Biti starš je nekaj najlepšega na svetu (piše Petra W.)

Kolumna

9. 6. 2020, 08:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Petra Windschnurer

                            Biti starš je nekaj najlepšega na svetu (piše Petra W.) (foto: Unsplash) Unsplash

Moja družba brez otrok me je naučila, da o otrocih v tej isti družbi ne gre razpravljati. Molčati sem nehala že pred leti.

Del svojih počitnic preživljam na otoku Zlarin. Vzljubila pa ga nisem samo zaradi prekrasne narave, ki v vseh letnih časih razkazuje vse svoje čare, sinje modrega morja, ki mi poleti ob prekrasnih podaljšanih dneh nudi neizčrpen navdih, ko v sebi iščem ‘stihe’ za pomirjanje duše, otok mi je prirasel k srcu tudi zaradi nekaj Otočanov, ki me vsakič znova, ko Zlarin obiščem, znajo prepričati s svojim naravnim in pozitivnim pogledom na življenje.

Gospod ‘Jež’,  naš izvrsten vodovodar in mojster z veliko začetnico, me je že večkrat presenetil s svojo razgledanostjo, ki se še zdaleč ne zaključi zgolj pri vodovodni napeljavi. Ob zadnjem obisku mi je dal misliti z izjavo: ‘Ko sem jo prvič videl, kako se smeji, v življenju ne potrebujem nič drugega.’ Gospod Damir je predprejšnjo zimo postal prvič dedek simpatični deklici. Biti starš je nekaj posebnega, biti stari starš pa naj bi bilo po pripovedovanju in pričanju dedkov in babic še lepše. Sam pravi, da je svoje tri otroke z vsemi napotki, ki jih kot starš lahko posreduje, zdravo pospremil v življenje. Prebolel je težko bolezen in vendar si bolj kot vse drugo na svetu trenutno želi pristnih in iskrivih nasmehov svoje vnukinje.

Ob tem se sprašujem, kdaj smo ljudje postali tako površni in povsem odtujeni od primarnih nagonov, ki nas kot ‘živalska’ zapuščina ohranjajo pri rodu od pradavnine.

Kdaj so postale od naših potomcev bolj pomembne blagovne znamke torbic, počitniška hiša na morju, število ljubimcev, protesti v prid zelenemu aktivizmu in fotografija lično postiliranega kapučina, ki ji težko ne stisnemo všečka?

Kdaj je postal od pristnega otroškega smeha bolj pomemben šolski uspeh?

Ne boste verjeli, kolikokrat sem bila povabljena v šolo na razgovor, ker se moj sin med poukom smeji. Razumem, da učilnica ni prostor, kjer bi se vsi lahko smejali kar vse vprek, zato sem otroka opremila z napotkom: ‘V šoli se ne smej več.’ ‘Niti, če bom vesel? Niti takrat, ko se bo zgodilo kaj smešnega?’, me je začudeno gledal v nižjih razredih. ‘Ne. V šoli se ne smej! Poskusi biti vesel potiho, v sebi, tako, da nihče ne bo opazil.’ Bi mu lahko dala še bolj neumen nasvet? Težko! Danes se Matija v šoli ne smeji več, pa ne samo zaradi mojih ‘modrosti’. Matija je že velik fant, ki življenje in življenjska pravila razume bolj kot pred štirimi leti. Še vedno ga rada poslušam, ko se včasih v svoji sobi smeji na glas in vsakič znova mi je žal, da sem se takrat obnašala kot popoln robot.

Vem, da me tokrat težko berete in razumete, če nimate otrok, in verjamem vam, da vam gre poveličevanje občutkov, ki te spremljajo, ko enkrat postaneš starš, pošteno na živce, a ti so resnično nekaj posebnega in menim, da si zaslužijo pošten zapis. Če si jih zaslužijo novi obroči za v lase in vsi rešeni ledeniki, si jih tudi občutki, ki jih do svojih otrok (in najbrž kasneje do svojih vnukov) občutimo starši.

Moje prijateljice nimajo otrok, zato sem bila po navadi ob naših srečanjih vedno zadržana, ko se je govorilo o njihovih pasjih ljubljenčkih in mačkah. O svojih domačih prijateljih so govorile s takšno mero skrbnosti in ljubezni, da me je večkrat zamikalo, da bi dodala, da sem tudi jaz ponosna na to, ker moj mali že zna hoditi in se ne zbuja ponoči, da bi vsake pol ure pil čaj. Pa nisem! Če sem se slučajno spozabila in omenila otroka, so te obvezno dodale, da se njihova ljubezen in občutek ob spremljanju napredka pasjih potomcev lahko kosa z mojimi čustvi, ki jih kot starš gojim do otrok.

Preden sem povila svoj naraščaj, sem doma imela mačko (Maca je žal že pokojna. Umrla je lani, a dočakala je častljivih 21 let) in priznam, bila je kraljica mojega življenja. Med vsemi fotografijami, ki sem jih dala letno razviti, jih je bilo več kot 70 odstotkov z mačjo vsebino. Celo naslikala sem jo, večkrat. Z akrili na platno, z vodenkami na fin japonski papir. Njenemu crkljanju se nisem odpovedala niti, ko so testi v nosečnosti pokazali, da toksoplazmoze še nisem prebolela. Kaj hočemo, mačka je bila glavna.

Maco sem imela rada tudi potem, ko sem ustvarila svojo družino. Starka je vsak dan potrebovala masažo trebuha, redno jo je bilo potrebno dvigniti na okensko polico, nanjo se nisem jezila, ko mi je po sveže posesanem stanovanju iz mačjega stranišča stresla pol kilograma peska (včasih sem imela občutek, da je to počela namenoma), pobožala sem jo ponoči, ko se je drla pred vrati. A ljubezen in čustva, ki te preplavljajo ob dotiku, vonju in pogledu na lasten naraščaj, ne pridejo tej drugi ljubezni niti do gležnjev. Vem! Doživela sem obe!

In vendar imam občutek, da je danes v družbi govoriti o čustvih, ki jih starši doživljamo ob prvem podrtem kupčku svojega otroka, nekaj neprimernega.

Tudi mediji mi zadnjih deset let sporočajo eno in isto, da sem kot starš v priviligiranem položaju in da mi nekaj skromnosti ne bi škodilo. Za začetek bi se morala vsaj eno leto po porodu počutiti neprivlačno (plačaj vsaj s poporodno bitko s kilogrami, če otrok ponoči ne joče). Potem bi me morala gristi slaba vest, ker nisem uporabljala ekoloških plenic in sem planet pustila bolj pokakan, kot se za danes spodobi. Občutek krivde, pa bi me moral napasti tudi vsakič, ko o otrocih spregovorim v družbi ljudi brez otrok. Kaj pa če jih ne morejo imeti? Kaj pa če so se jim odpovedali zaradi finančnih razmer? Bodi tiho in vzgajaj otroke kot velijo najnovejše knjige, napisane na to temo.

Kaj pa moji občutki? Ljubezen do potomcev je nagonska in tako močna, da je njeno ‘zatiranje’ povsem skregano z zdravo pametjo matere narave. Ne razumite me narobe, ne trdim, da kot ženske ne moremo biti izpopolnjene, če nimamo otrok, nasprotno, izpopolnjuje nas lahko veliko in še več. In vendar se ljubezen do bitja, ko ga prvič priviješ k prsim, ne more primerjati z ničemer drugim na svetu. Stvar je povsem biološka, naravna in žal ji Gucci torbica v roki nikoli ne bo kos. Prav zato menim, da bi morala družba in mediji zavoljo tega občutka storiti veliko več. Poveličujte ga do neba. Privoščite vsem, ki so v dvomih, ali postati starš, to nepopisno količino hormona sreče. Ne komercializirajte starševstva. Spregovorite o čustvih, ki so del te (ne vedno popolne) življenjske poti.

Dovolite, da novi val sreče in življenjske sile objame tudi vaše starše, dedke in babice. Priznajmo si, otroci so poleg zdravja naše največje bogastvo.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka