"Alkimija izkušnje se zgodi, ko preobrazimo molitev iz prošnje v hvaležnost!"

Kako pride do šuma v komunikaciji z Bogom?

Ko poslušamo, kaj drugi ljudje mislijo o nekom ali nečem, nam pravzaprav ni treba misliti niti prevzemati odgovornosti za lastno mnenje, ki bi ga sicer ustvarili v interpretaciji neposredne izkušnje. Prevzeti odgovornost za lastno mnenje pomeni tudi tvegati, da je to isto mnenje napačno. Če bi imeli vedno prav, bi bil ta svet mnogo lepši, kot je. Edini način, da se premaknemo naprej, je, da dovolimo možnost, da je vse, za kar smo do sedaj mislili, da je napačno, pravzaprav pravilno. Velja tudi obratno. To je zelo znanstven pristop k iskanju resnice, ki prihaja od Boga. Ko znanstvenik ugotovi, da tisto, kar počne, ne deluje, opusti vse domneve in začne znova. Vsa velika odkritja so nastala iz pripravljenosti in sposobnosti, da nimamo prav. In prav to potrebujemo, da bi spoznali Boga.

Boga ne moremo spoznati, dokler si ne nehamo dopovedovati, da ga že poznamo. Boga ne moremo slišati, dokler ne nehamo misliti, da smo ga že slišali. Resnice ne bomo slišali, dokler ne bomo nehali govoriti. Besede so najmanj zanesljive prenašalke resnice. Kadar zaprosimo za razodetje, se nam ne bo nič razodelo. Prošnja za razodetje je izjava, da tisto, za kar prosimo, ne obstaja. Če bi Bog bil, ga ne bi prosili, naj bo. Misel in beseda skupaj ustvarjata osebno realnost. Če prosimo za razodetje, bomo imeli izkušnjo, da Bog še ni razodet.

Kakšna je razlika med prošnjo in hvaležnostjo?

Božanskosti ne bomo razkrili z zunanjim opazovanjem, temveč z notranjo izkušnjo. In ko notranja izkušnja razkrije božanskost, zunanje opazovanje ni več nujno. Če vztrajamo pri spoznavanju božanskega z zunanjim opazovanjem, potem notranja izkušnja ni mogoča. Tistega, za kar prosimo, ne bomo dobili, kot tudi ne moremo imeti tega, kar hočemo. To je zaradi tega, ker je prošnja v osnovi trditev o primanjkljaju.

Pravilna molitev ne izhaja iz prošnje, ampak iz hvaležnosti. S hvaležnostjo izražamo vnaprej zahvalo za to, za kar smo se že odločili, da bomo izkusili v svoji realnosti. S tem dejansko priznavamo obstoj tega, kar želimo izkusiti. Hvaležnost je potrditev, na katero nam Bog odgovori, še preden vprašamo. Zato ne prosimo, ampak smo hvaležni oz. se urimo v hvaležnosti. S hvaležnostjo se ne da manipulirati Boga ali preslepiti vesolja. Tako kot ne moremo lagati samemu sebi. Bog in vesolje vesta tisto, kar vemo tudi mi, in to je realnost, v kateri živimo.

Kako biti hvaležen za nekaj, kar ne obstaja?

Hvaležnost dosežemo s pomočjo vere. Če nam uspe kultivirati majčkeno seme vere, lahko premikamo gore. Nobena molitev ni neuslišana. Vsaka molitev v misli, trditvi ali občutku je ustvarjalna. Skrivnost je v misli, ki pride za mislijo. To je podporna misel ali nadzorna misel, ki postane naša realnost, v kateri se krepijo čustva večnega pomanjkanja, krivičnosti in osebne nerealiziranosti na splošno. Zato imamo z moledovanjem mnogo manj možnosti, da izkusimo to, kar si želimo. Edina misel, ki lahko prekliče to misel, ki pelje v čustveno zanko, iz katere se je težko izviti, je misel, da bo Bog izpolnil vse, za kar ga prosimo, v vsakem primeru. Proces molitve postane mnogo lažji, če molitev postane zahvalna molitev.

 

Pripravila: Mirela Smajić, PRavljična Agencija – Srčna komunikacija in odnosi z javnostmi

Več o knjigi Pogovori z Bogom: TUKAJ.

Druge knjige N. D. Walscha, ki so na voljo v slovenskem jeziku:

• Srečnejši od Boga,
• Edino pomembno,
• Kaj je rekel Bog?,
• Ko se vse spremeni, spremeni vse.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ