj iščejo, pa tega ne najdejo, nikjer pa ni osebe, na katero bi se lahko obrnili - tako rekoč imaš občutek, da se skrivajo.

Mislim, da precej manjka tistega, kar smo imeli včasih. Šel si na primer v Elektrotehno, tam si dobil vse, žarnice, svečke ... Kaj pa zdaj? Greš v trgovski center, na oddelek s takim materialom, vse si moraš poiskati sam. Povedala bom en primer, ki sem mu bila priča: kupec je prišel v eno od tehničnih trgovin po akumulator za svoj avtomobil. Prodajalec mu je rekel: "Ta akumulator je zagotovo pravi za vaš avtomobil." No, čez pol ure je kupec prišel nazaj, saj kupljeni akumulator ni bil ustrezen za njegov avtomobil. To so napake, ki se ne bi smele dogajati. Tega res manjka, ni več nobene strokovnosti. Vsi pravijo: stranke morajo biti zadovoljne. No, stranke bodo zadovoljne takrat, ko bodo zadovoljni tudi delavci, ki delajo v trgovinah. Dokler pa bodo slabo plačani, dokler bodo giganti dajali minimalne plače za osnovo - preprosto ne bo boljše. To je mogoče opaziti povsod - pa naj bo to manjša trgovina z živili ali pa velik supermarket, pa tudi trgovine s specializiranim blagom. Opazim in zaznam, da so zaposleni nezadovoljni.

Marsikatera stranka opazi, da je na blagajnah veliko študentov.

To drži, rekla bi, da jih je ogromno. Veliko ljudi si misli, da je delo na blagajni res preprosto, tam sediš in skeniraš izdelke, potem pa poračunaš. A to ne drži. Blagajničarke so center vsega stresa strank - če so na primer nezadovoljni zaradi cen, zaradi draginje, je blagajničarka tista, ki ves ta gnev "pokasira." Veliko je tudi nespoštovanja.

Včasih je bilo vse skupaj bolj spoštljivo, poklic trgovca je bil spoštovan - me, trgovke, smo bile gospe. Stranka je prišla in rekla: "Dober dan, gospa." Danes pa pogosto: "Ej, ti. Daj mi tole pokasiraj, ker se mi mudi." Mislim, da ni več te olike in spoštovanja, ljudje preprosto nezadovoljstvo sproščajo vsepovsod, tudi v trgovinah. Jasno je, da se človek mora nekje sprostiti, žal so tarče tudi trgovke in trgovci. Veliko je grobosti, žalitev, dogajajo se tudi fizični napadi ... Zaposlenim v trgovinah res ni lepo. Tukaj je še vprašanje delovnega časa. Vsi, ki delajo v trgovinah, nimajo prostega vikenda, v bistvu imajo samo en prosti dan, kar je velika ovira, sploh pri mladih mamicah.

Petki in sobote so najbolj udarni. Zaposleni prodajalci morajo biti tudi kdaj prosti, tako da v trgovinah te dneve "zafilajo" s študenti. Takrat - predvsem v večjih centrih - morajo biti vse blagajne aktivne, a toliko blagajnikov ni. Zato morajo imeti vsaj nekaj študentov. Saj nekateri so res delovni in pridni, zgodi pa se, da kakšen v zadnjem trenutku odpove - izgovori so različni. Takrat pride do vrzeli, do ene luknje, ki jo moraš zapolniti, zato se neredko zgodi, da v zadnjem trenutku zaposleni prejmejo klic, naj pridejo naslednji dan v službo, čeprav bi morali biti prosti. Seveda to ni dobra podlaga za zadovoljstvo v službi.

Verjetno tudi ne gre več za tako dobro plačan poklic, kot je bil včasih, kajne?

Res je, včasih so bili trgovci boljše plačani. Bilo je tako, da si bil plačan po prometu - 50 odstotkov si dobil po celotnem prometu, drugih 50 pa po tistem, kar si dejansko prodal. Če pa si prodajne cilje presegel, si bil temu primerno tudi nagrajen, tako da si imel interes, da dobro prodajaš. Tega pa zdaj ni - plačani so različno, odvisno pri katerem delodajalcu delajo. Dobili bodo isto plačo, neodvisno od tega, v kolikšni meri se posvetijo stranki ali pa se skrivajo v skladišču, če karikiram. Grdo rečeno, a to se dejansko dogaja.

Na Hrvaškem je v zadnjem času mogoče opaziti, da v trgovinah delajo tujci, kako pa je s tem v Sloveniji?

Ja, opazila sem, da se na družbenih omrežjih hrvaški kupci pritožujejo, da se dogaja, da jih oseba na primer na trgovinski blagajni ne razume. V Sloveniji pa je tako, da je iz nekdanjih jugoslovanskih republik v nekem trenutku, ko je bila kriza, prišlo veliko ljudi k nam delat - tudi v trgovine. A nekateri se niso hoteli učiti slovenskega jezika. V trgovini, v kateri sem delala jaz, smo na primer na oddelku mesnice imeli enega sodelavca iz Makedonije, enega pa iz Srbije. Podjetje, v katerem sem delala, je nudilo tečaje slovenščine. Naš jezik pa ni lahek, tako da ... No, s komunikacijo v srbskem in hrvaškem jeziku nekako še gre, a v makedonskem ... saj si lahko predstavljate. Če delodajalec rabi kader, ki ga lahko malo plača, tudi malce zamiži na eno oko. Kaj pa to pomeni za stranke, pa je druga zgodba.

Počasi prihajajo zimski meseci, v katerih so trgovine tradicionalno bolj obremenjene. Kako je bilo v časih, ko ste bili še delovno aktivni?

Pravzaprav lahko rečem, da je bilo zelo lepo. Delala sem v klasični trgovini, v kateri so ljudje stali v treh vrstah in čakali, da jih postrežemo. Nas, trgovcev, je bilo šest ali sedem, a ni bilo nobene živčnosti ali slabe volje, delo je normalno potekalo. Zdaj pa je precej drugače.

Vse blagajne morajo biti odprte, vrste so od začetka do konca trgovine, vozički so skoraj do vrha polni, kar pomeni, da je vsaka stranka skoraj deset minut na blagajni, tako da je delo precej težko in naporno. Predstavljajte si, da osem ur sedite za blagajno, nabere se veliko denarja, tako da je tudi odgovornost velika. Police je treba polniti sproti, takrat se pokliče tudi študente, da pomagajo pri delu, pridejo trgovski potniki s svojo robo, tudi oni polnijo police ... To je za trgovce zelo stresno obdobje - november in december sta zelo naporna meseca.

Si predstavljate, da bi zdaj morali delati v takih razmerah?

Če sem iskrena, zelo težko. Že zadnji dve leti pred upokojitvijo sta mi res bili naporni. Če delaš na primer na blagajni, imaš v starejših letih težave s hrbtenico, z rokami, druge zdravstvene težave, poleg dela pa je to seveda še dodaten stres in napor. Če delaš kot prodajalec na oddelku, nenehno stojiš, hodiš gor in dol, v skladišče po robo, skladaš jo na police ... Dela res ne pogrešam, uživam v pokoju in ne bi se več vrnila.

Preberite še:

• Trgovka razkrila ogabne prakse trgovskih verig, ob njenih besedah so bili številni presenečeni
• "Zakaj se nekateri ljudje do trgovcev vedejo kot do smeti?" je zgroženo vprašal, a takih odgovorov ni pričakoval
• Prodajalka se sprašuje tole, ni ji jasno, zakaj kupci ne naredijo nečesa, kar se ji zdi preprosto samoumevno

V času vaše karierne poti so se vam verjetno zgodile takšne in drugačne dogodivščine. Bi izpostavili kakšno, ki se vam je za vedno vtisnila v spomin?

Zdaj pa ste me dobili (smeh). Ja, imam eno res lepo izkušnjo. Imela sem redno stranko, enega gospoda, ki je zdaj že pokojni. Vedno je hodil k meni, nato pa je skorajda čez noč zbolel za demenco, tako da se je začel izgubljati. A ko sem šla v pokoj, je prišel na zadnji dan k meni v službo, prinesel mi je vrtnico in se mi lepo zahvalil. To mi bo za vedno ostalo v spominu.

Kaj pa kakšna slaba izkušnja?

Žal moram povedati, da je bilo teh veliko. Če omenim samo kraje - teh je toliko, da je neverjetno, in to kljub varnostnikom in drugim varnostnim mehanizmom. Samo predstavljajte si: če sta dva varnostnika v enem velikem objektu, veliki trgovini, je en za kamero, drugi pa dela obhode. Nemogoče je, da bi imela čisto vse pod nadzorom. Tatovi pa so zelo iznajdljivi. Izdelke si tlačijo v zložene dežnike, žepe, imajo torbe z dvojnim dnom. Najpogosteje kradejo tehnično robo, kozmetiko višjega cenovnega ranga in podobno. Težava so tudi tisti, ki na primer vzamejo sendvič, kakšen sok, vse skupaj pojedo v trgovini, embalažo pa preprosto vržejo na tla in odidejo ven. To so dnevne manjše kraje.

Zanimivo pa je, da tisti tatovi in tatice, ki jih zalotijo, niso nobeni reveži, ne kradejo iz nuje. Rekla bi, da bolj gre za objestnost, neko razburjenje, ne vem, kaj ti ljudje razmišljajo. Spomnim se neke gospe, ki je kradla kozmetiko - nikoli ne bi pomislila, da gre za tatico. Vedno je bila zelo urejena, lepo oblečena, negovana, tako da ni živela v pomanjkanju. Zalotili smo še eno gospo, ki je kradla knjige in jih je prodajala preko družbenih omrežij. Tudi ona ni bila revna. Žal je tega res veliko.

Kaj pa spletno nakupovanje? Kako je to spremenilo vaš poklic?

Veste, kaj? To je težava pri starejših ljudeh - saj bi morda še kaj naročili preko spleta, a se bojijo. Plačevanje, naročilo prave velikosti obutve in oblačil ... Včasih le potrebujejo nasvet prodajalke. Za starejše ljudi, ki tega niso bili vajeni in niso odraščali z uporabo spleta, je to lahko kar velika težava. Dobro je, če imajo svojce, ki jim pri takih nakupih lahko pomagajo, če pa tega ni, so pa prepuščeni sami sebi.

No, saj je dandanes žal podobno v trgovinah. Ne zgodi se prav pogosto, da naletim na strokovno podkovano prodajalko - že na primer na otroškem oddelku. Doživela sem to, da sem naletela na trgovko, ki ni vedela, katero številko oblačil naj kupim za triletno vnukinjo. Zdi se mi res žalostno, ko vidim, kaj se dogaja s poklicem, ki sem ga opravljala celo življenje. Razumem, da se stvari spreminjajo - seveda se, saj so se vedno - a to, kar se dandanes dogaja, je res slabo.

Hvala vam za pogovor.

Prosim.