Bolj kot karkoli pogrešam tiste male, vsakdanje stvari (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

31. 3. 2020, 11:13 | Odnosi in psihologija | Piše: Darjo Hrib
Bolj kot karkoli pogrešam tiste male, vsakdanje stvari (piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Trenutno obstajata samo dve karantenski opciji – ali ste popolnoma osvojili samoizolacijo in čas doma mojstrsko izkoriščate za izpopolnjevanje šestega tujega jezika in treniranje stranskih trebušnih mišic ali pa se vam od socialne odtujenosti že malce meša. Jaz sem, žal, z obema nogama v tem drugem kampu.

Kot vestni državljan in rekreativni panik sem se v karanteno pospravil že 14. marca. Dan prej sem opravil malce obsežnejši nakup, za katerega sem vedel, da je bolj kot ne zelo naključno metanje izdelkov v voziček, ker dejansko nisem imel pojma, kaj človek kupi na predvečer apokalipse. Pretekli vikend je torej minilo 14 dni, odkar sem nazadnje sedel v lokalu, videl notranjost fitnes centra ali kupil pločevinko tunine brez strahu, da bom zaradi tega podviga končal na respiratorju.

14 dni se ne sliši veliko. 14 dni je en soliden dopust. 14 dni v normalnih okoliščinah mine neznansko hitro, sploh še, če se ti rok za končanje nekega projekta izteče čez 14 dni. 14 dni v karanteni pa mutira v precej drugačno časovno pošast.

Ko število ljudi, ki jih vidiš vsak dan, reduciraš na najbolj osnovno družinsko celico in istočasno drastično zmanjšaš fizično premikanje, dobiš neko psihološko fantazmo obstoja, ko se med enim in drugim javnim nastopom Jelka Kacina le neznansko trudiš, da bi tvoje življenje še vedno imelo neko osnovno strukturo, obenem pa sproti pozabljaš, kateri dan v tednu je.

V tem ponavljajočem se ciklu obstoja, iz katerega so izvzete praktično vse spremenljivke, ugotavljam, da je glavni razlog za hitro drsenje v norost (s hitrim postankom pri anksioznosti, ker kaj pa bo človek čutil drugega, če ga dva tedna pitaš samo s slabimi novicami) v bistvu odsotnost najbolj vsakdanjih stvari.

Male, pogosto popolnoma samoumevne stvari, za katere bi še pred mesecem dni trdil, da niso bistvenega pomena za preživetje, se zdaj zdijo kot najbolj esencialne niti razuma.

Jutranja kava s sodelavkami. Iskanje prostega termina za skok v fitnes. Kosilo v restavraciji. Brezbrižno nakupovanje. Spontani obiski pri družini ali prijateljih. Sprehod po mestu.

V tem najbrž nisem sam. Če sodim po svojih prijateljih, smo vsi že malce na robu. In to ni nič nenavadnega. Ljudje namreč obožujemo predvidljivost in rutino. Rutino, ki smo si jo ustvarili z najbolj trivialnimi malenkostmi v vsakdanjem življenju.

S tem, ko imamo budilko nastavljeno na zelo specifično uro, in to dejansko z razlogom. S tem, ko se zjutraj uredimo, da nismo videti kot naplavljeno truplo. S tem, ko gremo vsak dan po isti poti v službo. S tem, ko je naš ritem popolnoma prilagojen temu, kdaj smo doma in kdaj ne.

Zdaj je to obrnjeno na glavo. Ker smo doma ves čas. Zanesljivosti iz našega vsakdana so izginile, namesto njih pa se je v ta prostor vsilil občutek negotovosti. Zato vsak drugi članek na internetu predlaga, da si v času, ko smo doma, ustvarimo rutino. Kar je pameten nasvet, a vsaj tako neuporaben, kot če bi debelemu človeku rekli, naj pač samo več telovadi.

Samoizolacija se na prvi pogled vsekakor zdi kot najbolj kontrolirano možno okolje, a je v bistvu za naše misli najbolj kaotičen ekosistem, ki si ga lahko zamislimo. Je neka posebna dimenzija, v kateri se ponuja možnost, da lahko počnemo vse in istočasno ne moremo početi ničesar. Ker nas zavirajo lastne misli.

Možgani namreč nočejo biti ves čas v enem prostoru, ob istih ljudeh, saj jih poganjajo specifični kulturni vzorci, ki zahtevajo, da se socializiramo, menjamo lokacije in sledimo vzpostavljeni rutini. Rutini, ki smo si jo večinski del odraslega življenja krojili samo zato, da ne bi sedeli doma.

Dejstvo je, da je to, kar živimo sedaj, unikatna situacija. Referenčni primeri iz drugih koncev sveta, kjer so takšno stanje že nekoč doživeli, in to ni njihova prva karantena, dejansko pričajo o psiholoških posledicah dolgotrajnejše izolacije od družbe. Depresije, posttravmatski stresni sindrom (ki jih bo najbrž sprožal zvok ob zagonu Netflixa), zmedenost, jeza, strah.

In če ob tem pomislite, da je mlajšim generacijam lažje, ker so se leta urile za samoizolacijo tako, da so namesto okoli sebe strmele v zaslon, se motite. 60 odstotkov milenijcev resda dobi panični napad, če morajo dostavo hrane naročiti v živo po telefonu, a jih izolacija od sveta psihološko izčrpava tako kot vse nas, socialne metuljčke prejšnje generacije. Resda so zrasli na zaslonih, a so, tako kot mi, zrasli po vzorcih iste kulture.

Da bi vsaj nekoliko upočasnil to drsenje v blaznost, sem zato ob vstopu v tretji teden karantene začel gledati v prihodnost. Tako namreč svetuje znanost. Metoda je nadvse preprosta – naredite si seznam tistih malih, samoumevnih stvari, ki jih zaradi samoizolacije trenutno ne morete početi in jih boste takoj, ko Jelko Kacin pove kakšno spodbudno novico, morda kmalu spet začeli doživljati v svojem vsakdanu. V svoji stari, dobri rutini.

Tule je moj seznam.

  • Sproščeno pitje kave v lokalu. In smejanje ob spominih na karanteno.
  • Razlog, da oblečem karkoli razen trenirke ali pižame.
  • Obisk frizerja. Ker vem, da bom po koncu te karantene videti kot stranski igralec v porno filmu iz sedemdesetih.
  • Obisk fitnesa. Samo zato, da tam vidim spet vse tiste ljudi, ki sem jih le z rahlim kimanjem pozdravljal vsa ta leta, pa za skoraj nikogar ne vem, kako jim je sploh ime.
  • Vsak dan na kolo. Ne zato, ker bi se namensko rekreiral, ampak zato, ker se tako premikam po mestu. Kadar imam razloge, da se premikam po mestu.
  • Obisk sestre, da vidim nečaka, kar tako, ko se mi zazdi. Brez strahu, da bi se kdorkoli ob snidenju okužil.
  • Kosilo v izbranem lokalu ob Ljubljanici. S sladoledom na koncu.
  • Sestanki v živo. Ker tole s Skypom in Zoomom ni niti približno tako praktično, kot sem pričakoval, da bo.

Preberite tudi: Kaj početi doma? Posamezniki in podjetja, ki so nam prostovoljno olajšali samoizolacijo ALI 6 nasvetov, kako lahko mladi poskrbijo za svoje duševno zdravje v času koronavirusa.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri