Bernarda Močilnik: "Bili smo v stiski učenci, starši, pa tudi učitelji, zaradi negotovosti kaj bo, je bilo napeto."

Intervju

17. 3. 2021, 09:33 | Odnosi in psihologija | Piše: Suzana Golubov

                            Bernarda Močilnik: "Bili smo v stiski učenci, starši, pa tudi učitelji, zaradi negotovosti kaj bo, je bilo napeto." (foto: Žan Rojc) Žan Rojc

Bernarda Močilnik je v vlogi pomočnice ravnatelja na OŠ Miran Jarc v Ljubljani od lanskega šolskega leta, hkrati je tudi učiteljica v podaljšanem bivanju in učiteljica izbornega predmeta ter specializantka sistemske psihoterapije pod supervizijo. Nastali »vihar« zaradi epidemije jemlje kot preizkušnjo, tudi priložnost, da kaj spremenimo, vsekakor pa verjame, da virtualno poučevanje ne bo spodrinilo učiteljev.

Kako je trenutno v šoli?

Otroci so zdaj v šoli, kar se osnovne šole tiče, imamo pa tudi pogosto kakšen razred, ki ima pouk na daljavo, ker so v karanteni in je potrebno prilagajanje. Super je, da smo nazaj v šoli. Najbolj naporne so bile stalne spremembe, ker, ko smo prešli na pouk na daljavo, nikoli nismo vedeli koliko časa bo trajalo. Težko je bilo delati dolgoročne načrte. Veliko je bilo tudi hude krvi, ker smo tudi mi, ki delamo v šoli, informacije izvedeli tik pred zdajci iz medijev. Bilo je precej zmedeno in tudi precej nekonsistenčnosti.

Lahko rečemo, da je leto bilo pestro?

V vlogi pomočnice ravnatelja sem od lanskega šolskega leta, sveža in potem sem še »pokasirala« korono, kar pomeni, da sem se poskušala znajti, saj je bilo precej improvizacije. Na šoli smo si vzeli en teden pred zimskimi počitnicami in en teden po zimskih počitnicah, da so učitelji preverjali koliko je šolska snov osvojena. Načeloma razen izjem, ni bilo ocenjevanja znanja, bila so že v naprej napovedana spraševanja, ki so potekala po dogovoru. So pa nastale razlike med učenci. Pred kratkim sem prebrala intervju s psihologinjo dr. Katjo Košir, njena izjava »Nismo bili vsi na isti ladji. Vsi smo bili v isti nevihti, le da so nekateri imeli jahte, drugi solidne barčice, nekateri gumijaste čolne, nekateri pa so se lahko oklenili le kosa lesa pred seboj,« mi je zelo blizu. Ne moremo reči, da so bili vsi učenci in tudi učitelji na istem.

Mislite glede na to, da bi osnovna šola naj učencem omogočala enakovredne izhodiščne pogoje?

V teh pogojih to ni bilo možno. V šoli jim lahko omogočiš bolj enakovredne pogoje, ker vsi poslušajo enako razlago, je pa tudi tu že kakšna razlika, glede na to iz kakšnih okoliščin doma učenci pridejo v šolo.

Mestna občina je relativno hitro uredila, da so tisti, ki so imeli subvencionirano prehrano, lahko prišli kosilo iskati v šolo. Sicer je z drugim valom epidemije bilo lažje, ker smo že prej imeli vzpostavljene enotne kanale komuniciranja, zgrajen sistem na kakšen način bomo izvajali pouk na daljavo, za razliko od lani spomladi, ko se je bilo potrebno organizirati na hitro. Tudi meni je znano, ker se tudi sama izobražujem na daljavo, da je v tem primeru pozornost slabša in krajša ter je več motečih elementov. Šolanje preko računalnikov je ustvarilo tudi plodna tla za razrast zasvojenosti s tehnologijo, spletom, bomo pa šele ščasoma ugotovili, kaj se je tej generaciji zgodilo. Dejstvo je, da so razlike večje, tudi glede znanja. Logično je, da nihče ne mara delati kar mu je težko ali pri čemur ni uspešen. V šoli se je temu težje izogniti, medtem, ko se je nekomu bilo na daljavo lažje izogniti neprijetnim stvarem. Ti otroci so pri pouku na daljavo nazadovali. So bili pa učenci, sicer redki, ki jim je takšen način bolj ustrezal. Recimo tisti, ki socialno niso bili tako sprejeti v razredu in jim je bilo lažje, ker se jim ni bilo potrebno ukvarjati s socialnimi odnosi.

Kako pa je vplival na psiho pouk na daljavo?

Težko rečem, kar sem slišala od učiteljic, je, da so učenci prve triade prišli nazaj v šolo zelo veseli. Rekle so, da niso kaj izrazitega zaznale. Mogoče se je zgodila kakšna družinska stiska, kakšni partnerski spor, mogoče tudi kot posledica korone.

Nekaj staršev se je tudi obrnilo na šolsko svetovalno službo ali razrednike zaradi anksioznosti, ki so jo zaznali pri otroku.

Bili smo v stiski učenci, starši, pa tudi učitelji, zaradi negotovosti kaj bo, je bilo napeto. Potrebno se je zavedati, da je veliko odgovornosti za šolsko delo padlo na ramena staršev. Nekateri so se počutili tudi nemočne, ker zaradi služb niso mogli nenehno spremljati kaj njihov otrok počne doma.

Kaj se je izkazalo glede šolstva v tej posebni situaciji?

Težko bi rekla nekaj enotnega. Zelo odvisno je od tega kaj so posamezniki iz te situacije potegnili in kakšen način spoprijemanja s spremembami so ubrali. Ali so spremembe vzeli kot izziv ali so na spremembe gledali kot na nekaj groznega. Kot sem že omenila, nastale so večje razlike. Sicer se že nekaj časa govori o potrebnih spremembah v šolstvu, ampak mislim, da še ni začrtane jasne strategije. Naredili smo kvantni preskok, kar se tiče uporabe tehnologije, ker jo učitelji prej niso toliko uporabljali.

Mislim, da se je izkazalo, da ni strahu, da bi lahko tehnologija nadomestila učitelja. Sploh pri mlajših učencih, kjer je za učenje ključna konkretna izkušnja.

Kako se je izkazala vzgoja na daljavo?

Pozabljamo, da zavestno komuniciramo s pogovorom, velik del komunikacije pa je tudi neverbalna komunikacija, saj se tudi začutimo. In ko imaš prezenco v razredu, je tudi prisotnost učencev tukaj in zdaj lažje doseči. Ne morem reči, da nekateri učitelji niso bili zelo kreativni, nekateri so delali v šoli in so pisali po tabli, nekateri so snemali filmčke, pripravili različne kvize... za kar je res potrebno ogromno časa. Gre tudi za razliko med učitelji, koliko se znajdejo s tehnologijo. Gotova sem, da bo poklic učitelja še naprej potreben, seveda pa že nekaj časa visi v zraku, da je potrebno izvesti reformo šolstva. Menim, da bomo iz te situacije potegnili tudi dobre stvari. Ene stvari bomo lahko prenesli še naprej, da se recimo lahko kakšna stvar naredi tudi na daljavo. V vsakem primeru so vsi učitelji izjemno napredovali, tudi tisti, ki so rekli, da imajo še pet let do upokojitve in so mislili, da se jim uporabe sodobne tehnologije ni potrebno učiti. Zdaj pa so bili primorani in tudi oni jo bodo znali uporabiti za naprej.

Je v šoli potrebno delati več na vzgoji?

Menim, da bi šolo bilo potrebno razumeti kot prostor kjer se učimo živeti skupaj, kar se tiče pomnenja podatkov sta tukaj glede tega tehnologija in umetna inteligenca nedvomno veliko bolj sposobni. Res pa je, da je na predmetni stopnji velik poudarek na ocenah. V sedmem razredu ocene postanejo pomemebne zaradi vpisovanja v srednje šole. Slišim pritožbe, da se učenci učijo samo za ocene in ne za znanje, pa vendarle ne moremo zato okriviti njih, če je sistem naravnan tako, da imajo glavno besedo ocene. Zdi pa se mi potrebno, da se učitelje že na fakulteti izobražuje tudi na ravni odnosov, kako delati z ljudmi. V poklicih kjer se dela z ljudmi je veliko izgorevanja, mogoče tudi zaradi tega, ker ne pridobimo določenih veščin v komuniciranju. Navsezadnje so v razredih tudi otroci z zelo različnimi čustvenimi potrebami. Učitelj uči tudi s svojo osebnostjo, ne uči samo snov, ki jo predava. Učitelj kot sam je instrument in zelo dobro je, da svoj lastni instrument, se pravi sebe, pozna. Tudi učitelj nastopa s svojimi nezavednimi in zavednimi pričakovanji in prepričanji, stereotipi. Že pred časom sem prebrala kolumno v enem od slovenskih dnevnikov, kjer se je kolumnistka jezila na vzgojiteljice, ki da ne znajo ravnati z jezo pri otrocih. Ko si izpostavljen čustvom drugega, prideš v stik tudi z lastnimi čustvi, v tem primeru z lastno izkušnjo jeze. Potrebno je imeti neko mero osebnostne stabilnosti, da zdržiš z otrokom, ki je poln jeze v čustvenem afektu. Pri tem pa je dobro poznati sebe in se naučiti tudi veščin, kako ravnati s čustvi. Dovolj je, da samo zdržiš z enimi stvarmi, ni potrebno takoj odreagirati in razmišljati, da je narobe, če si jezen. Skozi študij so prisotni tudi psihološki in pedagoški predmeti. A znanja pridobivajo bolj na teoretski ravni. To so stvari, ki se jih naučiš iskustveno, otroka začutimo ali ne.

Bo generacija, ki gre skozi epidemijo imela posledice?

Življenje bo vsekakor drugačno kot je bilo prej, seveda ima vsaka generacija svojo zgodbo, nekaj kar se jim je zgodilo. So pa razlike - tisti iz bolj stabilnih in podpirajočih družinskih okolij so pogrešali predvsem družbo. Pri učencih, kjer pa so bile družinske razmere že prej manj varne in so se stiske zaradi finančnih posledic zaprtja družbe še poslabšale, se bodo mogoče od svojih vrstnikov počutili še bolj odtujene. Potrebno je zaznati in pomagati takim otrokom, ki pa običajno ne pridejo sami od sebe, da bi povedali o svoji stiski.

Ne bi šla v smer pretirane viktimizacije in travmatizacije celotne generacije. Potrebno je pogledati stvari kot so. To je bila preizkušnja, tudi priložnost, da kaj spremenimo, predvsem pa je zdaj potrebna komunikacija, da se z učenci pogovarjamo in vidimo kje so zdaj in kako vse to doživljajo.

Vedno znova, ko padem v razmišljanje, kako je to grozno, se potem spomnim, da so ljudje preživeli drugo svetovno vojno in še mnoge hujše preizkušnje. To so lahko zgodbe preživetja in moči, kako neko stvar prestati. Osebno mi je bilo težko za te otroke in študente, sploh najstnike, ker jim manjka druženje, saj so povsod restrikcije. Verjetno bodo ostale še nekaj časa in se bomo na to morali navaditi in jih ponovno osmisliti. Če vidimo smisel, zakaj moramo nekaj početi, potem nam to ni težko. Če pa dojemamo, da nosimo masko, kot nekaj kar nima smisla, potem je težko.

Kako ste doživeli pobudo in proteste dijakov, da se vrnejo v šolo?

Zame je to bila zamujena priložnost, kako njihov upor, njihovo državljansko držo, željo po šoli uporabiti za komunikacijo z njimi. Imajo pravico predvsem do šolanja in če stalno govorimo o prevzemanju odgovornosti, izražanju stališč, kritičnosti je to potrebno pograbiti in se z njimi pogovarjati. Namreč imam podobno izkušnjo, ko sem bila maturantka.

Za kaj je šlo?

Šele zdaj, ko sem gledala nazaj, sem se zavedala, kaj je bila tista gesta, ko je takratni minister za šolstvo, Slavko Gaber prišel na pogovor k nam na Ravne. Bila sem prva generacija z eksterno maturo in nekateri dijaki so začeli s pobudo za bolj prijazno maturo. To je bila prva matura, ki je tudi odločala o vpisu na fakultete. Niti nisem natančno vedela za kaj je šlo, ni bil strašen upor, dijaki niso naokoli hodili s transparenti. Nekdo je pobudo naslovil na Ministrstvo za šolstvo in naenkrat smo v razredih morali izbrati po dva predstavnika, ki bosta šla na pogovor z ministrom.

Iz tega smo se lahko naučili več stvari: prvo, da je to bilo nekakšno spoštovanje in upoštevanje dijakov. Dijaki so se pritožili, izrazili so argumente in to ni bilo pometeno pod preprogo, češ, da dijaki nimajo pojma in le oni vedo kaj je za dijake dobro. Druga stvar je bila, da so k nam prišli minister in še nekaj sekretarjev z Ministrstva za šolstvo, ki so se pripeljali na našo gimnazijo in nam hoteli prisluhniti. Tretja stvar, ki sem se jo naučila, je seveda to, da tudi, če kritiziram in se pritožujem, moram oblikovati argumente in o njih premisliti, če so v redu ali ne. V končni fazi ni šlo za to, da imamo polna usta lepih besed o demokraciji, poslušamo lepe govore, vsako leto na pričetku šolskega leta beremo lepo poslanico od aktualnega ministra ali ministrice... Tisto je bilo v praksi, kako izgleda, ko ustvarjamo pogoje za demokracijo. V končni fazi smo dijaki opravljali maturo in normalno, da so se prišli pogovarjati z nami. Kot dijaki smo imeli občutek, da mogoče ni zaman, če nekaj napišemo, nas nekdo sliši in se o tem lahko pogovarjamo. Ob Zoomih res naj ne bi bil problem izvesti nekaj konferenc z dijaki in se z njimi pogovarjati. Bolj gre za težavo avtokratskega načina pristopa v komunikaciji.

Kaj si boste zapomnili iz obdobja epidemije?

Neverjetno mi je bilo, da smo v tem času dobili res veliko pozitivnih odzivov s strani staršev, bilo je precej pohval. Šolanje na daljavo brez sodelovanja staršev ne bi bilo mogoče. Na naši šoli so starši bili tudi zelo aktivni pri pridobivanju opreme, za izvajanje pouka na daljavo, tako da smo lahko vse naše učence opremili z računalniki, slušalkami, kamerami. Nekateri so jih dobili na posojo, drugi za stalno. V tem času so nekateri otroci zelo napredovali, kar se tiče samostojnosti, nekateri so presenetili. Učenci nižje stopnje so pokazali radovednost, bilo jim je zanimivo delati s pomočjo računalnika, zdelo se jim je, da so odrasli...