7 pravljičnih za pravljične družinske odnose (piše: Ana Turk)

7. 4. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Ana Turk

                            7 pravljičnih za pravljične družinske odnose (piše: Ana Turk) (foto: profimedia) profimedia

Se vam je kdaj primerilo, da je sogovornik vztrajno kimal, ko ste mu kaj vzneseno pripovedovali ali mu brali levite? Njegova glava in vrat se niti za trenutek ali dva nista ustavila. Pa mislite, da vas je slišal? In se je poleg tega celo strinjal z vami? Nak. Ne bo šlo.

No, če tega niste doživeli na lastni koži, ste zanesljivo orisan prizor opazili na televiziji, ko je novinarka vztrajno kimala sogovorniku. Veste, zakaj? Ker je v mislih premlevala, kako naj zastavi naslednje vprašanje. In ker dve stvari težko opravljamo hkrati, novinarka pa se je ubadala z vprašanji, posledično pojma ni imela, kaj je sogovornik povedal.

Tisti, ki kima kot za stavo, nam torej sporoča: z mislimi sem drugje, po glavi mi rojijo druge reči. Zato nas ne posluša. Ker ne zmore.

Argumetiranje bi, če bi to govorico telesa poznali, seveda brž prekinili, saj bi nam bilo jasno, da naše besede pri kimavcu ne bodo padle na plodna tla. Komunikacije bi se lotili drugače. Kajne?

Da bi se le ognili prerekanju, slabi volji, konfliktom. In neštetokrat slišanemu zaporedju besed: "Pa saj sem ti to že zadnjič povedala. Sploh me ne poslušaš."

Zveni domače?

A takšna komunikacija utegne brž postati zgodovina. In vam povsem tuja. Ker jo lahko izboljšamo in v goste prikličemo razumevanje in boljše odnose. Kako?

Razgrinjamo sedem znanih, a prevečkrat pozabljenih napotkov.

Branje misli

Pa saj točno vem, kaj bo rekla.

Tako zvenijo besede moža, ki vztraja, da ženi bere misli. Jih res? Pa pri tem bere ali ugiba? Kaj pa če žena prebere knjigo z modrostmi in se ji pri tem odpre drugačen pogled na svet, drugače začne razmišljati? Lahko mož še prebere njene misli, oprostite, jih ugane?

Ne. Ker branje misli na tovrsten način ni mogoče. Zato mu moramo napovedati slovo. In začeti postavljati vprašanja. In komunicirati. In ne ugibati. Pa tudi ne molčati, saj star pregovor, da je molk zlato, v družinskih in sorodstvenih vezeh ne pije vode. Ampak neti prepir.

Komunikacijski šum

Ker nam po glavi roji nešteto misli, ki ustvarjajo celotno sliko tega, kar želimo povedati, jezik pa je prepočasen, da bi vse to ubesedil, sogovorniku nikoli ne naslikamo celovite slike. Kako naj potemtakem povsem in enako razume našo zgodbo?

Še več; pripovedovanje gradimo na svojih izkušnjah, doživetjih, čustvih, sogovornik pa vse to sprejema s svojimi izkušnjami, čustvi in doživetji. In ker naše izkušnje, doživetja in čustva niso enaka sogovornikovim, našo zgodbo razume s svojega gledišča. Torej; drugače.

Budizem zato uči, da ima vsak svoj prav. In to moramo spoštovati, upoštevati pri komunikaciji in odnosih.

Odprta in zaprta vprašanja

Kakršno vprašanje zastavimo, takšen odgovor dobimo. Če izberemo zaprtega, nam sogovornik v odgovor postreže eno, največ dve besedi. Da. Ne. Ne vem. In s tem morebiti zaneti našo jezo, ker smo dobili drobiž namesto obširne razlage.

Zato postavimo vprašanje drugače. Odprto, ki se začne s črko k: kateri, kako, kakšen … Če vprašamo, kako si se imel, bomo po vsej verjetnosti deležni daljšega odgovora. Če vprašamo, ali si se zabaval, pa bo tu odgovor kratek in jedrnat; strnjen v eno besedo.

Da so vprašanja kraljica komunikacije, je svaril že znanstvenik Albert Einstein. Dejal je; če bi iskal rešitev, od katere bi bilo odvisno njegovo življenje, in bi imel na voljo eno uro, bi se 90 odstotkov časa ubadal izključno in samo s tem, kakšno vprašanje naj postavi.

Stavki s 'ti'

Uau, kakšna znanost pa je to? Nič kaj velika. A še kako koristna. Ker če nenehno družinske člane nagovarjamo s 'ti' stavki in pridigamo, kako niso pospravili tega, storili onega, odnose zaostrimo, saj na napad odgovorijo z obrambo.

Takšne stavke je zato prikladneje zamenjati s stavki 'jaz'. Namesto da napadamo in drugim očitamo, kaj vse so storili narobe, raje razgrnimo, kako se ob tem počutimo. Kako nam je grozno ob pogledu na neopravljene družinske naloge. Učinek bo zanesljivo boljši; stvari bodo hitreje pospravili in postorili, kar morajo.

Iskanje rešitev

Kdo je kaj rekel. Kako je rekel. Zakaj je rekel. Vse to je preteklost, zgodovina. In bolj se ubadamo z njo, bolj se razraščajo konflikti. Zato pometimo s preteklostjo. Kar je bilo, je bilo, tega ne moremo več spremeniti.

Raje iščimo rešitve. In kompas naravnajmo v prihodnost. In si pri tem postavimo prava vprašanja. Z vprašanjem, kaj hočemo, namreč ne bomo prišli do učinkovite rešitve za vse vpletene. Jo bomo pa v trenutku odkrili, če bomo odgovorili na vprašanje, kaj je za nas pomembno. Katere vrednote nas zbližujejo.

Slišim, vidim, čutim

Te tri besede razodevajo, kdo je naš sogovornik.

Če je vidni tip, mu govorjenje ne zadošča. Da si ustvari popolno sliko, mora slišane stvari narisati.

Če je slušni tip, mu ne zadostuje slika, ampak potrebuje nekoga, ki mu sliko naglas opiše.

Če je kinestetik, potrebuje dotik, gibanje; metanje žogice, hojo po sobi. Šele s čutili reči razume.

Običajno smo ljudje kombinacija vseh treh tipov, a eden med njimi izstopa. Kateri? To lahko en dva tri prepoznamo z uporabo besed. Vidni tip vedno reče, da nekaj vidi, slušni, da nekaj sliši, kinestetični, da čuti.

In če vemo, kateri tip je naš sogovornik, in to upoštevamo pri komunikaciji, bomo v odnosu zgradili most, prek katerega bo sogovornik hitreje in lažje razumel, kaj mu hočemo povedati. Komunikacija bo prijetnejša in učinkovitejša.

Kako še lahko ugotovimo, kdo je vidni, kdo slušni in kdo kinestetični tip?

  • Vidni tip je urejen in organiziran, rad opazuje, hitro govori, raje bere kot posluša, hrup ga pri učenju pogosto moti, stavi na zunanji videz.
  • Slušni tip se rad pogovarja sam s seboj, bere naglas, ob tihem branju pa premika ustnice, rad ima glasbo in zmore oponašati narečja, glasove živali, melodije si hitro zapomni.
  • Kinestetiki govorijo počasi, odlični so v igranju vlog, radi berejo akcijske knjige, ob branju pa kažejo s prstom. Ker jim zbranost kaj hitro povzroči preglavice, nenehno vstajajo in se premikajo.
Od šakala do žirafe

Šakal bevska, žirafa se ne oglaša. Tako je v naravi. Šakal zato predstavlja ljudi, ki nenehno nergajo, kritizirajo, obsojajo, vrednotijo, v naše odnose vnašajo razdor. Žirafa, ki ima veliko srce in dolg vrat, pa simbolizira ljudi, ki zmorejo poslušati s srcem.

Preobrazimo se torej iz šakala v žirafo, saj ne nazadnje lahko sami izberemo, kako se bomo izražali, odzivali na besede in dejanja drugih. Začnimo poslušati z žirafjimi ušesi in sledimo staremu reku; več poslušaj, manj govori. Ker ta ključ odpira vrata do boljše komunikacije.

Nepogrešljivi začimbi

To je sedem pravljičnih napotkov za spoštljivo, sočutno, razumevajočo in sodelovalno komunikacijo, ki jo je dobrodošlo sem ter tja začini s humorjem. Recimo s šalami o koronavirusu in tisto, ki predlaga samoizolacijsko navodilo, kako naj se sami ostrižemo, pa zanesljivo z doma ne bomo hodili naslednjih 14 dni.

In tu je še druga začimba, ki je v odnosih in komunikaciji ni dobro ignorirati. To so pohvale, ki se prepogosto zdijo samoumevne. Da kdo skuha kavo. Da jo prinese na mizo. Da počisti stanovanje. Da postreže z večerjo. Da nas objame.

Zato ne varčujte z zahvalami. Zlasti ne v teh dneh, ko se med štirimi stenami razlega sporočilo #ostanidoma.
Ana Turk
Novinarka