Miran Možina: "Izkušnja očetovstva je nekaj najbolj smiselnega, kar sem doživel"

Intervju

3. 1. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Miran Možina: "Izkušnja očetovstva je nekaj najbolj smiselnega, kar sem  doživel" (foto: Jernej Lasič) Jernej Lasič

Sodobni moški je ujet v dilemo; patriarhat, v katerem je bila njegova vloga jasna, je mrtev, alternativa pa še ni vzpostavljena. Psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, direktor slovenske veje avstrijske Univerze Sigmunda Freuda, opozarja, da v očetovstvu nobena skrajnost ni dobra, ne tradicionalistična strahovlada in ne poženščeno copatarstvo. V vsaki družini posebej morata partnerja v enakopravnem in odkritem dialogu določiti svoji vlogi glede na okoliščine. 

S katerimi izzivi in težavami se po vaših izkušnjah najpogosteje srečujejo moški, ko postanejo očetje?

Med poplavo komedij, ki jih danes uprizarjajo vsepovsod, lahko na medmrežju v vabilu na ogled Moške copate Ranka Babiča v Špas teatru najdemo podatek, da jo je v 350 ponovitvah v treh letih videlo že več kot 115.000 obiskovalcev in da publika želi … šeeeeeee! Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je glavni izziv sodobnih moških, ki postanejo očetje, kako se iz kopačke spremeniti v copato. Pri tem jim je lahko v tolažbo ugotovitev "znanstvenih raziskav", ki jih navaja Babič, da moški, ki pomagajo pri gospodinjskih opravilih, več seksajo (smeh).

Slovenski moški menda precej pomagajo pri gospodinjskih opravilih in pri skrbi za otroke. Če podatek iz predstave drži, lahko torej sklepamo, da imajo pestro spolno življenje. Je to res?

Ugotovitve raziskav v resnici kažejo, da seksajo manj (smeh). Taka je tudi izkušnja nas, psihoterapevtov, ki se jim zaupajo številni pari z majhnimi otroki. Ne le moški, temveč tudi ženske imajo danes izjemno visoka pričakovanja o starševstvu in partnerskem odnosu. Pričakujejo namreč, da bi v enem samem odnosu ob starševski morali najti tudi ljubezensko izpolnitev.

Poleg zanesljivega zakonca in starša skupnih otrok, na katerega naj bi bili varno navezani, bi morali v njem ali njej najti neizčrpen vir romantičnega navdiha in čim dlje trajajočo močno strast in poželenje. Čeprav so tudi taki primeri, so izjemno redki. Večinoma pa zaradi prevelikih pričakovanj še povečujejo pritiske nase in na partnerja ter s tem frustracije in razočaranja. Po naporni službi ter popoldansko večerni skrbi za prevažanje otrok sem ter tja in vodenju gospodinjstva, ostane, potem ko otroci zaspijo, v spalnicah sodobnih staršev le malo skupnega žara.

Vloga očeta se je precej spremenila glede na patriarhalno tradicijo; kakšni so po vaših opažanjih vzorci sodobnega očetovstva?

Enoznačnega odgovora ni. Usihanje moškosti in poženščevanje moških, ki ne poraja mnogo nezadovoljstva le pri moških, temveč tudi pri ženskah, je predvsem povezano s tektonskim premikom na področju partnerskih odnosov in intimnosti, do katerega je prišlo v drugi polovici dvajsetega stoletja in se nadaljuje v naše tisočletje.

Še vedno smo v prehodnem obdobju, za katerega je značilna velika zmeda. Patriarhalni vzorec, ki je imel kup pomanjkljivosti, a je dajal trden okvir in s tem varnost, smo razgradili, nov obrazec intimnih in starševskih odnosov pa šele razvijamo. Za to plačujemo visoko ceno – povečano tesnobo in negotovost, saj je vse, kar je še pred lučajem enega človeškega življenja držalo kot pribito, postalo relativno. Ni več tistega trdnega okvirja, ki bi bil kolikor toliko smiseln za vse.

Unsplash

Moški so dandanes bolj vključeni v vzgojo otrok kot nekoč. Kako očetova povečana vključenost v vzgojo vpliva na otroka?

V marsičem vpliva dobro, kar se široko oznanja, vendar obstaja tudi druga plat te medalje. Večja vključenost moških v gospodinjstvo in v življenje znotraj družine ter hkrati večja angažiranost žensk v svetu dela zunaj družine (še) ni prinesla večje kvalitete v vzgoji otrok. V primerjavi s patriarhalnim obdobjem je danes vzgojna nemoč staršev, da ne govorim o nemoči učiteljev v šolah, dosegla epidemične, celo pandemične razsežnosti.

Prav tako je zanimivo, da so psihoterapevtske in svetovalne izkušnje pri delu z družinami iz nižjih socialno ekonomskih slojev še vedno velikokrat takšne, da se različne težave otrok in mladostnikov, kot so nočno močenje postelje, čustveni in vedenjski problemi, popuščanje v šoli, beg v zlorabo alkohola in mamil, relativno hitro izboljšajo, v kolikor terapevt pomaga utrditi očetov položaj in avtoriteto v smeri patriarhalnega vzorca. Ženske velikokrat govorijo o tem, da bi rade imele ob sebi mehkega in čustveno odprtega moža, a se potem, v kolikor ga dobijo, ob njem ne počutijo varne in pogrešajo trdno ramo, na katero bi se naslonile.

Kako pa potemtakem na otroka vplivata očetova odsotnost ter vzgojna pasivnost?

Kot sem že opozoril, to nima nujno samo slabih učinkov. Gotovo da za nas ni več povratka v patriarhalni vzorec, v katerem lahko moški vlada z ustrahovanjem in silo, vendar pa se zdaj tudi vse bolj zavedamo, da moški v copatah in s kuhalnico ni prinesel pomladne renesanse v vzgojo otrok.

Danes smo v položaju, ko imamo eno samo možnost, s katero si bomo morda uspeli utreti pot h kvalitetnemu starševstvu in vzgoji, to je stalno dogovarjanje.

Vsak par staršev, v kar vključujem tudi ločene in istospolne starše, ima možnost, da s pomočjo neprestanega dogovarjanja in pogajanja o možnih kompromisih odkriva svojo pot, svojo inačico velikega, nikoli dokončanega in do konca dorečenega projekta, ki mu pravimo starševstvo in vzgoja.

V določenih primerih lahko zato dobro deluje tudi relativno velika očetova odsotnost, v kolikor je to del enakopravnega dogovora med staršema. Kar nekaj takih primerov poznam, ko se je žena z dobrim občutkom odločila za odpoved v službi, da se je lahko bolj posvetila otrokom, medtem ko je mož zaradi dela v tujini veliko odsoten. Redkejši, vendar obstoječi, so tudi obratni primeri.

Nedavno sem, na primer, na televiziji gledal dokumentarec o družini, v kateri je ona evropska poslanka, on pa je dal odpoved v službi, v kateri je bil uspešen inženir, da bi lahko ob pogosti odsotnosti žene skrbel za tri odraščajoče hčerke. Povedal je, da je sicer šel skozi zahteven notranji čustveni proces, v katerem so ga začeli obhajati copatarski občutki manjvrednosti, nekoristnosti in je bil deležen tudi skepse ter včasih celo posmeha okolice, vendar je sčasoma v sebi začutil, da se je odločil pravilno.

V nekem intervjuju ste priznali, da ste bili pogosto v vlogi očeta in moža, ko sta bila vaša otroka majhna, nezadovoljni. Zakaj?

Velik del mojih občutkov, da nisem dovolj dober oče in mož, je izhajal iz idealiziranih družbenih predstav o jedrni družini, ki sem jih nevede kdaj nekritično vsrkal in ponotranjil kot samoumevne. Danes vem, da se model jedrne družine lahko obnese le v relativno majhnem številu primerov, kar jasno dokazujejo statistike v zvezi z ločitvami, enostarševskimi in sestavljenimi družinami.

Namesto da bi uvidel, kako sem se ujel v romantizirano predstavo o jedrni družini, sem se pogosto spraševal, kaj je narobe z mano, da nimam več svežine v odnosu z ženo in da z otrokoma nisem bolj spontan v poklanjanju pozornosti in v uglaševanju z njima, temveč sem moral vlagati veliko truda, da sem jih kolikor toliko strpno prenašal.

V veliko olajšanje mi je bilo, ko sem naletel na rezultate velike študije Daniela Kahnemana, dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo in profesorja psihologije na Univerzi Princeton, ter njegovega sodelavca Alana Kruegerja, ki sta se odločila v raziskavi starše pozvati, naj delček za delčkom rekonstruirajo svoj dan.

Ameriški starši so povprečno druženje s svojimi otroki označili za približno tako neprijetno kot nakupovanje ali čiščenje. Obenem so pred tem na anketno vprašanje "Ali vas otroci osrečujejo?" odgovorili, da so njihovi otroci med vsemi dejavniki sreče najpomembnejši.

Ko se danes ozrem nazaj na svojo izkušnjo starševstva, so moji občutki podobni. Večji del spominov je relativno neprijeten, a hkrati lahko z gotovostjo zatrdim, da je izkušnja očetovstva nekaj najbolj smiselnega, kar sem v življenju doživel.

Ni mi žal niti sekunde truda, ki sem ga vložil in posvetil očetovski vlogi, medtem ko so se tedni in meseci trdega dela, ki sem ga investiral v raznorazne službene projekte, večkrat pokazali kot brezplodni in nesmiselni.

Kaj svetujete moškim, ki se ne znajdejo v vlogi očeta?

Eno ključnih nalog v vlogi psihoterapevta vidim v tem, da ne samo drugim moškim, temveč tudi samemu sebi pomagam k stalnemu ozaveščanju in zmanjševanju prevelikih pričakovanj. Da bi vse bolj cenili, da so lahko dragoceni že drobci spontane starševske in partnerske ljubezni in da za več zadovoljstva na področju vzgoje in intimnosti ter v življenju nasploh ni nujno, da računamo na cel kolač.

Da bi kot neizogiben del zrelega doživljanja ljubezni in intimnosti sprejemali prikrajšanost ter čustveno in spolno pomanjkanje, ki se vedno znova in nepričakovano priplazi v našo dušo in telo. In da bi sprejeli dejstvo, da nas nikjer ne čaka ta prava ali ta pravi oziroma naša duša dvojčica. In da je zato včasih modro počakati z ločitvijo, ne le zaradi dobrobiti naših otrok, temveč tudi zaradi spodbujanja našega osebnega zorenja.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri