12 ključnih korakov osebnega razvoja (da boste vzljubili sebe)

Bruno Šimleša

14. 6. 2020, 09:00 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            12 ključnih korakov osebnega razvoja (da boste vzljubili sebe) (foto: profimedia) profimedia

»Življenje je čudovita predstava, vendar mi nismo navadni igralci, temveč tudi zrak v pljučih igralcev. Mi smo ljubezen. In rojeni smo, da igramo ljubezen.«

Tudi v Sloveniji izjemno priljubljen hrvaški pisec knjig s področja popularne psihologije in duhovnosti se ob slovenskem izidu svoje nove knjige Kako vzljubimo sebe vrača v Slovenijo.

Bruno Šimleša se bo v knjigarni Konzorcij s svojimi slovenskimi bralci sestal v sredo, 17. junija, ob 18. uri. Tema tokratnega srečanja sta ljubezen in osebni razvoj.

Šimleševa nova knjiga v 12 poglavjih prikaže ključne korake osebnega razvoja in odgovori na številna pereča vprašanja.

Zakaj je tako težko ljubiti? Kaj je hvaležnost? Kaj so naše prioritete? Kako spremenimo svoje prepričanje in odnos do sebe? Kako pozitivno mislimo, ne da bi olepševali ali se pretvarjali, da je vse v redu. Kako se otresemo strahov in pomirimo s preteklostjo? Kako sprejmemo odnos s starši, čeprav nam niso dajali vsega, po čemer smo hrepeneli? Kaj se zgodi, ko umremo?

5 (od skupaj 12) korakov osebnega razvoja

1. Naučiti se moramo vzljubite sebe

Prvi korak, ki je tudi prvo poglavje knjige (vsa poglavja pa so predelani zapiski posamičnih predavanj Šimleševe delavnice osebnega razvoja), je: naučiti se modrosti o ljubezni do sebe. V teoriji se slednje ne zdi posebno težko, v praksi pa se prav tu nadvse rado zaplete.

»Kot vsi veste, se večina ljudi dosti bolj posveča svojim napakam kot vrlinam. To so nam sprogramirali starši, ožja okolica ali celotna zahodna kultura. Ko ljudi na srečanjih prosim, naj začnejo govoriti o vrlinah, me ponavadi prosijo, ali lahko najprej govorijo o napakah, saj jih dosti bolje poznajo. Ker tega ne dovolim, samo odpirajo usta in se poskušajo spomniti svoje lepote. Kar je skrajno nesmiselno! Skrajno nesmiselno je, da lahko v sekundi naštejemo vse svoje napake, medtem ko se svojih vrlin ne moremo niti spomniti.«

Šimleša vas bo na tej točki poskušal vzpodbuditi, da ozavestite tisto, kar (zares) ste, kar si dejavno prizadevate postati, in tisto, v čemer uživate! Vse to z namenom, da bi vzljubili sebe.

2. Afirmacija volje

Šimleša je v nadaljevanju prepričan, da se vsako naše dejanje, tako odkrivanje duhovnosti kot duhovno življenje, začne z afirmacijo volje. Brez tega po njegovem mnenju ni mogoče začeti duhovnega potovanja.

»Ljudje, na vaše življenje nihče ne vpliva bolj kot vi sami. Ni ne človeka ne institucije ne česarkoli drugega, kar bi bilo večje in močnejše od vas. Nihče vam ne more preprečiti tistega, kar ste si zamislili, razen če mu vi ne daste te moči. Je pa dobra novica: če smo nekomu dali moč, da nas oslabi in prizadane, mu lahko to moč tudi odvzamemo. Vse je v naših rokah. Bog, kako prekrasna novica!«

Predavatelj in avtor je na tej točki jasen, da se stvari okoli nas pričnejo spreminjati šele, ko spremenimo sebe. Vesolje je namreč čudovita stvaritev, ki vedno izpolni naše potrebe in popolnoma zrcali naša prepričanja. »Če ste prepričani, da so moški svinje in da na svetu ni moškega za vas, vas ima vesolje tako rado, da vam bo ustvarilo takšne življenjske pogoje, ki bodo vaše mišljenje potrdili,« še trdi Šimleša in dodaja, da v naše življenje pridejo pravi ljudje (priložnosti in stvari) šele, ko v sebi ustvarimo (nove) pogoje, da bi se to sploh lahko zgodilo.

3. Pozitivno in objektivno razmišljanje

Tako, kot je od nas odvisna naša osebna in duhovna rast, tako je od nas odvisno tudi, kaj se dogaja v našem umu. Šimleša svoje tečajnike vztrajno spodbuja k temu, da svoj tok razmišljanja usmerjajo k pozitivnemu, a še vedno tudi objektivnemu razmišljanju. Pozitivno razmišljanje zanj namreč ni zgolj nekakšno pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu, za kar bi se morali delati slepe za vse, kar nas žalosti. Nasprotno. Šimleša nas zgolj spodbuja, da se v situaciji, ki jo vidimo takšno, kot je (torej objektivno), bolj posvetimo nje pozitivnim (namesto zgolj negativnim) vidikom.

»Kako rešimo določeno situacijo? Ne tako, da iščemo krivca, ampak tako, da se poskušamo česa naučiti. Dokler boste s prstom kazali na nekoga drugega, češ da je on kriv, ne morete živeti ljubezni, saj ne prevzemate odgovornosti za svoje življenje. Ni tako pomembno, kdo je težavo povzročil: ali je ’kriva’ vaša mati ali vi sami. Krivi niso niti tisti, ki so vas prizadeli, ker niso znali ali hoteli bolje, pa tudi vi niste krivi, če niste ravnali v skladu s sabo ali ste imeli napačna pričakovanja.«
4. Preteklost in strahovi

V nasprotju s priljubljenimi čuječnostnimi praksami, ki nas središčijo samo v dani trenutek, Šimleša preteklost še vedno zelo zanima. Ob tem pa gre poudariti, da preteklost vidi kot nekaj, kar v resnici ni sklenjenega in dokončnega, kar stvari spreminja v njih temeljih.

»Čeprav dogodkov ne morete spremeniti, lahko spremenite dojemanje teh dogodkov. Zato pravim, da preteklost ne določa vas, ampak vi določate preteklost. Vi določate, kaj vam danes pomenijo pretekli dogodki! Pretekle dogodke si lahko vedno znova razlagamo drugače.«

Šimleša svoje slušatelje in bralce skratka uči igro smisla in osmišljanja (že minulega). Zakladi, ki jih tovrstno delo na sebi (in naši preteklosti) prinaša, so namreč neprecenljivi. Ali povedano drugače: »Delati napake je človeško, učiti se iz njih pa božansko!«

5. Zavest, ego in jaz

»... otroci živijo dosti modreje od nas odraslih. Otroci vedo, da smo vsi Eno. Otroci vedo, da na povezuje isto bistvo, čeprav nas ločuje različna zunanjost. Tega razen redkih izjem sicer še ne znajo ubesediti, vendar vedo, da se moje bistvo in tvoje bistvo ne razlikujeta, saj sta oba ljubeča,« ima o egu, ki se rodi v trenutku, ko ’med odraščanjem spoznamo sebe in njih, saj šele takrat ugotovimo, da se razlikujemo od drugih’, povedati Šimleša.

»Ego je del naše človeške, jaz pa del naše božanske osebnosti. Jaz nas navdihuje, ego pa ta navdih poganja! Ego sam po sebi sicer ni slab, sam zase pa, saj je omejen. Ego je motor, jaz pa mora biti krmilo. Ego uporabljamo kot obrambno sredstvo pred prevelikim vdorom zunanjega in še neslutenega notranjega sveta! Ego je odziv na tisto, o čemer nam drugi govorijo, da smo. A čeprav nanj vplivajo drugi oziroma okolica, ki ga konec koncev tudi oblikuje, še vedno mislim, da ga moramo le usmerjati, in ne uničiti.«

Peto poglavje bodo skratka na dušek prebrali (in dodobra premislili) vsi tisti, ki si že dolgo zaman prizadevajo razrešiti odnos med egom in jazom. Slednji je pomemben tudi zato, ker le tisti, ki jim vlada jaz (in torej nič več ego), zaslišijo svoj notranji glas čisto in nepotvorjeno.

Za več branja!

Več o temah, ki smo jih zgoraj zgolj nakazali, pa tudi o Šimleševih pogledih na spolnost, odnose s starši, o življenjskih lekcijah ’izvoli, oprosti, hvala’, iskrenosti zavesti, intuiciji in jasnovidnosti, rojstvu, smrti in duhovni evoluciji, predvsem pa o ljubezni, si lahko preberete v novi knjigi Bruna Šimleše: Kako vzljubiti sebe.

Morda vas bo zanimalo tudi: