Če ti v prvo ne uspe … odnehaj?

Nekje med obdobjem mojega odraščanja in današnjim dnem so se vzgojni pristopi nekoliko spremenili. Odkrili so, da mogoče otroke ni najbolje siliti v naprej določene vzorce, ki jim morda niso pisani niti na kožo, niti na osebnost, ker se potem uprejo, razvijejo obsesivno kompulzivne motnje ali pa, na največjo nesrečo obeh staršev, ne postanejo MBA diplomanti (ali karkoli je že trenutna merska enota uspeha za hvalisanje med srebanjem vina in zobanjem modrega sira).

Kljub temu je bistveni del ponarodelega nauka ostal – da ne smeš prehitro obupati. Da je vztrajnost nadvse cenjena lastnost in je zato velikokrat omenjena na življenjepisih in opisih nastopajočih v resničnostnih šovih. Tudi v politiki vztrajnosti ne manjka! Medtem ko vlada vztrajno išče krivca za slabo epidemiološko sliko, opozicija vztrajno polni svoj album kandidatov za novega mandatarja, vmes pa nas vsi skupaj pozivajo, da naj bomo le – vztrajni.

A kdaj je vztrajnost zmotna? Ali vsaj potratna? Spomnimo se zgodbe iz leta 2009, ko je po svetu zaokrožila novica o 68-letni ženski iz Južne Koreje, ki je med leti 2005 in 2009 kar 950-krat opravljala pisni izpit cestno prometnih predpisov, preden ga je končno uspešno opravila. Za prijave je zmetala okoli 2.700 evrov, ampak je vztrajala. In uspela. Kaj je sledilo potem, ko je dejansko morala opraviti še praktični del, ne vemo. Ni nikogar več zanimalo. Poanta je bila vztrajnost. A bodimo fer – bi ji dovolili, da pelje vaš avto?

Kolikor je njena zgodba simpatična in kolikor je verjetno zmagoslavno zavriskala, ko je v 950. poskusu le pravilno naštela prometne znake, ta zgodba obenem nakazuje, da obstaja precej tanka linija med vztrajnostjo in zapravljanjem časa.

A zakaj govorimo o vztrajnosti? Ker jo bomo v mesecih, ki prihajajo, zagotovo še potrebovali. Ne smemo pa misliti, da je to edina pot. Potrebno bo veliko več, da se prebijemo naprej. Ko bo pandemija iz naslovnih strani zdrsnila nekam na šesto stran in bodo okužene šteli samo še tisti, ki te številke dejansko morajo vedeti, se bo potrebno posvetiti vzpostavljanju neke gospodarske normalnosti in posledičnemu soočanju z gospodarsko krizo, ki bo zelo verjetno sledila. Vsaj v neki obliki.

Kaj nas dejansko čaka, ne vemo. Naš pogled naprej trenutno zastirajo obremenjevanja na mikro ravni – kdaj gre otrok v šolo, če sploh, naj si navlečem kirurško ali FFP2 masko, imam covid, ker sem zjutraj po kavi zakašljal, kdaj se lahko cepim. Če kaj, smo se v enem letu pandemije naučili živeti iz dneva v dan, prihodnost pa strukturirali na 'naslednjih 14 dni', ker če kaj, potem vemo, da 'naslednjih 14 bo ključnih'. Ne razmišljamo, kaj bo čez dva meseca, čez pol leta, kaj šele čez pet let. Živimo 14 dni po 14 dni in temu smo prilagodili tudi svoje ambicije in pričakovanja.

Če kaj, smo se prav v času pandemije naučili, da moramo le biti vztrajni. Vztrajno se držimo ukrepov. Vztrajno čepimo doma, da se ne bi okužili. Vztrajno skrbimo, da se nam tisto malo reda, ki ga v življenju še imamo, ne poruši. Vztrajno čakamo na naslednjih 14 dni in ob tem vztrajno delamo vse, da ohranimo vsaj status quo.

Kmalu to ne bo več dovolj. Da se bomo prebili čez tisto, kar prihaja, bo potrebno več, kot le vztrajnost. Potrebna bo inovativnost in ustvarjalnost, potrebno po prepoznati in ubrati nove, alternativne, smiselne poti. Potrebno bo razumeti, kdaj se nekatere stvari ne obrestujejo in je potrebna sprememba. Ali menjava. Kdaj vztrajnost postane samo izguba časa, ker dejansko ne vodi nikamor. Ob tem upam, da se tega zavedajo tudi ljudje, ki bodo v času po pandemiji furali državo – ne glede na opcijo, ki jo zagovarjajo. Trenutno se prihajajoči ekonomski udar sproti maši s protikoronskimi paketi, a kot so nas naučili že pohlepni ljudje in slabi avtomobili, problemov ne moreš večno reševati tako, da v njih mečeš denar in upaš, da izginejo.

Ekonomisti se ne morejo zediniti, kaj naj povprečni nihče z enako povprečnim proračunom naredi, da bo v letih po pandemiji ostal z vsaj približno nedotaknjenim domom, bančnim računom in družinskim budžetom. Trenutno seveda vsi – ali pa vsaj večina – vztrajno pazimo, da ne drezamo v že tako nestabilno stanje. A zdaj je čas, da razmislimo, kaj bo potem. Kaj bomo naredili, da nas tisto, kar prihaja po tem, ko bodo vsi otroci v šolah, gostilne odprte in fitnesi spet dehteli po postanem potu, ne ujame s spuščenimi hlačami, ker znamo le še vztrajati pri tem, kar poznamo. Imeti moramo plan B. Pa tudi, če je plan B to, da vsak dan pred ogledalom vadimo stavek 'Bi želeli mali, srednji ali veliki krompirček?'.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord