Če bi lahko ta trenutek resetiral svoje življenje, bi ga?

Kolumna

30. 12. 2019, 06:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Maja Fister
Če bi lahko ta trenutek resetiral svoje življenje, bi ga? (foto: Unsplash) Unsplash

Zadnjič sem v enem od mimobežnih in smrdljivih, a pristnih ljubljanskih podhodov, ki ga še niso naredili "lepega" ali opremili z varnostnimi kamerami, ujela pogled na grafit. "Resetiraj svoje življenje" in spodaj dva možna odgovora DA in NE. Hm.

Ob koncih leta se radi oziramo nazaj. Ošvrknemo, kaj nam je staro prineslo. In kaj odneslo. Radi si obljubimo, kaj bomo v novem počeli popolnoma drugače. In ker si neradi predolgo lažemo, ob tem še na grobo ocenimo, koliko lopat peska potrebujemo, da si jih nekje do sredine februarja zmečemo v oči, trdeč, da bomo te zaobljube, vsaj dokler ne skopni zadnji sneg, še upoštevali.

V osnovi rada stojim za svojimi dejanji. In besedami. Čeprav sem eden tistih vihravih, ekspresno in impulzivno odzivnih ljudi, ki jim jezik prepogosto prehiti srce in možgane. Sploh, kadar je strupen. Zajedljiv. Včasih iz nedolžne šale, ki je za občutljivo snežinko na drugi strani daleč od smešne, včasih iz gole resnice, ki jo zaboli še bolj. Včasih kar tako, ker sem pač ravno sitna, neprespana in podlegla stresu, ki sem si ga nenazadnje itak nakopala sama, ker tekste, kot je ta, pišem ob treh zjutraj.

Včasih zato, ker ljubim sarkazem in slabo precenim, kako dobro ga zna oseba na drugi strani razkodirati in vrniti dvojno. Sploh pri sarkazmu sem včasih kot zlata prinašalka, ki prinese poslinjeno žogo, moj glup človek pa ne dojame, da mi jo mora vreči nazaj.

Sodeluj, pismo! Sarkazem mora biti dvosmerno mečevanje v najbolj mehke dele. Sicer je brezvezen. Bori se! 

Večinoma res ne mislim slabo, pa večinoma res izpade grdo. In včasih mi čez oči čisto zares preleti trenutek žlehtnobe in samoobrambe, ko siknem zgolj zato, da piknem. Čisto tako, za vsak primer, da preventivno postavim oklep in v napadu prehitim morebitnega napadalca. Četudi se večina na koncu izkaže zgolj za nedolžne civiliste s čistimi nameni. 

Včasih mi je žal, a večinoma mi ni. In tudi ko se zavem, da sem rekla preveč ali premalo, pregrobo in prepekoče, ne maram besed prepogosto vleči nazaj. Kar sem rekla, sem rekla. In je, kar je. Jebiga. 

Redkeje kot sikam, hvalim. Vendar, ko pohvalim, mislim smrtno resno. In vsaj zdi se mi, da ima zato pohvala večjo težo. Vsi poznamo koga, ki je noro prijazen, vedno pohvali tvojo pričesko, tudi če ti je povsem jasno, da danes odraža vse tvoje poraze življenja, in vedno reče, da si lepo oblečen, čeprav te je ujel v scefrani trenirki. To so tiste osebe, ki jih imaš v srcu zapisane kot vedno prijazne, ki vedno natresejo komplimente, za katere mislijo, da jih želiš slišati, a hkrati to tudi ni vedno blizu resnici. Zato jim tudi takrat, ko bi jim morali, ne verjamemo več. Ker nimajo več teže.

Leto 2019 mi je prineslo marsikaj. In marsikoga. Veliko je tudi odneslo. Službe, ljudi, denar, spomine, ljubezni, prepire. So šli. In prišli. Včasih se mi zdi, da se vsako leto zavrti v krogu. Prinese, odnese, prinese, odnese. 

A z leti ugotavljam, da sem ta krog gledala z napačne perspektive. Ni krog. Je spirala. Včasih gre navzgor, včasih pade malo navzdol. V redu je. Da le ne stagnira. Mirovanja ne maram. Tudi območje udobja, ko vse štima, je hitro lahko preveč. Ali premalo, kakor vzameš. 

Ko torej preletim preteklo leto, mi je všeč njegov razplet. Drugače namreč ne bi moglo biti. No, bi, ampak nočem. Če se mi je v tistem trenutku pod tistimi pogoji stvar zdela takšna, je ne morem danes, ko gledam z drugačnimi očmi in novimi izkušnjami, presojati enako. Ne bi bilo pošteno. 

Zato vzamem najbolj živo rdeč razpršilec in obkrožim tisti NE. Če si že na peti stopnji težavnosti, valjda ne boš šel na začetek igre?

Bi bila igra v drugo lažja? Drugačna? Z več namigi? Če resetiram svoje življenje, na kateri točki spet začnem? V plenicah? Ali tam, kjer sem ga prvič kiksnila? Z znanjem, izkušnjami in modricami, ki jih imam danes? Ali brez vsega tega? 

Ker če začnem na isti točki, potem resnično dvomim, da bi bil potek igre v drugo kaj drugačen. In tudi če začnem s prtljago, ki je že tu, nočem še enkrat v isti krog. Všeč so mi te modrice. Všeč so mi kiksi, brce v temo in zmagoslavja tudi. To me je naredilo. V dvajsetko, ki bo hkrati prinesla tudi mojo tridesetko, zato želim zakorakati brez obžalovanj. 

Želim si, da se v dvajsetki srečamo s čim manj trenutki, v katerih bi se za nazaj spraševali, zakaj. Ker ob gledanju naprej vrat občutno manj boli od oziranja nazaj. Že naše telo je bilo oblikovano z namenom, da pogosteje opazuje sedanjost in kanček tudi zre v prihodnost, kot pa se ozira za lastno senco in prešteva svoje grehe. Zakaj ne maram prespraševanja, zakaj? Zato. Ker je nekje in nekoč zagotovo obstajal tehten zato. In to bi moralo imeti zadostno težo, da resetiranje ne pride v poštev. 

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri