Višina pokojnine je pač dejstvo, ki nas doleti slej ko prej - če imamo srečo in jo dočakamo relativno zdravi. A potem lahko sledi pravi šok.
Jasno je, da situacija ni nič kaj rožnata. Ljudje, ki so svojo delovno dobo preživeli v zahtevnih poklicih, se zdaj nemalokrat znajdejo v stiski, ki jo povzročajo povsem življenjske dileme. O tem zgovorno priča primer babice Ane, upokojene učiteljice, ki je svojo zgodbo zaupala novinarjem zagrebškega portala Zagreb.info.
Kot so poročali, ima gospa 78 let in sama živi v majhnem blokovskem stanovanju. Njena pokojnina znaša 450 evrov, kar pomeni, da se vsak dan bori in "razteguje" denar, ki ga ima na voljo, do nakazila naslednje pokojnine. "Komaj pokrijem vse, zdravila, položnice in hrano. Pa pravijo, da so mi povišali pokojnino, a tega povišanja ne občutim niti v sanjah," je bila iskrena.
Dilema, ki je ne bi smelo biti
Njena rutina je, kot pravi, skoraj vedno enaka: zjutraj vzame zdravila, ki ji jih zdravnik redno predpisuje, nato preveri, kaj od hrane in osnovnih potrebščin si še lahko kupi, preden denar poide. "Če kaj pozabim, moram včasih izbirati, zdravilo ali kruh. In to vsak mesec," pravi Ana.
Preberite še:
- Novinarka en teden živela kot upokojenka: kaj je ugotovila
- Upokojenci zaradi prenizke pokojnine odšli na ulice: "Prejemam 320 evrov, ni mi treba reči ničesar več"
- Američana zanima, kako bi s svojo pokojnino živel v naši bližini: ko je povedal, koliko ta znaša, številni kar niso mogli verjeti
Kaj pa je njen največji izziv? Položnice. Cene elektrike, vode, ogrevanja in komunalnih storitev so šle v nebo. "Ne razumem teh slavnih ‘povišanj’. Oni govorijo o ‘povišanju pokojnin’, meni pa vsak mesec zmanjka denarja. Pravzaprav živim od socialne pomoči, pa sem vse življenje delala kot učiteljica. Polnih 42 let sem vsako jutro vstajala, hodila v šolo, učila otroke, jim pomagala, kupovala šolske potrebščine tistim, ki jih niso imeli, z njimi dodatno delala. Nato sem se doma pripravljala na naslednji dan in tako leta in leta. Danes komaj životarim in ne razumem, kako je to mogoče," je še povedala za Zagreb.info.
Ko gre za dom za starejše, lahko o tem samo sanja. Kot je dejala, tudi vsi njeni sosedje v bloku previdno štejejo vsak evro, ki jim "sede" na račun. Svojo zgodbo zaključi z besedami, da si ne želi razkošja, ampak samo to, da bi lahko normalno živela in da ji ne bi bilo treba izbirati med hrano in zdravili.
