Navidezno prijateljstvo

Kolumna

13. 12. 2019, 10:39 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Navidezno prijateljstvo (foto: Unsplash) Unsplash

V težkih trenutkih mi je prijateljica, čeprav je nisem prosila za nasvet, svetovala, naj se skušam oddaljiti od žalosti. Naj ne razmišljam o bolečini, temveč naj svoje dneve zapolnim s svetlobo. Namesto, da bi razumela moje občutke in jih sprejela, jih je želela pregnati.

Njeno ravnanje me je ranilo, ker je zavrnila pomemben del moje osebnosti, saj nisem sestavljena le iz smeha, veselja, radosti, ljubezni in sreče. Žal mi je, da nisem zbrala dovolj moči in ji priznala, kako je njen odziv na mojo bolečino vplival name. Ni bilo prvič, da sem v stiski namesto njene tolažbe prejela namig, naj utišam svoja pristna čustva in si nadenem nasmeh. Po najinem pogovoru sem se počutila prazno in obenem neumno, ker sem sploh pričakovala njeno razumevanje.

Toda, ali ni prav to lepota pravega prijateljstva? Da si lahko ranljiv in se ob tem počutiš varno, ker čutiš, da te nekdo razume, namesto obsoja. Ali ni magija prijateljstva v tem, da lahko ponosno deliš svojo srečo, brez občutka krivde, ker prijateljica ni zadovoljna s svojim življenjem? In da lahko brez strahu razkriješ svoje šibke točke, demone in strahove, saj niti za trenutek ne pomisliš, da bi prijateljica zlorabila tvoje zaupanje.

Pravo prijateljstvo je vzajemno, kar pomeni, da vse to, kar dobivaš, tudi daješ. Vendar sem si morala priznati, da žal ni vedno tako. In da vsi prijatelji niso zmožni dati tega, kar pričakujem – iskrenost, zaupanje, varnost, ljubeznivost, zanesljivost. So potem to pravi ali navidezni prijatelji?

Odgovor me je prisilil, da prevetrim svoje odnose. Ko sem pomislila, zakaj sem določene ljudi spustila blizu, me je postalo sram. Želela sem namreč zapolniti praznino, ki se je pojavila po selitvi mojih prijateljic v tujino.

Strah pred samoto je zanesljivo zelo nezdrav temelj za začetek prijateljstva. Zato niti ni presenetljivo, da se je v mojem življenju nabralo kar nekaj navideznih prijateljev.

Takšnih, ki rečejo, naj pokličem, ko se znajdem v stiski, potem pa nimajo časa zame. Ki redko vprašajo, kako se počutim, saj so preveč zaposleni s tem, da govorijo o sebi. Ki ne prenesejo, da imam drugačno mnenje, kot oni. In ki nikdar ne grejo iz cone udobja, da bi mi pomagali.

Prepričana sem bila, da je prijateljstva treba negovati, saj z izgubo prijatelja izgubiš del sebe. Kar seveda ne drži, še posebej če te s prijateljico povezujejo le njene težave in predstavljaš njen koš za smeti. Če se ob njej počutiš nepomembno, obenem pa potrebuješ njeno odobravanje, da bi lahko zaupala vase.

Kljub temu da me je odnos s prijateljico, ki je sprejemala le mojo pozitivno plat, obremenjeval, dolgo nisem bila sposobna prekiniti stikov z njo. Še vedno sem se dobivala z njo, čeprav me je včasih med pogovorom bolel želodec, ker nisem mogla biti sproščena v njeni bližini in sem se izogibala izražanju svojega mnenja, saj sem vedela, da bo sledila kritika, ki bo poškodovala mojo samozavest.

Zakaj me je bilo strah prekiniti toksično prijateljstvo, ni pa mi bilo težko poslušati prefinjenih žaljivk na moj račun? Ker nisem bila sposobna negovati prijateljstva s sabo. Ker sem bila odvisna od zunanjih potrditev. In ker sem naivno verjela, da je od števila prijateljev odvisna moja vrednost.

Ko sem začela zaupati vase, iskati odgovore v sebi in se resnično spoznavati, je želja po ohranjanju nezdravih odnosov usahnila. Nisem več potrebovala ljudi, ki me opominjajo, kaj vse je narobe z mano in kaj moram spremeniti pri sebi, če želim pridobiti ali ohraniti njihovo naklonjenost.

Če velja rek, Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si, je bilo zame nujno, da prekinem navidezna, nezdrava prijateljstva, sicer bi postala strokovnjakinja za tarnanje in obtoževanje drugih za svoje težave, namesto da bi se poglobila vase.

Medtem ko se moja (nekdanja) navidezna prijateljica izogiba žalosti in išče užitke, sem jaz nehala bežati pred trpljenjem. Ko sem to storila, sem se končno spoprijateljila s svojim življenjem. In sprejela, da v njem ni prostora za tiste, ki odobravajo le svetlobo v drugem, ker se teme bojijo.

Nisem namreč več oseba, ki potrebuje druge, da bi se zavedala lastne vrednosti, zato odnosov ne gojim več iz potrebe po priznanju ali iz strahu pred samoto, temveč zaradi pristne želje po spoznavanju sočloveka. In za to ugotovitev sem svojim navideznim prijateljem neizmerno hvaležna.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri