Naša svoboda zamaha s pestjo bi se morala končati pred nosom soseda (piše P.W.)

Kolumna

5. 11. 2020, 13:14 | Odnosi in psihologija | Piše: Petra Windschnurer

                            Naša svoboda zamaha s pestjo bi se morala končati pred nosom soseda (piše P.W.) (foto: profimedia) profimedia

Je takoimenovana 'cancel culture' (kultura odpovedi) s svojim aktivizmom javnega sramotenja, dajanjem košaric, ter 'obglavljanjem' legitimni rabelj nepremišljenih in politično nekorektnih?

Kultura odpovedi je družbeni fenomen, ki ljudem pod okriljem družbenih omrežji v roke polaga enormno moč. Vzpon te kulture, ki je svoj največji razcvet doživela prav v letu 2020 (ameriške volitve, Black Lives Matter, covid- 19) je tla pod nogami zatresel prav vsem, tako zvezdnikom resničnostnega šova, vplivnežem, politikom, igralcem, pisateljem … Z drugimi besedami znana ali druga javna oseba naredi ali reče nekaj, kar nekdo drug razume kot žalitev. Nastane javna reakcija, ki jo pogosto spodbujajo politično napredni družbeni mediji. Sledijo pozivi, k dejanski ukinitvi dotične osebe oziroma blagovne znamke. Nekdanji oboževalci jih ne podpirajo več, še več, aktivno se vključujejo k njihovem bojkotu, nekdanji partnerji preko noči odpovejo sodelovanja, izogibati se jim začnejo celo nekdanji prijatelji. To je nova sila, ki  dejansko lahko konča  kariero še tako uspešnih ljudi na vrhuncu svoje moči.  Pa je to res na mestu?

Besedo 'cancel' smo pričeli najprej uporabljati na internetu, ko je bil preklic način, da smo nekomu sporočili: "Končal sem s tabo". Ker pa so preklic vse pogosteje pričeli uporabljati tudi v družabnih medijih, je ta prerasla v način, kako druge pozvati, naj zavrnejo osebo ali podjetje. To se najpogosteje  lahko zgodi, ko tarča krši družbene norme - na primer dajanje seksističnih komentarjev, 'napačnih' mnenj o politiki, pop kulturi, spolni usmeritvi, poslu …

Kultura odpovedi največkrat ne sprejema diskurza. Demokracija v tem primeru ne deluje, saj je svoboda govora omejena zgolj na politično korekten govor.

Meja med sovražnim govorom in podajanjem svojega mnenja je povsem zabrisana in zlahka se zgodi, da bodo morale osebe ali podjetja, ki so rekle ali naredile nekaj bolj 'doživetega' in s tem užalile nekoga, drugega plačati kazen.

Večina uporabnikov družbenih omrežji se je gotovo vsaj enkrat v življenju znašla (kultura odpovedi zelo rada išče tudi okostnjake po omarah) v situaciji, ko je na teh kanalih podala nepremišljeno ali mogoče celo duhovito, ampak skrajno politično nekorektno mnenje. Nekateri so bili takoj pozvani k javnemu opravičilu, ki pa ga kultura odpovedi nikakor ne jemlje kot nekaj, na čemer bi lahko temeljil nadaljnji pogovor.

Kultura odpovedi se v tem primeru prelevi v povsem običajno linč-mafijo. Vstanite iz postelje z napačno nogo in morda boste ugotovili, da ljudje pred vrati hiše že sežigajo vaše knjige, plošče, majice ...

Slavni glasbenik Nick Cave meni, da je kultura odpovedi postala najbolj nesrečna religija na svetu, ki je pričela kreativce enostavno dušiti. Niso samo glasbeniki zaskrbljeni ali bodo s kašnim verzom ali videospotom nase navlekli bes nekoga, ki se ob tem počuti užaljenega, iskoriščenega. 'Ni variante, da bi danes posnel The Office. Vsakič bi se našel nekdo, ki bi bil užaljen.', meni Ricky Gervais, poznan angleški komik, družbeni kritik in igralec. Spomnite se tudi superg blagovne znamke Dolce & Gabanna z napisom I'm thin & gorgeous (sem vitka in čudovita), zaradi katerega se je nad to modno hišo zbralo kar nekaj črnih oblakov. Ti se zadnje čase zbirajo tudi nad glavo pisateljice J.K. Rowling, zaradi komentiranja članka o menstruaciji, češ, da je za osebe, ki menstruirajo nekoč obstajal izraz, namigujoč, da imajo menstruacijo lahko samo ženske. Komentar ni bil pogodu LGTB skupnosti. Tisti najbolj kritični so pričeli s sežiganjem njenih knjig in s pozivi k splošnemu bojkotu. Kam pripelje sežiganje knjig pa smo v zgodovini že večkrat videli, kajne.  

Danes  gotovo vse, kar naredite ali rečete, lahko potencialno užali nekoga drugega, ljudje pa, kot da komaj čakajo, da nekdo 'poklekne,' in ga ob tem žalijo do te mere, da mora oseba poiskati psihološko pomoč ali pa si zapriseže, da nikoli več ne bo brala komentarjev na svoj račun.

Danes bolj kot kdajkoli velja: Si z nami ali pa nisi. Da si tisti, ki niso z nami res ne zaslužijo drugo možnost, je na svoji koži okusilo kar nekaj slavnih oseb (te so še posebej na udaru). V to se je leta 2018. prepričala tudi Roseanne Barr, ko ji je Twiiter zaradi ob dveh zjutraj objavljenega rasističnega komentarja, ustavil kariero. Po kratkem postopku je upravičeno dobila odpoved. Na svetu ni bilo dovolj pepela s katerim bi se v javnosti čez noč osovražena igralka lahko posula. Za svoja dejanja mora nositi posledice in po mnenju kulture odpovedi je to lahko le popoln linč.

In vendar se vam ne zdi, da bi bilo veliko bolj razumno, da bi ljudje zaradi svojega nesprejemljivega obnašanja dobili možnost, da revidirajo svoje nazore, da postanejo bolj empatični …?

Če imajo to možnost veliko hujši prestopniki, ki s svojimi dejanji niso samo užalili nekoga, ampak celo posegli po svobodi ali življenju posameznikov, sem mnenja, da bi morali prisluhniti tudi politično nekorektnim.

In čeprav se zdi, da je glavna pomanjkljivost kulture odpovedi nezmožnost, da se nekomu oprosti, v oči bode tudi dejstvo, da je empatija do 'nasprotnikov' velikokrat še bolj ničelna, kot naj bi bila ničelna empatija napadenih.

Težko je spregledati žaljive komentarje, ki so se usuli nad Leandro Medino Cohenpotem, ustanoviteljico nekoč priljubljenega feministično obarvanega bloga Man Repeller, ko je ta dejala, da se umika (posipa s pepelom) zaradi kritik, češ, da ji ni uspelo v svoj tim vpeljati in ohraniti avtorje različnih etičnih skupin, predvsem temnopoltih. Kar nekaj jih je bilo mnenja, da bi se priviligirana dama židovskih korenin lahko odkupila za svoja nekorektna dejanja edino s tem, da povsem izgine iz družbenega življenja in preda vse svoje premoženje ogroženim in zapostavljenim.

Pred bojkotom in odpovedjo kulture odpovedi pa niso varni niti tisti, ki se nahajajo nekje na sredini in se ne opredelijo niti za niti proti. Največkrat bodo razglašeni za mehkužce in reve brez hrbtenice, lahko pa tudi za pritajene nasprotnike, ki jih je potrebno kljub temu, da so tiho ozmerjati in jim dati odpoved.

Komičarka Sarah Silverman se je pred kratkim odločno zavzela proti kulturi odpovedi, ker naj bi ta ljudem izkrivljala pogled na resnico. Vse bolj je videti, da bo kultura odpovedi postala bolj destruktivna kot konstruktivna sila. Težko je verjeti koliko ljudi je pripravljeno biti užaljenih zaradi drugih.  Leta 2019 je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama v razpravi o kulturi odpovedi dejal, da to ni aktivizem.

"Če je vse, kar počnete, metanje kamnov, verjetno ne boste prišli prav daleč," je dejal občinstvu na prireditvi za Obamovo fundacijo.  

Dodal je, da je dobil občutek, da nekateri mladi menijo, da je "čim bolj obsojajoče" najboljši način za vsiljevanje sprememb, in jih opozoril, da so ljudje postali skrajno obsojajoče nastrojeni eden proti drugim, medtem ko pozabljajo, da živijo v kaotičnem svetu  polnem dvoumnosti. Podoben argument je podala tudi skupina več kot 100 pisateljev in akademikov, vključno z Margaret Atwood, Glorio Steinem, J.K. Rowling in Noamom Chomskyjem, v pismu, objavljenem v reviji Harper's. Trdili so, da je kultura odpovedi ustvarila "nestrpno klimo" in oslabila "norme odprte razprave". Opozorili so na porast agresivnega obračunavanja z ljudmi, ki ne delijo istega mnenja in tendenco, da se osebo zaradi njihovega mnenja ali komentarjev ne samo verbalno napade, ampak da se jim zruši kariero in dosege.

V pismu so zapisali: 'Čeprav nekaj takega pričakujemo od radikalne desnice, se je težnja k cenzuri začela širiti po vsej družbi: netoleranca do tujih mnenj, potreba bo javni sramotitvi in ostrakizmu tistih, ki ne delijo istega mnenja in tendenca, da se o kompleksnih stvareh sme govoriti le iz ene 'prave' perspektive. Kljub temu, da podpiramo vrednost ostre, lahko tudi zajedljive protiargumentacije iz vseh taborov, se v današnjem času vse prepogosto poziva k hitremu in resnemu maščevanju kot reakcija na to kar smo občutili kot transgresijo govora in misli nekoga drugega.'

Verjamem, da bi se naša svoboda zamaha s pestjo morala končati pred nosom soseda, pa čeprav ta ne prisega na enako zeleno travo kot raste na našem dvorišču.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka