Potrebno je čustveno oditi od svojih staršev, če želimo zaživeti polno življenje

12. 3. 2020, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Potrebno je čustveno oditi od svojih staršev, če želimo zaživeti polno življenje (foto: Unsplash) Unsplash

Popolnih staršev ni. So namreč samo ljudje, ki imajo svoje težave in delajo napake. Toda pri nekaterih starših so negativni vzorci vedenja trajni in v otrokovem življenju prevladujejo. Čustvena bolečina, ki jo zadajo, raste skupaj z otrokom in ga močno zaznamuje.

"Čustveno poškodovani otroci nosijo breme krivde in dvomom še, ko odrastejo, zato izredno težko razvijejo pozitivno samopodobo. Primanjkuje jim samozavesti in imajo nizko samospoštovanje, kar lahko obarva vse vidike njihovega življenja," je v knjigi Strupeni starši zapisala psihoterapevtka Susan Forward.

Ko je iskala izraz, ki bi opisal skupno temeljno lastnost vseh škodljivih staršev, ji je prišla na misel beseda zastrupljajoč, strupen. Prepričana je namreč, da za opis staršev, ki otroke trajno čustveno poškodujejo, spolno zlorabljajo ali jih telesno napadajo in v večini primerov s tem nadaljujejo celo, ko otrok odraste, ni primernejše besede kot strupen.

Forwardova je mnogim svojim pacientom pomagala, da so se rešili boleče zapuščine staršev in zaživeli svoje življenje. Nekateri so se s pomočjo terapije uspeli soočiti s svojimi starši in jih pogumno seznaniti s svojo bolečo preteklostjo ter težavno sedanjostjo.

Če so starši pokazali nekaj razumevanja za trpljenje svojega otroka in priznali vsaj nekaj odgovornosti za navzkrižja v odnosu, je bilo mogoče zgraditi boljši, manj zastrupljen odnos.

Če pa so pokazali premalo sposobnosti, da bi spremenili odnos do svojega otroka in so se vrnili k staremu, škodljivemu vedenju, so se njeni pacienti odločili za ohranitev stikov, vendar na precej manj zahtevni ravni. Ker niso želeli pretrgati odnosov s starši, so se umaknili in navezali z njimi bolj površinski odnos.

Susan Forward pravi, da ni nič narobe, če ljudje ostanejo v stiku s strupenimi starši, dokler jim zaradi tega odnosa ni treba žrtvovati duševnega zdravja.

V nekaterih primerih pa je stik s starši tako škodljiv in boleč, da se nekateri zaradi svoje dobrobiti povsem odrečejo temu odnosu.

Če starši nadaljujejo s škodljivim vedenjem ali ga celo okrepijo, je posameznik prisiljen izbrati med njimi in svojim čustvenim zdravjem, opozarja ameriška psihoterapevtka.

"Nesoglasja z očetom so se kopičila"

Kako boleči in težavni so lahko odnosi s starši, je izkusila 40-letna Mateja (ime je izmišljeno), ki je več let trpela zaradi škodljivega vedenja svojega očeta.

"Nesoglasja z očetom so se kopičila in če sva bila dolgo skupaj v istem prostoru, je vedno nastal konflikt. Običajno sem se potem umaknila v svoje stanovanje in poskušala nanj pozabiti. Toda ko se je enkrat tak srdit prepir, ki je prinesel na plan še vrsto starih zamer, zgodil pred mojimi otroci, je izbilo sodu dno.

Otrokom sem morala pokazati, da taki odnosi niso dopustni, da se moraš v taki situaciji postaviti zase – in ne nazadnje tudi za njih. Da je treba zaščititi sebe, svoje vrednote in dostojanstvo – tudi če to pomeni umik od pomembnega drugega."

Odnos s starši je prekinila, ker so se težave stopnjevale in jih niso bili zmožni razrešiti. "Zamer je bilo veliko, z leti so se kopičile, vmes so bili alkohol, verbalno in včasih tudi fizično nasilje, nikoli pa jih nismo naslovili, kaj šele, da bi jih začeli reševati.

Prav to je najbolj pripomoglo k temu, da smo na koncu prekinili odnos, pri čemer sem jasno povedala, da ga, kar zadeva mene, lahko obnovimo, če bosta obe strani pripravljeni na iskren pogovor in iskanje rešitev."

Ker se to ni zgodilo, je morala postaviti mejo svojemu očetu, da je zaščitila sebe in otroke. "Mislim, da sem s tem tudi dala jasno sporočilo, da si moramo nehati metati pesek v oči in se začeti spopadati s problemi, ki so načeli naš odnos."

Matejina mama se s hčerko strinja, vendar ne naredi ničesar, da bi se situacija spremenila. "V pogovoru je povedala, da se povsem strinja z mano, da se oče neprimerno vede - tudi do nje - in da imam prav, da vztrajam pri prekinitvi odnosov, dokler oče ne bo pripravljen na konstruktiven pogovor.

Vendar z dejanji tega ne izkazuje. Očetu ne oporeka in njun odnos ostaja nespremenjen, niti ni 'mirovna posrednica' oziroma se v spor oče-hči ne vtika. V bistvu se včasih zdi, da samo čaka, da eden od naju popusti in bo spet vse 'normalno'. S tem je tudi ona 'kriva' za ta status quo."

Mateja je nekaj časa obiskovala terapijo, kar ji je pomagalo pri ozaveščanju korenin njenih težav in dodatno osvetlilo njen odnos s starši. "Vendar v resnici sama pri sebi vzroke in potencialne rešitve iščem že od otroštva. O tem se pogovarjam s partnerjem in prijatelji, veliko novih spoznanj mi je omogočilo tudi dejstvo, da sem postala mama."

Prekinitev stikov s starši je povezana z določeno mero bolečine, kar je spoznala tudi Mateja, ki že dve leti nima odnosa z njimi.

"Strokovnjaki pravijo, da je odnos starš-otrok najpomembnejši od vseh odnosov, zato verjetno ni naključje, da nas lahko tudi najbolj prizadene, saj smo kot otroci od staršev odvisni in zaradi tega tudi najbolj ranljivi." Toda, ker svoje energije ne troši več za spore z njimi, je ima dovolj za urejanje lastnega življenja.

Kljub prekinitvi odnosa s starši, svojim otrokom omogoča stik z njimi.

"Otroci imajo stik s starimi starši. Gre za telefonske pogovore in krajše obiske, ne gredo pa več tja na počitnice. Zdi se mi, da imajo pravico do starih staršev – zamere so med mano in mojim očetom – kakšen odnos bodo stkali oni, pa je odvisno od njih.

Mnenje o babici in dedku si morajo otroci ustvariti sami. Poleg tega sem prepričana, da ni rečeno, da nekdo, ki ni dober oče, ne more biti dober dedek."

Edino pravilo pri srečanju med njenimi otroci in starši je, da se morajo otroci počutiti prijetno in varno. "Na srečanje jih običajno odpelje partner; pobuda mora priti od otrok ali od starih staršev, ne dava je midva. Če grem zraven tudi jaz, se potrudim, da se med srečanjem nekam umaknem in sem čim bolj neopazna.

Seveda me to še vedno prizadene, ampak ker vem, zakaj to počnem in da moram vztrajati, ker je tudi to pomembno sporočilo mojim otrokom ne nazadnje pa tudi meni in očetu, vse skupaj hitro predelam. Družina, ki sem si jo ustvarila, me pri tem neomajno podpira, in za to sem ji nadvse hvaležna."

Matejo je odločitev, da prekine odnos s starši, ki je bila sprva boleča, napolnila z novo notranjo močjo. Postala je bolj odprta in dostopnejša za ljubeč odnos do sebe in do drugih. Toda pomembnejše od prekinitve stikov je bilo zanjo to, da je nehala pričakovati in čakati, da se bo njen oče spremenil.

Partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin poudarja, da je potrebno čustveno oditi od svojih staršev, če želimo zaživeti svoje polno življenje.

"Šele to nam omogoči, da začnemo graditi sebe in svoj dom in družino. Če smo samo fizično prekinili stike s starši, preden smo se od njih čustveno diferencirali, namreč obstaja zelo velika verjetnost, da bomo svoje nerazrešene zadeve s starši prenesli v nov dom, svoj partnerski odnos in družino.

Čeprav starše 'odrežemo' iz svojega življenja, so nam ostala vsa nepotešena hrepenenja, želje in potrebe kot tudi zamere, krivice ter z njimi povezana jeza in prizadetost. Ne da bi se sploh zavedali, vse to vnašamo v druge odnose."

Izidor Gašperlin Helena Kermelj

Izidor Gašperlin

Terapevt opaža, da najpogosteje zaradi nerazčiščenih odnosov s starši trpijo partnerski odnosi. "Od partnerja pričakujemo, česar nam nikakor ne more dati. Tisto, kar naj bi nam dali starši, pa nam niso. Poleg tega ga krivimo oziroma smo pretirano prizadeti in jezni zaradi 'krivic in napak', ki jih počne.

Upravičeni jezi zaradi konkretnega partnerjevega dejanja se nezavedno zraven pripne ogromno zanikane ali potlačene jeze do staršev. Zato je za dober in čim manj po nepotrebnem obremenjen partnerski odnos izjemno pomembno, da razrešimo oziroma uredimo svoj odnos s starši," pravi partnerski in družinski terapevt, ki obenem poudarja, da je treba urediti svoj odnos s starši in ne njihovega z nami.

"Urediti odnos s starši pomeni, da sprejmemo, da so starši bili, kakršni so pač bili. Da so se verjetno trudili po najboljših močeh in so pač dali, kar so zmogli in verjeli, da je najbolj prav. Vendar to sprejeti ne pomeni, da jim je to treba kar spregledati, jim odpustiti in nanje ne biti jezen. Prej nasprotno.

Kajti še precej pomembneje je, da sebi damo potrditev in priznanje, da z nami ni bilo nič narobe. Da se nam je zgodila krivica, za katero so, kljub morebitnim najboljšim namenom, odgovorni starši. Zaradi storjenih krivic, zanemarjanja, zlorabe, čustvene hladnosti povsem upravičeno čutimo jezo, tudi če starši tega niso počeli nalašč."

Ne samo, da imamo pravico čutiti jezo, ampak imamo enako pravico, da jo na dostojen način staršem pokažemo, poudarja Izidor Gašperlin. In doda, da ni bistvenega pomena, kako se bodo starši na to odzvali.

"Ključno je, da si dovolimo vse to brez kakršne koli slabe vesti začutiti, pokazati in o tem odkrito spregovoriti. To je edina pot, ki nas resnično vodi stran od doma - da postanemo neodvisni, svobodni in sami odločamo, kaj je tisto dobrega iz primarne družine, kar bomo obdržali, česa pa ne želimo več in bomo opustili."

Na ta način iz tega, 'kar bi morali biti' ali so 'želeli, zahtevali, da smo' postajamo 'to, kar smo ali želimo biti', pravi terapevt.

Če želimo neodvisnost in svobodo, potem je potrebno pretrgati škodljive vezi in odložiti škodljivo prtljago.

"Najboljši način za to je, da vsa zanikana težka čutenja – sram, jeza, gnus, prezir – odložimo tja, kjer smo si jih naložili – doma. Ker naši starši niso zmogli sami opraviti s težkimi čutenji, so jih (nezavedno) naložili na pleča svojih otrok. Če jim otroci to 'nesejo nazaj', naredijo uslugo sebi, saj se bodo tako lahko bolje spopadali s svojimi čutenji in svojo odgovornostjo zanje.

Uslugo pa bodo naredili tudi staršem, ki na ta način dobijo možnost, da nadaljujejo svoj osebni razvoj, ki so se mu izognili ravno na ta način, da so svoje nerazrešene zadeve naložili na hrbte otrok."

Partnerski in družinski terapevt pravi, da so starši krivi ali odgovorni, kako usposobljeni in pripravljeni smo prišli na rob odraslosti, mi pa smo odgovorni, da svojo odraslost in zrelost stalno razvijamo.

Ob tem pa poudarja, da postanemo zreli odrasli takrat, ko od svojih staršev nič več ne pričakujemo.

"Če nič več ne pričakujemo, potem nas tudi starši ne morejo več močno prizadeti. In živimo svoje življenje tako, kot čutimo in mislimo, pa če se starši s tem strinjajo ali ne."

PREBERITE ŠE: Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni ALI Življenje z najstnikom: "Staršem je težko, ker jim otroci zaupajo manj o sebi"

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri