Tri tisoč milj, osem držav in dve celini – to je senzacionalno,« navdušeno razlaga Tony Hawk, »to doživiš le na Gumballu!«

Legendarni skejter stoji v svojem črno-rdečem kombiju GMC ekipe A-team sredi newyorškega Times Squara. Okoli njega kanjonske ulice Manhattna vibrirajo v ritmu velikanskih neonskih reklamnih napisov. Ampak danes se pešci ne zmenijo zanje: vsi strmijo v vojsko senzacionalnih avtomobilov – večina od njih povprečnežu seže le do pasu. Sklepno prizorišče relija Gumball 3000 je v tem trenutku največje možno zbirališče superavtomobilov.

Tu so: bugatti veyron, mercedes SLR stirling moss in mclaren, ducat ferrarijev (enzo, 458 italia F40, F50 in 599 GTB), nekaj lamborghinijev (LP670-4 SV, gallardo in murcielago) in maseratijev, kot tudi najnovejših rolls-royceev (phantom in drophead), bentleyjev, starih mišičnjakov in izbranih posebnosti, kot so morgan aeromax in dve repliki batmobila. Razni porscheji, aston martini in audiji A8 so videti v družbi zgoraj omenjenih kot najobičajnejša vozila, ki jih srečujete na cesti.

Trideset tisoč razlogov

»Spal sem le 20 ur v osmih dnevih,« pravi Elo med plezanjem iz svojega lamborghinija gallarda negra, »ampak bilo je vredno.« Lastnik muzeja London Motor Museum je šestkratni veteran Gumballa. Zaveda se, da nepretrgano držanje iztegnjenih nog med vožnjo (leta 2007 so za etapo od Tirane do Bratislave nekateri vozniki potrebovali 26 ur), skupaj z zabavami do jutra, zahteva od človeka veliko kondicije. Vozniki za ta trud vplačajo po 30 tisoč evrov startnine – kar vključuje nastanitev v luksuznih hotelih, polete in čezatlantski prevoz njihovih jek­lenih konjičkov z letalom.

Zvezdniki, kot so Adrien Brody, Damon Hill, Jay Kay (Jamiroquai), Johnny Knoxville, skupina Placebo, Dennis Rodman in supermodel Caprice, so že vsi pritiskali pedala za plin na Gumballu. V nasprotju z njimi pa so vrata dirke odprta vsem, ki si lahko privoščijo povprečno evropsko plačo in kazni za prehitro vožnjo: večina med njimi je nepremičninskih trgovcev in borznih posrednikov, samoraslih podjetnikov, pa tudi aristokratov, dedičev, modelov in glasbenikov.

Policisti na preži

»To je reli, ne dirka,« trdi ustanovitelj Gumballa Maximilion Cooper, 37-letni nekdanji študent umetnosti iz Londona. Na startu relija se zbere tudi do 50 tisoč gledalcev in maja 2010 je prva etapa navdušene udeležence popeljala od Pall Malla v Londonu do Amsterdama. A že v Belgiji so nekaj tekmovalcem zasegli avtomobile in jim odvzeli vozniška dovoljenja. Med njimi tudi filmskemu igralcu Michaelu Madsenu (Tarantinovi Stekli psi), ki je dirjal s svojim astonom martinom volantejem.

Naslednji hladen tuš so tekmovalci doživeli na nemški meji: policija je v edini državi na svetu, ki nima omejitev hitrosti na svojih avtocestah, Gumballu prepovedala vstop v državo. Tako so vozniki čez deželo zeljejedcev morali potovati v avtobusih, avtomobile pa so na pot do Danske naložili na 16 tovornjakov.

»Nisem bil pripravljen Nemcem s takšno lahkoto priznati poraza,« pravi Elo, ki je sebi naročil prikolico in najel avtomobil (za 5000 evrov) ter pozneje postal edini udeleženec letošnjega Gumballa, ki je vseh 3000 milj dejansko prevozil sam – primer najčistejše dirkaške časti. V Stockholmu so prvake avtomobilske industrije nato naložili na dva antonova (največje transportno letalo na svetu) in čez 14 ur so dirkači pristali v Bangorju v ameriški zvezni državi Maine. Razen Tonyja Hawka, ki si je za pot do tja privoščil zasebno letalo.

Od tam je voznike pot vodila najprej do Quebeca, ki mu je sledil Toronto. »Zdelo se je, da nas ima na očeh celotna policija Kanade,« se spominja Amro Kayal, nepremičninski trgovec iz Savdske Arabije. »Čez državo nas je spremljalo 140 zveznih policistov.« Na srečo je odrešitev za tekmovalce prišla na meji z ZDA: od tam so dirkali kot njihovi vzorniki iz filma The Cannonball Run.

Od meje do meje, vmes pa so jih prestrezale policijske patrulje. Vse do konca, do ciljne črte na Times Squaru v New Yorku. Gumball so sanje vsakega šolarčka in na reliju dirkači doživijo veliko čarobnih in nepozabnih trenutkov. V Maroku je leta 2004 kralj Mohamed blokiral avtocesto in tekmovalcem omogočil prosto pot, v Beogradu se je leta 2006 avtomobilom priklanjalo milijon radovednežev. In leta 2008 so se gumballerji ustavili na etapi celo v Severni Koreji.

Na žalost se je avtocestna pravljica leta 2007 končala tudi tragično: na poti od Aten do Tirane je britanski voznik Nick Mortley povzročil nesrečo s smrtnim izidom. S svojim techart porschejem 911 se je blizu Struge v Makedoniji zaletel v starejši par v Volkswagnovem golfu. Oba sta umrla.

Tobogan hitrosti in nevarnosti

S tem je reli izgubil nedolžnost. V prihodnjih letih se je izogibal evropskim cestam in do letos so udeleženci dirjali le po ZDA in Aziji. V Nemčiji in še nekaterih drugih evropskih državah to prireditev zdaj označujejo kot protizakonito. Nič presenetljivega, če pomislite, da je med miti, ki krožijo okoli tega vrtiljaka hitrosti in avtocestne zabave, tudi tisti o najhitrejšem prekršku na svetu: med Gumballom v Teksasu je voznika športne zverine koenigsegg CC8S ujel radar pri hitrosti 389 kilometrov na uro. Omejitev? 120.

Kaj torej je Gumball? Reli ali dirka? »Seveda sem vseskozi prehitro vozil,« se je v belem porscheju cayennu pohvalil Xzibit po prihodu v Amsterdam, »ampak policaji me niso dobili. Ujeli so nesrečneža za mano.« Znani raper je pravi predstavnik letošnjih gumballerjev: tudi na koncu uživajo, kot so uživali prvi dan. A ne morejo zanikati, da na zadnjem sedežu v avtomobilu vedno prevažajo s seboj gospo Smrt. Z njo bodo leta 2011 drveli tudi skozi Slovenijo, od Londona prek Pariza, Barcelone, Monaca, Benetk in Beograda do Istanbula. 

Jan Wilms

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol