Nataša Zupanc | 24. 4. 2020, 11:28

5 zmotnih prepričanj, zaradi katerih ljudje opuščajo pravilo fizične distance

profimedia

Ti so hkrati tudi razlog za izrazito hitro širjenje okužbe z boleznijo COVID-19.

Naslednjih pet zmotnih prepričanj, zaradi katerih ljudje ne prakticirajo priporočil za samoizolacijo, je v blogu na Psychology Today nanizal dr. Seth J. Gillihan.

1. Posploševalci

To so tisti posamezniki, ki v življenju tudi sicer radi posplošujejo, npr. dogodek iz preteklosti primerjajo z aktualnim razvojem dogodkov. Posploševalci tako sledijo ’logiki’, da epidemija novega koronavirusa ne more biti hujša od izbruhov bolezni, kot sta SARS in H1N1. In čeravno je to, kar smo se iz izbruhov omenjenih bolezni naučili, izjemnega pomena, nikakor ne gre ignorirati posebnosti novega koronavirusa, pa tudi unikatnih izzivov, ki jih ta prinaša.

Posploševalce je tako že presenetilo dejstvo, da se novi koronavirus (za razliko od njegovih sorodnikov) lahko prenaša tudi asimptomatično.

Veliko boljši pristop k problematiki je zato pristop ’začetnika’: Ta hip ne vemo dovolj o specifičnem virusu, zato bodimo raje bolj kot manj previdini!

2. Minimiziranje problema

V zadnjih nekaj tednih smo bili na družabnih omrežjih, pa tudi v številnih intervjujih z ljudmi, ki bi morali vedeti bolje, priča zanemarjanju potencialne nevarnosti (včasih tudi z namenom preprečevanja panike).

»Saj gre samo za še eno gripo.« - Takšna izjava je bila še posebno pogosto, v medijih pa so jo ponovili tudi večkrat na dan. Splet so preplavljale tudi letne statistike umrlih za sezonsko gripo, kar naj bi dokazovalo, da je epidemija novega koronavirusa precenjena.

»Saj zbolevajo samo že tako stari ljudje.« - Ta je še posebno pereča. Ne le, da ni resnična, saj so v nevarnosti tudi mladi ljudje, temveč je tudi strašno sebična, saj sporoča, da se ljudje niso pripravljeni odpovedati svojemu udobju niti v primeru, če gre to na račun ranljive populacije.

»80 odstotkov ljudi izkusi zgolj blage simptome.« - To sicer drži, a drži tudi, da je odstotek tistih, ki izkusijo hujše simptome ali celo končajo na respiratorjih prav tako nezanemarljiv: skratka, to je vsak peti! Še več. Močno variirajo tudi opisi t.i. ’blagih simptomov’: od skoraj nič simptomov do konkretne pljučnice (slednje pa prav gotovo ni več mačji kašelj).

3. Čustvenčki

Tudi čustva lahko pošteno zameglijo naš pogled na resnost situacije. Ne le, da se nanje ne gre pretirano zanašati, saj nas pesimističen strah lahko zavede v paniko, ki je v danem trenutku nepotrebna, hkrati pa nas ležernost lahko zamoti ravno v trenutku, ko bi bilo nujno, da hipno reagiramo.

Človek bi zato lahko opustil vse samozaščitne ukrepe, saj zaradi odsotnosti skrbi verjame, da ’očitno problem ni dovolj velik, da bi se zaradi njega pretirano obremenjeval.«

Resnica pa je rado drugačna: »Resničnosti ni mar za vaše občutke,« in odsotnost vašega strahu vas pred virusom v resnici ne bo obvarovala.

4. Priložnostni vedeževalci

Številni ljudje verjamejo, da so sposobni ’predvideti, kaj jim prinaša prihodnost’ (morda tudi zaradi posploševanj, s katerimi so občasno in zgolj po naključju uspeli kakšno stvar ’napovedati’).

V takšne kognitivne pasti padejo celo strokovnjaki, ki citirajo minule izkušnje iz podobnih izbruhov, nato pa svoja predvidevanja ’ponujajo’ zainteresirani javnosti kot ’gotova dejstva’.

Te vrste napovedovanj so izjemno privlačna, saj ljudi notranje pomirijo. Zgolj občutek, da ’vemo, za kaj gre’, je dovolj, da se nam zdi, da imamo ’stvari pod nadzorom’.

Na žalost pa se rado izkaže, da naše ’kristalne krogle’ v resnici ne delujejo, zmotna prepričanja pa lahko marsikoga stanejo tudi življenja.

5. Pomembneži

In končno tudi prepričanje, da ’jaz pač lahko počnem, karkoli se mi zljubi!’ in ’si tega ne bom pustil odvzeti!’

Nekateri ljudje priporočila o socialni distanci jemljejo kot ’ukaze’, ki ogrožajo njihove svoboščine. Prepričani so, da so oni in zgolj oni poklicani za to, da se bodisi za samoizolacijo odločijo ali ne, nihče pa jim tega ne bi smel zapovedovati.

Se v katerem od zgornjih petih tipov prepoznate?

Vprašajte se:

  • Ali podatki, ki so danes znani, podpirajo moje temeljno prepričanje?
  • Ali sem morda kaj pomembnega vendarle spregledal?
  • Ali morda ne bi bilo bolje, če bi ta hip (in v luči novih spoznanj) svoje prepričanje spremenil ter temu prilagodil svoje vedenje?

Če ste se v kakšni od zgornjih kognitivnih pasti ujeli, to nikakor še ne pomeni, da ste ’grozen človek’. Tudi to bi bila lahko le še ena mišljenjska zmota, pravi Seth J. Gillihan.

»Vse to pomeni le, da ste človek in torej zmotljivi. Ker pa kot človek premorete tudi dar premisleka in dvoma v to, kar vam govori klepetavi um, se lahko še pravi čas ustavite in spremenite svojo smer. Naj vaša dejanja vodi resnica in ne vaše neznanje.«

Dokler pa dotični prispevek ne pride do najbolj trdobučnih med nami, samo še viralni posnetek italijanskih županov, ki so se tako trudili vbiti nekaj zdrave pameti nosilcem zgoraj naštetih zmotnih prepričanj. Ker včasih prav zares ne gre drugače ...

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ