Ko spregovorijo žrtve holokavsta: ''Preživeli so jedli mrtve tovariše''

Ko se po 77 letih od trenutka, ko je velika tovarna smrti Auschwitz zaprla svoja vrata, s tresočimi rokami lotevamo pripovedovanja nepreslišanih zgodb, nas upravičeno spreletava srh. Srh zaradi grozodejstev, ki so se dogajala za tistimi vrati in še večji srh, ker se zavedamo, da je bilo vse to delo človeškega uma in rok. Obenem lahko čutimo obžalovanje, saj je vsem popolnoma jasno, da nobena beseda ne bo mogla odpraviti preteklih dejanj in ker dobro vemo, da z niti enim stavkom ne moremo dovolj nazorno oslikati trpljenja, ki ga je velika masa populacije izkusila zgolj zato, ker so bili to, kar so - Judje. 

Po vsakoletnem obeleževanju spomina na žrtve Auschwitza se zdi, da se človeštvo iz tega ni naučilo ničesar in da je svet še vedno prežet z rasno, versko in nacionalno nestrpnostjo - kljub vsemu napredku, ki ga beležimo kot napredna civilizacija. Zato je težko pisati o golih dejstvih in številkah, statistikah in podatkih. Ker gre za ljudi. Ker je bil človek človeku volk. Ker bi bil na mestu sežganega Juda oziroma Judinje lahko tudi kdorkoli od nas.

Danes se lahko zgolj poklonimo tistim, ki so življenja izgubili zaradi uresničevanja fanatične ideje takratne ideološke mašinerije - zaman. In danes moramo prisluhniti tistim, ki so razčlovečenje izkusili na lastni koži ter ga preživeli. 

Portreti zadnjih preživelih 

Szmul Icek

92-letni Icek, rojen na Poljskem, pripovedovanje prepusti svoji ženi Sonii, ker je njegov govor močno otežen zaradi prometne nesreče, ki jo je preživel pred leti. Sonia tako začne deliti njegovo zgodbo: ''V začetku leta 1942 sta se njegovi sestri odzvali na obvestilo Gestapa, naj se otroci predstavijo zloglasni tajni policiji, da bi tako zaščitili svojo družino. Odšli sta, a ju nikdar več niso videli ... nikdar. Ne vemo, kaj se jima je zgodilo. Mesec dni po izginotju njegovih sester so prišli Nemci po preostale družinske člane: njegova starša, dva brata in njega. Ko je prispel v Auschwitz, se je ob sestopu z vlaka držal očeta za roko kot majhen deček, a je njun stisk rok zelo hitro pretrgal eden od nacistov. Jokal je, hotel je biti z očetom, toda Nemec je rekel: 'Ne, ti (pojdi) tja'. Takrat je še zadnjič videl očeta, ki so ga nato peljali v plinske komore. Tako oče kot mati sta umrla, njegova brata pa sta, tako kot on, uspela preživeti.''

Icek, številka 117 568 (kajti v Auschwitzu nisi bil človek, temveč številka), je svoje trenutke iz koncentracijskega taborišča dolga leta skrival pred svojo ženo. Zakonca zdaj živita v stanovanju v Jeruzalemu, kjer njuno dnevno sobo krasijo stari družinski portreti. Na enem od njih je naslikan Icekov oče s polno brado in okroglim klobukom, na drugem pa je njegova mati, s kratko postriženimi lasmi, v slogu, značilnem za takratno obdobje.

Menahem Haberman

Menahem Haberman, rojen leta 1927 v takratni Češkoslovaški, je bil, tako kot Icek, najstnik, ko je prispel v Auschwitz - ločen od svoje družine. Njune poti se niso nikoli prekrižale: ne v uničevalnem taborišču niti v Jeruzalemu, kjer Haberman zdaj živi v domu za upokojence. Njegov spomin je še vedno oster in med pripovedovanjem se spominja dogodka, ko so ga nacisti peljali na neko obrežje in mu dali v roke lopato: ''Bil je nekakšen kanal in moral sem teči na vsako stran in v vodo nasuti pepel. Nisem vedel, kaj delam. Ko sem se vrnil, sem vprašal veterana taborišča: 'Kaj sem naredil?' Rekel mi je: 'Vsa tvoja družina je bila štiri ure po prihodu v tistem kanalu spremenjena v pepel.' Takrat sem razumel, kje sem.'' Njegovo bridko srečanje s smrtjo v taborišču je spodbudilo njegovo izjemno odločnost, da preživi. "Rekel sem si: 'Nočem umreti tukaj ... Nočem, da moj pepel potone in teče v tem kanalu proti reki.' Tam je bil tudi nek možakar, ki je v judovskem jeziku dejal: 'Kdor nima moči za delo, bo končal v dimniku.' Ta stavek sem si zapomnil in ponovil: 'Nočem umreti tukaj!'.'' Obrazi zažganih odraslih in otrok po vseh teh letih še vedno živijo v njegovem spominu: "Vsak dan razmišljam o tem, še posebej ponoči ... To je globoko vkoreninjeno vame. Petinsedemdeset let pozneje še vedno živimo s tem, ne pozabljamo ... Ne moremo pozabiti. Smo preživeli, nismo ubežniki. Tabori so nam vžigosani na kožo."

Nacistična Nemčija je pobila šest milijonov Judov in od več kot 1,3 milijona ljudi, zaprtih v Auschwitzu, jih je umrlo približno 1,1 milijon. Preživeli Haberman se ob takšni statistiki vsak dan vpraša, kako se mu je uspelo rešiti: ''Res sem poznal veliko boljših, močnejših ljudi od mene. Zakaj so oni umrli in zakaj sem jaz še živ?"

Malka Zaken

V predmestju izraelskega Tel Aviva 91-letna Malka Zaken sedi v svojem majhnem stanovanju, obkrožena z lutkami, od katerih so nekatere še vedno v originalnih škatlah. "Ne skrbi Sean, on ni Nemec, ne bo me vzel," govori zmedeno, medtem ko si zre v oči z novinarjem francoske tiskovne agencije AFP. Medtem ko je starost pretresla nekatere njene spomine, njen govor pa deluje rahlo nepovezan, so travme iz Auschwitza še kako jasne in žive. "Ko sem bila majhna, mi je mama kupila veliko punčk," pove Zaken, ki se še spomni svojega otroštva v Grčiji s starši ter šestimi brati in sestrami. Pripoved nadaljuje z besedami: ''Ampak so jo zažgali nacisti. Ko sem obdana z lutkami, se vsega dobro spomnim - v svojem domu se počutim tako kot takrat, ko sem bila otrok ... Ves čas razmišljam o tem.'' A svoje lepe spomine na otroštvo hitro odpravi z opisom izkušnje iz koncentracijskega taborišča: ''Tepli so nas ... ves čas ... Bili smo goli in oni so nas tepli ... Nikoli ne pozabim, nikoli, nikoli ne pozabim, koliko sem trpela. Za vraga ... Sploh ne vem, kako mi je uspelo preživeti." Številka 76 979, ki ji je bila dodeljena v Auschwitzu, je še vedno označena na njeni nagubani koži, v njeni glavi pa so vžigosani spomini na vsa grozodejstva, ki jih je tam doživela: "Po osvoboditvi nisem mogel spati, ponoči sem bila budna in sem samo jokala ... Bil sem prestrašena in zelo dolgo tudi zaskrbljena." Poleg strahu pred plinsko komoro se Zaken spominja tudi lakote, ki je bila stalnica taborišča smrti in je zapornike spremenila v hodeče okostnjake.

Saul Oren

Preživeli 90-letni Saul Oren se tako kot Zaken spominja nepredstavljive lakote, saj so bili zaporniki deležni le vodene juhe. ''In juha je bila za cel dan. Ali pa so nam dali majhen krompirček oziroma košček kruha,'' začne Oren in nadaljuje: "Če smo dobili kruh, nismo upali takoj pojesti celega koščka, ker smo ga želeli prihraniti za pozneje, ko bi nastopila še hujša lakota.'' Lakota pa ga je spremljala tudi po odhodu iz koncentracijskega taborišča, ko je bil prisiljen v tako imenovani 'Marš smrti'. Slednji je nastal potem, ko so se Sovjeti okrepili in so Nemci svoje ujetnike prisilili, da so v hudi zimi hodili proti Nemčiji in Avstriji. ''Marširali smo 12 dni, tako rekoč brez hrane ... ustavili smo se v gozdu, našli mrtvega konja ... vsi so se vrgli na konja. Vsak je ugriznil,'' še razkrije 90-letnik.

Danny Chanoch

Danny Chanoch, ki je tako kot Oren preživel koncentracijsko taborišče in 'Marš smrti', se spominja, kako je več tednov korakal po snegu in praskal po tleh v upanju, da bo odkril nekaj zmrznjene trave. Še vedno je prizadet, ko deli spomin na preživele tovariše, ki so jedli trupla pobitih sotrpinov. ''Niso mogli prenašati lakote, zato so vzeli človeško meso, ga skuhali, pojedli. Med nami je veljal kodeks 'ne jesti človeškega mesa in ne jemati kruha svojemu tovarišu'," pove vidno pretresen. Chanoch, ki izvira iz Litve, je bil potem, ko so ga odpeljali v taborišča Mauthausen in Gunskirchen, na koncu izpuščen in se je kot 12-letnik brez denarja odpravil v Italijo, kjer se je ponovno srečal s svojim bratom Urijem. Zdaj živi v vasi med Jeruzalemom in Tel Avivom in na svojo izkušnjo iz Auschwitza skuša gledati filozofsko: ''Včasih si rečem: 'Kako bi lahko živel brez Auschwitza?' To me je pripeljalo na pravo pot, da zdaj ne preskočim ničesar in delam vse tisto, kar rad počnem.'' Chanoch je z bratom kasneje ilegalno prestopil iz Italije v Palestino, ki je bila takrat še pod britanskim mandatom, medtem, ko so drugi preživeli kasneje prispeli v deželo, ki je že postala Izrael. Nova država je hitro sprejela zakon, ki določa smrtno kazen za zločine proti judovskemu ljudstvu, zločine proti človeštvu in vojne zločine. Na podlagi taiste zakonodaje je bil postavljen temelj za usmrtitev Adolfa Eichmanna, enega od voditeljev tako imenovanega nacističnega načrta 'Končne rešitve za genocid nad evropskimi Judi'. Eichmanna so 15 let po končani vojni ujeli v argentinski prestolnici Buenos Aires, ga pretihotapili v Izrael in mu tam sodili.

Shmuel Blumenfeld

Za Shmuela Blumenfelda, 94-letnega preživelega iz Auschwitza, tetoviranega s številko 108 006, je afera Eichmann pomenila zgodovinski preobrat. Blumenfeld je namreč po preživetju tovarne smrti služil kot izraelski zaporniški čuvaj in je bil tako eden od Eichmannovih čuvajev. Z njim se je občasno pogovarjal in mu dal vedeti, kdo je iz krvoločne vojne izšel kot zmagovalec. ''Nekega dne sem mu prinesel hrano in dvignil rokav, da je lahko videl mojo vtetovirano številko. Videl jo je, a se je obnašal, kot da ni nič narobe,'' se spominja Blumenfeld, ki je Eichmanna nato skušal spraviti do reakcije: "Potem sem mu ponovno jasno pokazal svojo številko iz Auschwitza in mu dejal: 'Vaši možje niso končali svoje misije ... Tam sem bil dve leti in še vedno sem živ'. Ko je Eichmann v enem od kasnejših dogodkov zakričal, da bi se pritožil, kako ne more spati, ker naj bi bilo preveč hrupa, sem mu rekel: 'Mi nismo v pisarni Adolfa Eichmanna v Budimpešti, vi ste zdaj v pisarni Shmuela Blumenfelda.'.'' 94-letnik v svojem domu še vedno hrani vrečo iz tkanine, polno zemlje, zbrane iz krajev, kjer so bili pobiti vsi njegovi družinski člani. "Mama mi je nekoč dejala: 'Nikoli ne pozabi, da si Jud,' in ubogal sem jo," za konec s pokončno držo izjavi Blumenfeld, ki kljub visoki starosti še vedno potuje na Poljsko s skupinami mladih Izraelcev.

Batcheva Dagan

Tudi elegantna Batcheva Dagan pri skoraj 95 letih ostaja energična in odločna, da bo svoje izkušnje iz Auschwitza uporabila za izobraževanje prihodnjih generacij. Potem, ko je preživela koncentracijsko taborišče, pove, da je imela v mislih le eno stvar: "Preživela sem, da lahko povem (ljudem)." Batcheva je delala v skladišču taborišča Birkenau (ki je v bližini Auschwitza), kjer je imela pregled nad čevlji in drugimi osebnimi stvarmi prispelih zapornikov. "Tam sem preživela 20 mesecev - 600 dni in noči," razkrije 95-letnica, ki je morala zažgati vso prtljago Judov, ki so prispeli v taborišče. ''Razmišljajte zdaj o urah in sekundah in si predstavljajte, da se vsako sekundo bojite smrti. Imate predstavo o tem, kaj to pomeni in vsak trenutek živite z grozljivo mislijo, da je ta sekunda vaša zadnja. Iz svojih izkušenj skušam narediti nekaj pozitivnega in poučnega za otroke. Ne pripovedujem samo o grozoti holokavsta, ampak tudi o čudovitih stvareh, kot so medsebojna pomoč, sposobnost deliti kos kruha, prijateljstvo ... Kljub vsemu, kar smo doživeli, smo ostali ljudje." 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol