Za dober dan: tableta ali koprive?

Farmacevtska industrija, ena izmed gonilnih sil razvoja sodobne civilizacije (pa tudi nadzora nad njo), nam ponuja deželo nootropikov. S to besedo opisujemo skupino substanc, ki pozitivno vplivajo na učenje, spomin, povrh vsega pa – in to je tista značilnost, ki nootropike postavlja na dovoljeno stran zakona – nimajo drugih vplivov na centralni živčni sistem in na telo ne delujejo toksično. Tudi če vzamemo prevelik odmerek.

V lekarno?

Besedno zvezo smo dolžni starim Grkom, pomeni pa »vplivati na misel«. Delovanje nootropikov tako tisti, ki jih izdelujejo, kot tisti, ki so jih preizkusili na lastni koži, opisujejo v superlativih. Povečali naj bi stopnjo zbranosti, tudi v daljšem obdobju, osvežijo spomin, omogočajo večjo duhovno produktivnost, odprejo kanale komuniciranja, izboljšajo splošno počutje in presenetijo z učinki v intimnih nočeh.

Pri nas so nootropiki, kar zadeva množično rabo, še relativna neznanka, v tujini pač ne. Vnos gesla »smart drugs« oziroma pametne »droge« (ali, bolje, poživila), bolj priljubljenega imena za nootropike, v iskalnik spletne knjigarne Amazon nas v trenutku razsvetli in izpljune kar nekaj naslovov tiskanih del, ki slavijo njih delovanje. Da gre zares, nam pove naslov knjige Warda Deana in Johna Morgenthalerja Pametna poživila in hranila: Kako izboljšati spomin in dvigniti raven inteligence na podlagi zadnjih spoznanj nevroznanosti. Med zadetki pa zasledimo še nekaj zanimivih sopomenk: bomboni za možgane, dinamo možganov, hrana za misli, zaviralci staranja ...

Opisujejo več kot 140 različnih kemikalij, dodatkov k prehrani in drog, ki naj bi vsi pospeševali delovanje našega naravnega procesorja. Seveda bi bilo razmišljanje, da se je kolesje svetovne farmacije premaknilo samo zato, da nam izboljša spomin in prekrvavi možgane, povsem zmotno. Bolj verjetna je razlaga, da so zaradi še večjega zaslužka tovrstne nootropične aplikacije le razširili z zdravljenja različnih bolezni oziroma stanj (demenca, Alzheimerjeva bolezen, rehabilitacija govora po možganski kapi, ne pozabimo na, ekhm, remisijo vazookluzivnih kriz zaradi srpastih eritrocitov ...) na bolj splošna (in dobičkonosnejša) področja.

Najbolj razširjen nootropik je piracetam. Pod zaščitenim imenom Kalikor ga izdeluje Lek, pri nas pa je registrirano le zavoljo distribucije v druge države. Piracetam v sebi skrivajo tudi tablete z imenom Nootropil, ki pa si še utirajo pot v slovenske lekarne. Tako potrebujemo dvoje: osebnega zdravnika, ki nam na našo argumentirano željo spiše recept in predlaga najbližje prodajno mesto, ter prevozno sredstvo, ki nas odpelje v eno izmed sosednjih držav.

Na domači Agenciji za zdravila in v Lekarniški zbornici Slovenije pa toplo odsvetujejo nakup zdravil v spletnih prodajalnah, katerih vrata se vam v trenutku odprejo v osebnem računalniku. Sicer organi pregona v teh primerih nimajo veliko moči: zelo težko odkrijejo takšno naročilo, še teže pa vam kaj zelo neprimernega očitajo.

Za boljše počutje, učenje, spomin in hitrejši prenos podatkov iz leve v desno možgansko hemisfero (kar je težko dokazljivo) moramo piracetam jemati vsak dan. Odmerke razdelimo na tri dele, skupno pa na dan zaužijemo od 2000 do 4800 miligramov tega zdravila. Še bolj izrazito deluje kombinacija piracetama in DMAE-ja, hydergina ali holina. Slednji je denimo vpleten v proizvodnjo pomembnega nevrotransmiterja (prenosnika) acetilholina, ki dejansko vpliva na naše počutje. To se poslabša, če acetilholina primanjkuje.

Najprimerneje je, da začnemo z manjšimi odmerki – pa če kombiniramo ali pa si omislimo samo en nootropik. Potem zadevo počasi stopnjujemo in sami najdemo najprimernejšo mero. Vedeti je treba, da tako kot pri vseh drugih poživilih tudi pri nootropikih igrajo pomembno vlogo naša teža, presnova in splošno psihofizično stanje.

Izdelovalci omenjenih nootropikov (sem sodita tudi vasopressin in lucidril) veselo zatrjujejo, da stranskih učinkov skorajda ni, vseeno pa je po kakšnem mesecu dni jemanja tovrstnih zdravil priporočljiv premor. Temeljit pogovor z osebnim zdravnikom ali farmacevtom pa pred jemanjem priporočajo zlasti nosečnicam, epileptikom in ljudem, ki imajo težave z jetri, ledvicami in visokim pritiskom.

Nekje vmes

V preseku obeh množic – zdravil, ki jih dobimo na recept, in ponudbe narave – so zeliščna zdravila, izvlečki, ekstrakti. Do njih pridemo enostavno. Stopimo do lekarniškega pulta in varuhinjo zdravil prosimo za izdelke, ki vsebujejo izvlečke ginko bilobe, guarane ali ginsenga.

Prva je rastlina, ki je bila v mezozoiku razširjena po vsej zemeljski površini in je zavoljo te zgodovinske popotnice razglašena za najstarejšo drevesno vrsto na svetu. Že več tisoč let jo obožujejo Kitajci, v zadnjih letih pa jo gojijo tudi v Evropi. Danes jo lahko kupimo v nekaterih slovenskih drevesnicah, ogledamo pa si jo lahko pred ljubljansko OŠ Majde Vrhovnik, ob Rimskem zidu ali pred Narodnim muzejem. Ker je odporna proti mrazu, suši in onesnaženemu zraku, ni čudno, da raste v centru Ljubljane.

Je zelo primerna za gojenje v naravi slovenskih mest in lahko jo posadimo v Trbovljah, Šoštanju ali na Jesenicah. Izvleček iz njenih listov pospeši prekrvljenost in možganom priskrbi več glukoze ter kisika. Če živimo v mestnem bloku brez balkona, pa se po izdelek lahko odpravimo v lekarno. Tam lahko kupimo Ginkgo forte (Natural Wealth) ali Bilobil (Krka).

Podobno delujejo tudi ekstrakti guarane in ginsenga. Za prvo (dobimo jo pod imenom Herbalife) pravijo, da povečuje zbranost, preprečuje migrene (in mačka), upočasnjuje staranje celic in je poleg naštetega še naravni afrodiziak. Po definiciji je grmasta plezalka, ki pa je v Evropo bolj priplavala iz rok amazonskih Indijancev.

Pa spet nazaj na Kitajsko – ginseng. Tam ga malikujejo že več kot 4000 let in mu priznavajo supermoč. Krepi imunski sistem, varuje pred stresom, povečuje umske in telesne sposobnosti. Za splošno uporabo zdrobijo koren ginsenga in ga pospravijo v tablete. Pri nas jih lahko dobimo pod imenom Panax Ginseng (2 tableti na dan po 500 mg) in Herbion Ginseng (Krka, 1 kapsula na dan).

Nazaj k naravi?

Za vse, ki se upirate vsenavzočnosti farmacevtske industrije v današnji dobi, pa je sprehod v naravo. Ta sicer nima glasnikov v množičnih medijih, kar prinaša dvoje: alienacijo človeka od svojega izvornega okolja (in odhod v sintetično laboratorijsko prihodnost), po drugi strani pa še vedno relativno bogato polje naravnih rastlin, plodov, sadežev ... Eden izmed tistih, ki se na to najbolje spoznajo, je pesnik, pisatelj, zeliščar, nabiralnik Zlatko Zajc. Čare in skrivnosti narave sicer redno razkriva mlajši populaciji na Televiziji Slovenija, a moja radovednost je prestopila začrtan vsebinski prag oddaje. S pogovorom sva iz ljubljanskega lokala z mislimi zbežala v zeleno, rdeče, gobasto in močeradasto.

»Slovenci zmečemo polovico kupljenih zdravil v smeti. Kriva je pač farmacevtska industrija in jasno je, da nihče ne bo oglaševal rožic in čajev. Je pa res, da v primeru rastlinskih pripomočkov navadno ni takojšnjega učinka in da je s temi sestavinami treba živeti dlje časa. Gre za način življenja,« namigne, da Slovenci veliko raje (in manj smiselno) zahajamo v lekarne kot v naravo.

Če se mora Zlatko Zajc zjutraj prebuditi in čim prej začeti intelektualno delo, kaj si pripravi? »Dobro misel – čaj iz origana ali pa sok iz stisnjenih kopriv. Nabereš jih toliko, da narediš dva decilitra svežega soka. Bodisi iz listov starejše rastline, olesenele dele pustimo, ali pa iz več celih mladih rastlin.« Iz koprive, zvem malo pozneje, se da pripraviti popoln meni za kosilo! »To rastlino zelo cenim. Iz nje se da skuhati juho, narediti solato, zvariti pivo, lahko jo pečeš v testu ... Je vsestransko uporabna, ima ogromno železa, drugih hranljivih snovi in zelo hitro lahko popravi krvno sliko.«

Moram priznati, da tudi sebe bolj vidim v čakalnici lekarne, skupaj s pokašljujočo gospodo, kot pa ob cesti v boju s pekočim grmom. Ki ga moram pozneje še stisniti, skuhati ali zvariti. Še bolj me zaskeli, ko izvem, da je kopriva ponekod tudi nadomestek za veleprodajani farmacevtski hit – modro romboidno tabletko, viagro. Ponekod da natrgajo stebla kopriv in z njimi nekajkrat zamahnejo po golem junaku. Bojda deluje ... Zlatko, ki slednjega recepta še ni preizkusil, pa vse bolj jasno slika moč narave:

»Splošno prepričanje je, da je največ vitamina C v limonah. Zmotno. Veliko več ga imajo navadne povrtnine: peteršilj, paprika, čebula, česen. Šipek ima celo tako obliko tega vitamina, da ga lahko prevremo, pa še vedno ne bo izgubil vsebnosti.«

Kmalu prestopiva na polje afrodiziakov, ki so ga nakazali zamahi koprive. Pri nas raste datura, navadni kristavec iz rodu razhudnikov, ki ga je že Valvasor povezoval z množičnimi orgijami. Iz Indije naj bi ga pripeljali cigani. Zdrobljena semena kristavca, ki jih lahko potresemo v hrano ali v tobak, so v zmernih količinah prijetno poživilo, same liste pa so pred časom za blažitev astme dodajali tudi cigaretam, ki so bile na voljo v lekarnah. »Ampak takrat je bilo kar nekaj teh kadilcev, ki so jih za določen čas zadržali v Polju.« Tako da previdno z daturo in tudi z drugimi domačimi, naravnimi pospeševalci ljubezni: kraškim šetrajem, strupeno ločiko (smrdljivo solato, ki ji pravijo tudi opij za reveže), volčjo češnjo, koreninami kolmeža in kranjsko buniko!

Končala sva tam, kjer se zavest že spreminja in kjer je bolje, da sestanek z imaginarnim japonskim dobaviteljem raje prestavimo na kak drug dan. Recimo če s kakšnega razvlečenega kravjeka ali konjske fige odtrgamo majhno belo gobico, ki, morda zaradi snovne površine pod njo, že vleče malo na rjavkasto ... »Psilocibov, kot imenujemo te gobice, najdemo največ jeseni na gorenjskih pašnikih. Lahko jih pojemo surove ali pa jih posušimo in potresemo po tobaku.«

Gobica je postala priljubljena v razvpitih sedemdesetih prejšnjega stoletja kot legalna alternativa LSD-ju, molekule njene psihoaktivne substance pa čezmerno vzdražijo receptorje v možganih in tako ustvarijo popačene živčne signale. Zavoljo takšnih učinkov pa lahko, na lastno odgovornost, zaužijemo tudi posušeno kožico rdeče mušnice, poližemo krastačo ali popijemo štamperle ali dva močeradovca, ki ga zelo radi pridelujejo v hribovju okoli Škofje Loke. Na koncu prikimam enostavni sogovornikovi teoriji o tem, zakaj se palčki v otroških pravljicah tako radi zadržujejo prav v rdečih mušnicah: »Preprosto, tisti, ki je požrl mušnico, je videl palčke. Pa tudi ko poližeš krastačo, je naenkrat vse lepše. Vidiš lahko tudi princa.«

Na kratko

Za boljše učenje, zbranost in spomin: piracetam (Kalikor: 30 kapsul po 400 mg, Oikamid: 60 kapsul po 400 mg), vasopressin (Diapid, v obliki pršila za nos, 12 ml steklenička), centrophenoxine (Lucidril: 60 ali 180 250 mg tablet), hydergine (Hydergina Press: 39 tablet po4,5 mg ali 40 ml steklenička)39 4,5 mg tablet ali 40 ml steklenička), DMAE (Source Naturals DMAE: 200 tablet, 351 mg ali 100 ml steklenička).

In seveda tudi kombinacije. Ena izmed njih je lahko: 300 mg piracetama, 3 kapljice DMAE-ja (ki jih nakapljamo v manjši kozarec vode) in 3 mg hydergina. Koktejl spijemo trikrat na dan in refleksivno opazujemo, ali smo se kaj spremenili, se pravi, ali kaj bolje dojemamo, sporazumevamo, pomnimo. Vseeno pa lahko za začetek poskusite z litrom koprivnega soka na dan (to vam bo vzelo znatno več časa, a predramil vas bo že svež zrak med nabiranjem ...).

Zoper jutranjega mačka: Kultni recept gre na vižo: zvrhana skodelica kave s stisnjeno celo limono. Delujoč gravž. Ker pa gre tudi v tem primeru za to, da kri s kisikom čim prej napolni možgane, in ker alkohol zavira sprostitev antidiuretičnega hormona vasopressina, lahko poskusite z vdihavanjem že zgoraj omenjenega pršila. Ali pa z zimzelenimi ubijalci bolečine: aspirinom, ibuprofenom, paracetamolom, litri popite vode ob zaključku rajanja in vitaminom C (tablete ali napitek iz povrtnin).

Zoper sklonjenega junaka: modra, romboidna tableta ali pa Šop svežih kopriv in – jiiiihhha – pred nami je kopje libida.

Zoper povolilno razočaranost: en ali dva ta kratka močeradova, ALI dvakrat z jezikom po krastači, ALI zvit tobak, pomešan s posušeno kožo rdeče mušnice, ALI bel mleček strupene ločike, ALI priklon h kravjeku in malček psilociba. Previdno in na lastno odgovornost!

Ko ni in ni spolne sle: ščepec v prah zmletih semen dature ali navadnega kristavca, velik odmerek piracetama (več kot 4800 mg v enem dnevu), 2 do 3 tablete z guarano, lahko pa poskusite pokapljati kos kruha z gomoljkinim oljem, še najbolj spontan recept pa gre takole: za dve osebi (ali štiri, če želite masovni afrodiziak) pripravite al dente testenine, jih potresete s precejšnjo količino tartufov in postrežete z rdečim vinom. Če ne bo v postelji nič, bo pa vsaj dobra večerja ...

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Uroš Potočnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec