Znani (in poredni) Slovenci in Slovenke ob 50-letnici Playboya

Dimitrij Rupel, zunanji minister

»Playboy je bil v moji mladosti simbol pregrešnega, dražljivega, prepovedanega, nedosegljivega in neskladnega z vladajočo socialistično kulturo – zato me je seveda zelo zanimal. Tupatam sem si ogledal kak izvod revije. Spominjam se starejšega profesorja na FDV, ki je imel polne predale Playboyev in z njimi v zadrego spravljal študentke … Spominjam se tudi, da je dal intervju za Playboy tedanji predsednik ZDA Jimmy Carter, kar je grozno razburilo slovensko partijo in njeno malomeščansko članstvo. V zadnjih letih zelo zelo redko dobim v roke to revijo in mi je po svoje žal, da je tako. Toda tako je tudi s številnimi drugimi časopisi, ki bi jih rad bral, ko bi imel več časa.«

Zmago Jelinčič Plemeniti, poslanec državnega zbora in predsednik SNS

»Prvi Playboy mi je prišel pod roke v zgodnji zadnji četrtini preteklega stoletja, ko je bil še v povojih. Gledanje nagih žensk in vse, kar je temu sledilo – saj veste, človek doživi erekcijo, vzburjenje splahni in nekako ... Playboy je bil od vedno pol pregrešen in pol sofisticiran, poln krasnih žensk z božanskimi oblinami (te sem najprej opazil, šele pozneje tudi dobre članke in intervjuje!) … – nikoli pa ni bil pornografski! In kot tak je odprl tista vrata, ki so jih predstavniki klerikalno usmerjenih držali zaprta; pokazal je, da golo žensko telo ni prepovedano, ampak pregrešno lepo!

V teh petdesetih letih je postal kultna revija, ki je estetizirala spolnost in erotiko in je vsako leto bliže intelektualnim področjem. Postal je značka – kdor danes bere Playboy, je nekaj več! Kar zadeva njegovo slovensko različico: vesel sem, da imamo toliko lepih Slovenk, ki so v primerjavi z ameriškimi plastičnimi barbikami s silikonskim oprsjem še vedno veliko lepše, ker so še vedno naravne.«

Demeter Bitenc, igralec

»Od prvega listanja Playboya – bilo je okrog leta ‘65 v Italiji, kjer sem snemal neki film – se spominjam predvsem estetskih erotičnih fotografij; zdi se mi, da so tehtnejši članki, ki so zanj značilni še danes, nastopili pozneje. V naši socialistični družbi je takrat vladala neka odklonilna miselnost do golote, ki je pomenila izzivanje – seksualni tabuji se le počasi rušili, kar se je odražalo tudi v (ne)sprejemanju golote v slovenskem filmu in gledališču.

V Italiji pa so bile erotične revije nekaj normalnega! Ampak, veste, četudi ne bi bile, bi revijo kupil, ker vedno naredim tisto, kar si želim. Pa tudi, kaj se bi delali fine, saj smo vsi gledali pod krila kot mulci! Prihodnost Playboya, ko je seks vsakomur in povsod dostopen? Ah, estetska fotografija gole ženske bo vedno privlačna – to je umetnost! Slovenski Playboy se je v treh letih zelo izboljšal – če pristane na intervju v njem tako pomemben mož, kot je direktor Krke Miloš Kovačič, to že nekaj pomeni! Revija s tem veliko pridobi.«

Miša Molk, urednica razvedrilnega programa TV Slovenija

»Prvi Playboy sem prelistala z rahlo rdečico na obrazu kot najstnica. Pod roke mi je prišel najbrž zato, ker mi ga je pokazal kakšen frajer, ki je s tem hotel biti ‘pomembnejši’ od ostalih. V začetku so pritegnile mojo pozornost predvsem fotografije, ker sem občudovala pogum in brezsramnost nagih lepotic. Jaz sem bila kot vse najstnice, ki najbolj skrivajo svoja telesa, ko so najlepša, zelo sramežljiva in sem še pri telovadbi tekla s prekrižanimi rokami, da ne bi opazili mojih poskakujočih prsi. Kasneje, ko sem doma zagovarjala Playboy, pa sem kot argument postavila tudi odlične intervjuje.

Vloga Playboya v oblikovanju družbene in seskualne klime v drugi polovici preteklega stoletja? Dvorezna – po eni strani je iz ženske naredila še večji seksualni objekt, po drugi strani pa je z odlično umetniško fotografijo povečal spoštovanje in občudovanje ženskega telesa. In ker se na tem umetniško-fotografskem področju odpirajo nove možnosti za iskanje estetike, ima Playboy prihodnost – kljub dostopnosti golote in seksa v drugih medijih. Slovenski Playboy je pač odraz našega majhnega trga, slovenske miselnosti, predsodkov, bojazni … Ali bi pozirala za Playboy? Sama imam mnogo manj proti kot ljudje okoli mene – moja družina in javnost. Prav zaradi napačnih komentarjev, namigovanj, novih recikliranih zgodb, ki bi spremljali tako mojo odločitev, tega ne bom naredila.«

Radko Polič, igralec

»Ja, ja … tudi jaz sem bil (seksualno!) radoveden poba, haha! Bilo mi je 22 let, ko sem prvič kupil ameriški Playboy v Gradcu (pri nas se ga še ni dobilo), kamor sem šel na neko vasovanje na začetku šestdesetih. Seveda sem ga sprva kupoval zaradi fotografij, ki so bile kot smetana na torti k zanimivi vsebini – kulturi, politiki, športu, modi …, zaradi katere Playboy prebiram še danes. Ne, prvič (niti kadarkoli pozneje!) ga nisem kupil na skrivaj! Spomnim pa se, da sem bil na začetku kar razočaran, ker sem pričakoval v njem več ženske golote.

Danes mi je Playboyev prikriti erotizem bolj všeč kot očitni (ali, bog ne daj, tista trdoerotična anatomija, ki je že odbijajoča! Tako me tudi bolj vzburja ženska, ko se še ne sleče, ker nekaj še ostaja domišljiji … Res je, da je golote in erotike brez globlje sporočilnosti danes povsod preveč, a tako prefinjena, kot je že vsa leta predstavljena v Playboyu, se bo vedno prodajala! V slovenskem Playboyu pogrešam več znanstvenikov in kulturnikov – zakaj je treba povsod vsiljevati te politike in popkulturo?! In več bi lahko izzivali!«

Borut Pahor, predsednik ZLSD in predsednik državnega zbora

Simpatični gospod je v praksi potrdil, da (nekateri) politiki samo obljubljajo, naredijo pa nič: približno šestkrat smo nasedli njegovim obljubam, da bo dal izjavo za Playboy, a je na koncu (sicer skrajno vljudno) rekel, da tega vendarle ne bo naredil. Toliko o zanesljivosti.

Jure Košir, najboljši slovenski smučar devetdesetih let

»Prvi Playboy – mislim, da je bil nemški – sem prelistal v zgodnji mladosti. Takrat se mi je zdel mnogo bolj provokativen, kot se mi zdi danes, zanimal pa me je predvsem zaradi razgaljenih žensk, šele pozneje tudi zaradi dobrih člankov, reportaž in predvsem intervjujev. Četudi je Playboy vsebinsko in oblikovno kakovostna revija, pa so lepotice na fotografijah retuširane do plastičnosti, kar po mojem mnenju reviji ni preveč v ponos. Slovenski Playboy? Dobri intervjuji, a premalo domačih deklet.«

Arne Hodalič, popotnik in fotograf

»Ameriški Playboy sem prvič prelistal pred kakšnimi 25 leti. Resni intervjuji z zanimivimi ljudmi mi nikoli niso šli skupaj z mehko erotično vsebino in fotografijami v reviji. Playboy se mi je vedno zdel malo zlagan, ameriško neprepričljiv – plastično McDonaldski, silikonsko prenapihnjen izdelek za nezahtevne množice srednjega razreda, s katerim pa se lahko dobro služi. Če bi lahko človekovo seksualnost zreducirali na eno ali dve duplerici, bi se nam prekleto slabo pisalo!

Ali Playboy ustvarja merila dojemanja erotike in spolnosti kot nečesa naravnega? Resda je postal v vseh letih izhajanja ameriška institucija, tako prepoznavna ikona kot kokakola, ampak meni osebno ni pomagal postaviti nobenih meril – zanimanje za erotiko in lepoto se mi je vedno zdelo naravno – s Playboyem ali brez. Res pa je, da je k tabuizaciji spolnosti zelo pripomogla katoliška cerkev v zadnjih 2000 letih – zato vsa čast tudi Playboyu, ki na svoj način to pomaga preseči. Prihodnost te revije glede na dostopnost spolnosti ni ogrožena, vse dokler založniki ne bodo menili, da je to zgolj priročnik za instant seks. Pri slovenskem Playboyu me moti njegova ameriškost – posnemanje njihovih tržnih meril, političnih vrednot …«

Dr. Franc Rode, ljubljanski nadškof in metropolit

»Za vašo revijo ne bo dajal izjav,« se je glasil okrutni odgovor službe za stike z javnostjo gospoda nadškofa, ko smo jim poslali vprašanja o reviji Playboy. Najbrž se nam ne splača polemizirati o tem, koliko slovenskih (bogaboječih) vernikov pod klopjo prebira Playboy in kako svetohlinska je zavrnitev odgovarjanja za našo revijo z izgovorom, da »si zaradi vernikov tega dr. Rode ne more privoščiti«. Ker Playboy ni poklican za pridiganje dr. Rodetu o dvojni morali in podobnih zadevah, se bomo na tem mestu raje (užaljeno) sklicevali na misel dr. Janeza Ruglja: »Duhovniki so celibaterji, nadkomenzatorično obsedeni masturbatorji ali pa sprevrženi pedofili in homoseksualci. Torej so znotraj Cerkve – z redkimi navidezno normalnimi izjemami, ki imajo nelegitimna razmerja z nepotešenimi klerikalkami – zelo grešni!« Mislite si, kar si hočete. Amen.

Dr. Janez Rugelj, psihoterapevt

»Playboy sem prvič prelistal v Oslu leta 1960. Dojel sem ga kot zaželen način informiranja spolno zarukanih ljudi o spolnosti. Vloga Playboya v prosvetljevanju ljudi, ki so pod vplivom Cerkve še dodatno zarukani, je velikanski, kajti duhovniki, ki so imeli skozi stoletja velik vpliv na vzgojo ljudi o spolnosti, so absolutno nekompetentni za to delo (kompetenten je le urejen oče, ki živi z ženo in vsaj dvema otrokoma v tvornem družinskem življenju – on lahko vzgaja z zgledom, duhovnik pa s prevarantskim besedičenjem – oni so nadkomenzatorično obsedeni masturbatorji ali pa sprevrženi pedofili in homoseksualci!).

Ali je Playboy spremenil merila (ne)spodobnosti kar zadeva goloto? Le spolnim nerodnežem, kajti zreli ljudje si vso goloto lahko privoščijo v partnerstvu, zarukanci (ustvarjajo jih spolno nezadovoljene žene alkoholikov in drugih psihopatov, ki svojim otrokom tvezijo, da so moški prasci, ki se jim je treba izogibati (in raje masturbirati ob prebiranju Playboya – kar pa je vendarle bolje kot nič!), s čimer zastrupljajo spolno ozračje. Zato je Playboy poglavitni razstrupljevalec spolnega vzdušja in vesel sem, da je v Sloveniji skupina ljudi, ki ga ustvarja in se ne boji skrivnih nasprotnikov, ki izhajajo iz armade omenjenih masturbatorjev, pedofilov, homoseksualcev in nelegitimnih zapeljevalcev tercialk. Čestitam!«

Zoran Jankovič, predsednik uprave Mercatorja

Ker ne bere Playboya, je zavrnil odgovarjanje. Preveč dela s sosedi?

Jan Plestenjak, pevec

»Playboy sem prvič prelistal kot dvanajstletni mulec, bilo je nekje v osemdesetih. Zmaknil sem ga starejšemu bratu. Ali sem se počutil porednega? Ne – bil sem poreden, haha! Playboyeve fotografije golih žensk – takrat je bil to cel urnebes! In še danes, ko je golota vsepovsod, je ljudem nerodno gledati take revije. Jaz se nisem nakupa nikoli sramoval – rad ga prelistam, ko grem na kavo.

Playboy je od vedno veljal za moško revijo, kjer so tudi gole ženske (predstavljene s stilom!), ne pa za neko manj vredno erotično revijo. Playboy ima kljub poplavi spolnosti v internetu prihodnost – ljudje znajo ceniti fetiš listanja revije, ki je nekaj čisto drugega kot klikanje z miško! Slovenski Playboy? Kupujem ga, ker mi je načeloma všeč – le eno vsebinsko napako ima, ki je značilna za vse slovenske revije – preveč intelektualen pristop.«

Anton Rop, predsednik vlade Republike Slovenije

Ker nam od službe za stike z javnostjo v kabinetu gospoda predsednika ni uspelo izvedeti točnega razloga, zakaj gospod Rop ne bo odgovoril na nekaj vprašanj za Playboy, lahko sklepamo, da so ga obšli pomisleki – morda bi bil zaradi tega oropan ugleda med morebitnimi volivci? Lahko samo ugibamo in sebi zaželimo, da nam bo nekoč vendarle uspelo dobiti vsaj izjavo, njemu pa – srečno novo leto!

Martin Strel, ultramaratonski plavalec

»Playboy poznam že kakšnih 40 let. Vedno sem bil navdušen nad njegovimi vrhunskimi erotičnimi fotografijami in še danes se ga – kljub dobrim člankom – vedno poveže predvsem z golimi puncami. Škoda, ker se Slovenci še vedno sramujemo golote in vsako, ki se sleče, označimo za kurbo – meni se zdi lepo golo telo umetnost. Playboy ima prihodnost kljub poplavi elektronskih medijev, ker bodo umetniške fotke golih žensk vedno zanimive. Slovenski Playboy? Pogrešam še več znanih obrazov, kdo si upa pokazati več gole kože, za dobre nagrade …«

Lorella Flego, televizijska voditeljica

»Prvič sem ameriški Playboy prelistala zelo pozno – mislim, da pred tremi leti, ko sem ga videla pri fotografu. Presenetila so me dekleta, ki so bila tako zelooo obrita in tako popolna, da sem se vprašala, ali niso lutke, sestavljene z računalnikom! Res pa je, da ženska gleda žensko z drugačnimi očmi kot moški … Poskušam biti kritična, a nimam česa kritizirati. Vsa dekleta so si zelo podobna – večinoma svetlolasa, modrooka, z našobljenimi ustnicami … Zagotovo prav to vzbudi moška sanjarjenja, kar ni nič slabega, dokler se zaveda, da ga doma čaka žena, ki ni vedno kot iz škatlice in vsa voljna! Morda smo slovenski Playboy dobro sprejeli tudi zaradi resničnosti deklet, ki (še) nimajo možnosti iti pod nož kot v Ameriki, kjer to tudi ni več tabu, kot je pri nas … Kakorkoli že – vse najboljše za 50 let!«

Pika Božič, pevka

»Playboy – in to slovenski – sem prvič prelistala na vaši zabavi, na kateri sem tudi nastopala. Kupila ga nisem še nikoli, verjamem pa, da je bilo včasih to bolj sramotno dejanje, kot je danes, čeprav za to ne vidim razloga. Še zlasti pri Playboyu ne, ker so zanj značilne estetske, umetniške fotografije golih žensk, napolnjene z neko nežnostjo, ki poudarja žensko lepoto. Koliko je tudi Playboy sooblikoval merila javnega razkazovanja golote in erotike, težko rečem. Mene osebno te stvari ne motijo, čeprav se ne bi popolnoma slekla za nobeno revijo – bolj zanimivo se mi namreč zdi tisto, kar je prikrito (intimni deli telesa so z razlogom imenovani intimni!) – ženska je v seksi spodnjem perilu ali mokri majici lahko še bolj erotična kot popolnoma gola; bistvena je namreč njena seksapilnost.

Playboy je tematsko tako širok, da najde tudi strogi konservativec v njem članek, ki ga z zanimanjem prebere. Prihodnost Playboya glede na invazijo spolnosti v drugih medijih? Nekaterim ljudem bo vedno bolj všeč gola ženska na fotografiji kot na filmskem traku. In če se je Playboy ohranil 50 let, zakaj se ne bi še (vsaj) nadaljnjih 50? Le ljudi je treba seznaniti, kaj je Playboy kot revija, in iti s časom naprej.«

Tina Gorenjak, igralka

»Ne spomnim se več, kdaj sem prvič prelistala Playboy, vem pa, da se mi je zdela zanimiva raznolika vsebina, Playboyev malce pikri humor, neposrednost in nekonformistični intervjuji (zaradi njih še danes rada kupim to revijo) … Presenetila pa me je tudi posebna estetika fotografij napol razgaljenih lepotic, ki so še ravno prav zakrite, da vzbujajo domišljijo. Prav zato in zaradi tega, ker me v življenju privlačijo nenavadne, izzivalne stvari, sem se odzvala na ponudbo in se tudi sama slikala za Playboy. Četudi žal pri nas to še vedno ni tako ugledno kot drugod po svetu, si vseeno štejem v čast, da sem bila na naslovnici prve slovenske številke, kot je bila pred 50 leti na naslovnici prvega ameriškega Playboya Marylin Monroe.«

Peter Lovšin, novinar in glasbenik

»Ne spomnim se več dobro, a mislim, da sem prvič kupil Playboy, ko sem še treniral smučanje in smo šli večkrat čez mejo. Resda sem vse življenje obseden z rokenrolom in z ženskami, a priznam, da sem si takrat namesto revij z ženskami raje kupoval plošče. (No, revijo je mnogo pozneje začel kar sam izdajati – bil je urednik Privata, ene redkih (izvornih) slovenskih revij s trdo erotiko, op. p.). Playboy je bil in bo ostal sinonim za prebujanje odkritosti, sofisticiranega prikazovanja erotike in igrive, sproščene, vesele spolnosti. Mislim, da kot revija ima prihodnost, ker so ljudje prezasičeni s trdo erotiko. Slovenski Playboy bi težko ocenil, ker mu ne sledim.«

Borut Veselko, direktor Prešernovega gledališča Kranj

»Playboy sem prvič prelistal že zdavnaj, kot najstnik. Seveda so me zanimale samo nagice. Kmalu smo mulci odkrili tršo pornografijo in estetika Playboya ni globlje vplivala na našo socializacijo. Kdo ga je prinesel in od kod, nimam pojma, v katerem jeziku je bilo napisano, besedilo pa me takrat ni niti najmanj zanimalo. Playboya sam še nikoli nisem kupil. Prihodnost erotičnih revij glede na poplavo spolnosti in golote v internetu, filmu?

Spolnost in golota sta po mojem mnenju bolj okras kot pa vsebina revije. Marketinško je seveda embalaža zelo pomembna, bistvo pa je vendarle vsebina – tu ima tiskani medij svoje mesto zaradi trajnosti in razpoložljivosti, zato tudi prihodnost Playboya ne bi smela biti ogrožena. Slovenske izdaje Playboya ne morem ocenjevati, ker jo preslabo poznam.«

Janez Janša, predsednik SDS

»Prvič sem prijel Playboy v roke že davno tega, ko je bila na voljo le njegova ameriška ali morda nemška različica. Videl sem ga na pisalni mizi Igorja Bavčarja. Čeprav sem bolj površen opazovalec, se mi zdi, da je Playboy od svojih začetkov do danes hkrati enak in drugačen, spreminja se s časom. Čeprav ni edini dejavnik, ki je pomagal prebijati zidove predsodkov in tabujev, pa ima zagotovo pri tem pionirsko vlogo.

Zdi se mi, da ima kljub dostopnosti podobnih vsebin na digitalnih slikah prihodnost, ker tako prikazanih besedil ni mogoče vzeti v roke tako kot knjigo ali revijo. Playboy kot tiskani medij ima v njih res večjo konkurenco, a ne nazadnje tudi njihova lastna založba izdaja elektronske različice teh vsebin … Kaj menim o slovenskem Playboyu? Večinoma dosega evropske, razen v nekaterih prispevkih, kjer je slovenščina na slabi srednješolski ravni. Tu bi vsekakor veljalo dvigniti merila.«

TEKST: Nina Orel

ILUSTRACIJE: Goya

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel