Petra in Uroš Dobnikar: "V vsakem človeku je potencial, da spremeni svoje življenje"

Intervju

7. 1. 2020, 16:43 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Petra in Uroš Dobnikar: "V vsakem človeku je potencial, da spremeni svoje življenje" (foto: Sonja Buhvald) Sonja Buhvald

Petra in Uroš Dobnikar, akademska pianistka in travmatolog, žarita od ljubezni. Na ulici sta pritegnila mojo pozornost, saj sta se držala za roke, kar je dandanes prava redkost med poročenimi pari. Njuna srčnost in povezanost sta presunljivi, nalezljivi. Med pogovorom z njima sem namreč uspela utišati um in odpreti srce.

Sta ustanovitelja dobrodelne in neprofitne organizacije Šola Luči, ki pripomore k ozaveščanju in prebujanju svobodnega življenja. Zakaj sta jo ustanovila?

Uroš: Zaznala sva potrebo ljudi po spreminjanju in dobrem počutju. Svet deluje po sistemu, ki ohranja ljudi v nemoči in vlogi žrtve. Ljudje lajšajo svoje težave večinoma z zdravo prehrano in s športom. Skoraj nihče pa se ne ukvarja z odpravljanjem vzrokov za težave. Potrebno je ozavestiti, da nam ni treba biti v vlogi žrtve, temveč nam je namenjeno veliko več v življenju.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, ki se je nekateri radi oklepajo?

Uroš: Težko, saj živimo v sistemu, ki to spodbuja. Vsi sistemi - od zdravstvenega, političnega, gospodarskega, šolskega - potrebujejo nemočnega, vodljivega človeka, ki mu je treba povedati, kaj in kako mora delati, kaj je zanj dobro in kaj ne. Ljudje smo sprejeli vlogo žrtve, kot da bi bili hipnotizirani, delujemo znotraj sistema, ga sprejemamo kot nekaj normalnega, samoumevnega. Nismo svobodni. Vlogo žrtve igrajo tudi tisti, ki so v tem sistemu postavljeni na vodilna mesta in brezsrčno pomagajo ohranjati ta sistem. Izstopiti iz vloge žrtve in sistema je težko, ker smo tega zelo navajeni. Vse, kar ni v skladu s tem, nam povzroča strah. Bojimo se sprememb in negotovosti. Zavod Šola Luči pomaga ljudem pri opuščanju vloge nemočne žrtve. Prvi korak je, da prepoznaš in ozavestiš, kako deluje sistem, v katerem živiš, sicer ne moreš izstopiti iz vloge žrtve.

Po nekaterih raziskavah naj bi ženske močneje doživljale stres in se večkrat znašle v vlogi žrtve. Petra, ste se kdaj spopadali z občutki nemoči?

Petra: Vedno sem bila zelo pozitivno naravnana. Toda po rojstvu otrok sem se znašla v vlogi žrtve. Materinstvo je bilo zame največja sprememba v življenju. Zame obstaja čas pred in po rojstvu otrok. Ko si neprespan ali ko otroci zbolijo, se zelo hitro počutiš kot žrtev. Ves čas nekaj delaš, rezultati pa niso opazni. Po rojstvu prvih dveh otrok še nisem poznala védenja, s katerim si izboljšaš kakovost življenja, zato sem bila presrečna, ko sem to spoznala in izstopila iz vloge žrtve. Počasi se je v meni prebudila moč, začela sem ozaveščati vzorce svojih prednikov, prepoznala sem strah, ki ni bil realen. Ko sva z Urošem začela meditirati, se mi je odvalil kamen od srca. In to sva si želela predati svojim otrokom.

Kako sta se seznanila z meditacijo?

Petra: Nekoč sem srečala prijateljico, ki se je zelo spremenila in me je povabila k sebi na masažo. Povedala mi je, da meditira in naju povabila na meditacijo. Takrat se je vse odprlo, ničesar nisva načrtovala, naenkrat sva začela čutiti energije, s katerimi lahko vplivava na druge ljudi in jim pomagava. Začela sva pri otrocih. Ko so zboleli, sva jim začela polagati roke na telo in jim uspela zbiti vročino.

Petra in Uroš Dobnikar Sonja Buhvald

Petra in Uroš Dobnikar

Uroš, glede na to, da ste kot travmatolog zaposleni v UKC Maribor, me zanima, če so vas ta odkritja šokirala?

Uroš: Niti ne, saj sem bil vedno odprt za raziskovanje novih stvari in sem bil zelo vesel, ko sem to spoznal. Kot zdravnik nisem verjel v te stvari, saj jih nisem izkusil. Dokler tega ne izkusiš, ne moreš verjeti, da deluje. Ko pa sem začel čutiti energije, je postalo njihovo delovanje zame povsem naravno. Sistem, v katerem sem zaposlen, ni naravnan k temu, vendar lahko ta spoznanja uporabim znotraj sistema, predvsem v odnosih s sodelavci in pacienti, pa tudi v odnosu s samim sabo. Pomembno je ohraniti notranjo povezavo, ki ti omogoča, da se dobro počutiš in pozitivno vplivaš na druge ljudi, obenem pa s tem spreminjaš tudi sistem.

V nekem intervjuju ste dejali, da je družina lahko prostor samozdravljenja. Toda najbrž morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji, saj nekatere družine povzročajo bolečino.

Uroš:  Družina je prostor samozdravljenja in je sveta celica naše družbe, vendar smo pozabili na to.

Osnova družine sta vedno partnerja, ki ustvarita polje samozdravljenja. Če starša nista ljubeče naravnana, se to zrcali v njunem počutju, dojemanju. Starša imata veliko odgovornost, da družino postavita na zdrave temelje.

V vsakem človeku je potencial, da spremeni svoje življenje. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje življenje in aktivno delovati v smeri ustvarjanja polja samozdravljenja znotraj družine, ki nas podpira ter raztaplja strahove pred sistemom, v katerem živimo. Naši otroci so vpeti v šolski sistem, ki temelji na strahu in prepričanju, da moraš biti priden. Toda takšen sistem ustvarja psihične razvaline. Zelo pomembno je, da je družina zdrava, saj bodo potem otroci zadovoljni in bodo prepoznali svoje notranje potenciale. Večinoma pa so družine razbite, partnerji niso povezani med seboj, odtujeni so od sebe. Če družina ni povezana, jo lahko zunanji vplivi razbijejo.

Pravite, da šolski sistem želi vzgajati pridne, poslušne otroke. Kako vidva vzgajata svoje otroke?

Petra: Stvari gledava širše in šolski sistem sprejemava kot izziv, da najini otroci ozavestijo svoj notranji potencial, ne glede na ocene. Zame je pomembno, da pri svojih otrocih vidim iskro v očeh, da so srečni, saj so takrat sposobni narediti marsikaj. Pred kratkim sem napisala priročnik za učitelje, vzgojitelje in starše, ki temelji na zgodbi Izgubljena lučka. V njej opozarjam na to, kako pomembna je vloga staršev. Naši otroci so naši veliki učitelji. V njih vidimo naše omejitve, omejitve naših prednikov in celotnega sistema. Pomembno je, da znajo otroci prepoznati, kaj sploh čutijo v sebi in uravnovesiti svoje energetsko polje.

V Zavodu Šola Luči spodbujata ljudi, da se povežejo s svojim bistvom. Zakaj nekateri izgubijo stik s samim seboj?

Uroš: Živimo v sistemu, ki ne temelji na povezanosti, temveč na ločenosti. Ljudje smo ustvarili okolje, ki ne temelji na naravni inteligenci, zgradili smo zgradbe in sisteme, ki nas odtujijo od narave in od sebe. Če gremo v naravo, se dobro počutimo, drugače razmišljamo, ker se naše misli prečistijo. Naši odnosi so povsem drugačni, kadar smo v naravi. Vsakdanja opravila slabo vplivajo na naše energetsko polje. Večinoma prepoznamo naše omejitve, probleme, strahove, negotovosti, ne vidimo pa naših potencialov.

Naša prava narava je ljubezen. Smo bitja ljubezni, narave, radosti, veselja. To se skriva v vsakem od nas. Zanimivo je, kako se človek spremeni, ko odkrije, da vse to nosi v sebi in odpre svoje srce. Potem se življenje lahko spremeni na bolje.

Najbrž bi lahko preprečili marsikatero bolezen, če bi iskali v sebi radost. Nekoč ste dejali, da smo sami odgovorni za svoje zdravje.

Uroš: Tako je. Če delujemo na negativnih frekvencah, to povzroči bolezen. Znanstveniki so dokazali, da je delovanje naših celic v telesu povezano z našimi mislimi in občutki. Zelo pomembno je, v kakšni energiji smo. Zanimiva je študija, ki dokazuje, da energija naših misli neposredno vpliva na geometrijsko strukturo molekul vode. Skupina ljudi je osredotočila pozitivne misli na vodo in opazili so, da je voda, ko so jo zamrznili,  tvorila čudovite, simetrične kristale. Kristali iz vode, ki je bila deležna pozitivnih misli, so bili lepši kot kristali vode, ki teh misli ni bila deležna. To dokazuje, kakšna je moč pozitivnih misli in ljubezni. Vendar se tega žal pogosto ne zavedamo.

Petra in Uroš Dobnikar Sonja Buhvald

Petra in Uroš Dobnikar

V knjigi Šola Luči: Pot do resnice sta zapisala, da je ljubezen odgovor na vsa vprašanja. Toda zdi se, da ljudi pogosto vodi strah, ki nam onemogoča odpreti srce.

Uroš: Strah nam je privzgojen in verjamemo, da ga moramo vzdrževati. Vsak od nas je kdaj doživel preblisk ljubezni in videl, kako deluje. Toda nimamo poguma, da bi vsak trenutek delovali iz ljubezni. Velikokrat nas srce vodi drugače kot um. Srce potrebuje ogromno energije, da lahko pravilno deluje. Energija, s katero se hrani, je ljubezen. Srce velikokrat želi tisto, kar je dobro za nas, kar nas povezuje z naravo in drugimi ljudmi. Srce želi raztopiti iluzijo ločenosti, v katero smo ujeti. Ljudje se pogosto znajdejo pred dilemo, ali naj delujejo v skladu s svojim srcem ali z umom. Na Zavodu Šola Luči spodbujava ljudi, da prisluhnejo svojemu srcu. Postopoma začnejo delovati srčno, ne več umsko in tako spremenijo svoje življenje.

Petra: Ključno se mi zdi, da spoznamo svoje telo in kakšno moč nosi v sebi. Naši organi nosijo v sebi močen potencial, če jih znamo aktivirati in biti ljubeči z njimi. Telo je treba nahraniti tudi z ljubečo energijo, ne le s hrano. Potrebno se je povezati z našim telesom in sprejeti samega sebe. Kar je težko, saj nas nihče ne nauči, kako ljubiti samega sebe. Povsod nas opozarjajo, da nismo dovolj dobri.

V vajini knjigi pišeta, da je ljubezen edina resnica življenja. Kako ohranjata vajino ljubezen?

Petra: Skozi vse, kar delava, se vedno bolj srčno odpirava in povezujeva drug z drugim. Srčna odprtost je glavno gonilo, ki ti omogoča, da spoznavaš samega sebe, čutiš, kaj potrebuješ in se znaš predati. Opažam, da se dandanes ne znamo več predati drug drugemu. Predanost ustvarja skupno polje, enost in midva verjameva v enost, povezovanje.

Uroš: Vse to se ustvari spontano, naravno. Na tem ne moreš delati načrtno. To je stranski produkt tega, da najdeš srčnost v sebi, čutiš svoje srce in inteligenco narave. Ljudje smo se pozabili čutiti, ne znamo čutiti svojega telesa in ne zmoremo pravočasno prepoznati negativnih vplivov okolice na telo. Če se človek pozna in čuti, hitro najde rešitev, kadar zboli. Če se ne čutiš in deluješ le s svojo glavo, potem si vodljiv in stres postane tvoja resničnost. Telo vedno deluje resnično, pokaže ti, da ne deluješ prav. Če iščeš resnico in se sprašuješ, kaj je prav in kaj ne, vedno poglej v svoje telo.

 

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri