Zakaj izolacijo v času pandemije manj stresno doživljajo ljudje, ki 'živijo' v krogu družine? (piše: Petra W.)

Po vseh zakonih narave velja, da smo živa bitja, torej tudi ljudje, blizu tistim, ki delijo našo genetiko. Čeprav je dejstvo biološko nadvse razumljivo, pa sodobna družba žal že dalj časa slavi kult posameznikov. Čustveno neodvisnost. S poveličevanjem ugodja biti sam svoj gospodar, s poudarkom na besedi sam spodkopava vzdrževanje, nadgrajevanje ali ponovno krpanje odnosov, ki so človeštvo od nekdaj branili pred propadom.  

Pomen družine je v kulturi individualnih užitkov daleč podcenjen in to kljub temu da je družina do danes izgubila veliko svojih funkcij, ki smo jih z olajšanjem prenesli na institucije, kot so vrtci, šole, domovi za ostarele, zdravstvene ustanove …

Menim, da družba s popularizacijo čustveno neodvisnih posameznikov kot napredno obliko načina uživanja življenja dela napako, ki se v obliki številnih tesnob (močneje in številčnejše so izražene prav pri 'osamljenih' posameznikih) manifestira prav zdaj, ko bi morali izolacijo v korist svojega zdravja preživljati čim manj stresno.

Živeti z družino in vzdrževati z njo vezi pri večini ljudi še danes vzbuja željo, da bi v skupnosti, kot je družina, v bližnji prihodnosti živeli tudi sami.

Življenje v družinski skupnosti lahko ustvarja hipne, začasne ali življenjske težave, ki pa jih je mogoče tudi rešiti. Ob tem se je dobro zavedeti, da odnos s starši in sorojenci res ni nujno odnos, ki bi ga izbrali sami, je pa gotovo eden od pomembnejših odnosov, saj si z osebami znotraj družine medsebojno delimo DNK.

Naša družina je del nas, je vse, na kar lahko računamo. Dejstvo, da odnosov nismo izbrali sami, pogosto pomeni, da se bomo morali za njihovo vzdrževanje bolj potruditi in svoje vedenje oblikovati na način, ki ni nujno enak vedenju, kot če bi v odnos vstopili prostovoljno oziroma bi si ga izbrali sami. Beseda prilagajanje je tu zelo na mestu.

Seveda smo v današnji tehnološki dobi od svojih družin veliko bolj oddaljeni (tukaj štejejo tisti pravi kilometri, in ne čustvena oddaljenost), kot smo bili kdajkoli v zgodovini. Ampak mar ni bila prav ta tehnologija ustvarjena z namenom, da bi bili ljudje bolj povezani? Se torej strinjate, da je ta hip napočil čas, da jo končno izkoristimo in se povežemo z družino?

Če ne živite s starši in sorojenci, jim redno pošiljajte sporočila in jih pokličite vsaj enkrat na teden. Samo pokličite in jim povejte, da preverjate, kako so, in jih vprašajte, ali jim lahko kako pomagate.

Poklepetajte z njimi o preteklih dogodkih, spomnite se na počitnice, ki ste jih preživeli skupaj, klepetajte o trenutnih dogodkih, vendar tako, pri sogovorcu ne boste vzbujali strahu, tesnobe ali krivde.

Če veste, da se glede določenih stvari ne strinjate (npr. politika), telefonski pogovor ali videoklic ni primeren za reševanje tovrstnih konfliktov. Če je vaša mati samohranilka, dedek vdovec, sestra samska … bi jih morali resnično poklicati več kot enkrat na teden. Če sta vaša starša poročena, ju poskušajte čim večkrat poklicati ločeno in klepetajte z vsakim posebej.

Enkrat na mesec pokličite ali se 'pogovorite' tudi s katero od tet, s stricem, sestrično in bratrancem. Ne pozabite na stare starše. Ko bo vsega hudega konec, jih poskušajte obiskati vsaj nekajkrat na leto. Zdaj jih večkrat pokličite. Verjemite mi, da so stari starši na svoje vnuke enako čustveno navezani, kot na svoje lastne otroke, včasih celo bolj. Našega klica bodo zdaj veseli bolj kot kdaj koli.

Bodimo družinski član, na katerega se družina lahko zanese.

Mar ni lepo vedeti, da se bodo obrnili na nas, ko bodo kaj potrebovali in ko bodo hoteli deliti lepe in slabe stvari? Tudi mi bomo veseli, ko se bomo nekoč lahko obrnili na nam najbližje. Dejstvo, da tesnobne krče, s katerimi se danes spopada veliko ljudi, rešujejo 'tujci' na raznovrstnih SOS-telefonih, zgovorno govori o tem, kako je bila družini (če izvzamemo disfunkcionalne in nepopravljive odnose znotraj posameznih družin) 'odvzeta' ta primarna naloga, da pomaga bližnjim.

Ker smo trenutno zaprti v svojih hišah, je pravi čas, da družino znova postavimo na prvo mesto. Povezava med družinskimi člani je že tako zelo močna, zato ni treba storiti veliko, da bi postala še bolj. Sestavite seznam članov svoje družine, vključno z razširjeno družino, pokličite jih in recite: "Kličem, da vidim, kako vam gre" in jih ob tem še vprašajte, "Ali vam lahko kaj pomagam?"

Umirili boste njihov um, takoj ko bodo spoznali, da je nekdo pripravljen storiti nekaj zanje, in obratno. Umirili boste svoj um, ker boste pomagali in hkrati vedeli, da zagotovo obstaja bližnji sorodnik, ki bo, če boste potrebovali pomoč, nekaj pomembnega storil za vas. Verjemite, trdna in zdrava vez z družinskimi člani je ena od stvari v življenju, ki je nikoli ne boste obžalovali.