Anna Gavalda (35 kil upanja) za vse ’v šoli topoglave, v resnici pa krasne ljudi’!

Roman za najstnike

11. 6. 2020, 11:11 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.
Anna Gavalda (35 kil upanja) za vse ’v šoli topoglave, v resnici pa krasne ljudi’! (foto: profimedia) profimedia

Sodobna francoska pisateljica Anna Gavalda je avtorica več uspešnic, med katerimi so Želela bi, da bi me nekdo nekje čakal, Skupaj, to je vse ter Ljubil sem jo. Te dni pa je v slovenskem prevodu luč dneva ugledal še njen kratki, a ganljivi roman 35 kil upanja, s katerim se je pisateljica kot bivša učiteljica poklonila vsem tistim svojim učencem, ’ki bo bili v šoli topoglavi, v resnici pa krasni ljudje’.

Glavni junak romana je trinajstletni Grégoire, ki je strašno razočaran nad šolo, njegov neuspeh pa v skrbi spravlja tudi njegova starša.

Grégoire več kot očitno šole ne mara, saj se v njej ne počuti sprejetega, tam nima prijateljev in je zaradi vsega našteta še zelo nesrečen.

Dobro se počuti le v dedkovi delavnici, med orodjem, ko kaj novega ustvari, popravi. Prav dedek, ki ga zna videti takega, kakršen je - torej čutečega, srčnega in spretnega z rokami -, Grégoirju pomaga priti do spoznanja, česa si v življenju želi, kaj ga resnično osrečuje in kako najti pravo pot zase.

Roman 35 kil upanja lahko že virtualno prelistate tudi na emka.si.

Slovenski Grégoirji

Spremno besedo k temu kratkemu, pa vendarle pomembnemu romanu je prispevala dr. Irena Lesar, redna profesorica, ki pedagoško in raziskovalno deluje na Pedagoški fakulteti in na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.

»Prebiranje romana 35 kil upanja odpira številne dileme. Med njimi se nam nehote zastavi vprašanje, ali se tudi v slovenski šoli najde kak učenec, učenka, ki v šoli tako zelo trpi kot Grégoire, ali pa je on le nesrečna izjema. Če upoštevamo dostopne raziskave, lahko predvidimo, da so izkušnje mnogih šoloobveznih otrok v Sloveniji žal podobne Grégoirjevim. In nadalje se sprašujemo, ali mora biti (obvezno) šolanje res povezano s komaj znosnim trpljenjem. Nujno seveda ni, žal pa ni tako redko,« je dr. Irena Lesar uvodoma jasna.

Čeprav razlike med slovenskim in francoskim sistemom šolanja obstajajo, pa te v ničemer ne odpravljajo pasti stisk, v katere se ujamejo tako slovenski kot francoski Grégoirji. Tako kot Anna Gavalda tudi dr. Irena Lesar vidi ključen problem v odnosu nekaterih učiteljev, ki krivdo v primeru učnih neuspešnosti pripisujejo učencem. ’Posameznik je čuden, neprilagojen, ne sprašujejo pa se, ali ni morda delo v šolah preveč togo, nezanimivo in neprilagodljivo interesom, željam učečih.’

In kot da nerazumevanje učiteljev in nesprejemanje vrstnikov ne bi bilo že samo po sebi dovolj, se v življenjih Grégoirjev stiske rado preselijo še domov.

»Ko otroci začnejo hoditi v šolo, se družinsko življenje neredko vrti samo okrog tega. Še posebej to vedo tisti učenci in njihovi starši, katerim učenje ne gre najbolje, saj je nekajurno sedenje ob domačih nalogah in skupno učenje njihova vsakodnevna realnost. Nenehno opominjanje otroka »uči se!« ne pomaga, saj se otrok najverjetneje ne zna učiti. Ali je Grégoirju kdo pojasnil, da ni enega načina učenja? Da mora sam preizkušati, kateri način je v pomoč njemu?«

Za več Grégoirjevih dedkov!

Roman na naše knjižne police prihaja tik pred koncem šolskega leta, kar lahko pomeni, da bi ga čez poletje lahko prebralo kar nekaj nadobudnih najstnikov, vsaj spremno besedo dr. Irene Lesar pa tudi nekaj staršev. 35 kil upanj zato lahko predstavlja tudi upanje, da bi med nami po svetlem zgledu iz romana vzniknil še kakšen Grégoirjev dedek, teta ali stric.

»Dedkova naklonjenost, vera vanj in njegove sposobnosti je kljub siceršnji neuspešnosti zelo velika. Dedek Grégoirja pozna, opazuje ga pri delu v delavnici, se z njim pogovarja. Prav zaradi njunega odnosa Grégoire zmore zdržati pritiske, poniževanja, razočaranja, ki jih je deležen v prvi šoli. Ko po izključitvi začne obiskovati drugo šolo, s katero ni zadovoljen niti on niti njegova starša, so zopet postavljeni pred dejstvo, da je treba poiskati novo šolo,« zgodbo še povzema dr. Irena Lesar.

Grégoirjevo zadnje upanje postane šola Velike Poljane, ki bi si jo želel obiskovati, a mora pred tem premagati še eno veliko oviro: to so njegove ocene.

Prav šola Velike Poljane v romanu izvrstne Anne Gavalde postane arhetip šole, ki bi si jo želeli otroci in starši tako Slovenije kot Francije. To je šola, ki učence ne gleda zgolj skozi lečo učnih dosežkov, temveč jih vidi kot celovite osebe, ki so brez dvoma vredni ljubezni in pozornosti. V šoli Velike Poljane tudi Grégoirje podpirajo in cenijo natanko takšne, kot so. Tam (in zgolj tam) pri njih opazijo tudi druge zmožnosti, ki se (še) ne odražajo v učni uspešnosti. In samo tam se Grégoirji počutijo sprejeti s strani vrstnikov, hkrati pa zares vedo, da jih imajo učitelji radi.

Velike Poljane so namreč takšne vrste šola, ki bi jo lahko imel rad sleherni izmed nas.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri