Navdihujoča moč življenja

Kolumna

25. 11. 2019, 05:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič
Navdihujoča moč življenja (foto: Unsplash) Unsplash

Po porodniškem dopustu moji prsti spet vročično drsijo po tipkovnici. Brez pisanja si pred porodom nisem predstavljala življenja, saj je pri tridesetih, ko sem odkrila ljubezen do zlivanja življenja skozi besede, zame postalo kakor dihanje. Včasih umirjeno in globoko, drugič hitro in silovito.

Kaj se bo zgodilo, če ne bom pisala, sem se spraševala, ko sem bila visoko noseča in so moji hormoni podivjali. Se bom svojemu moškemu, ki je preiskovalni novinar in izvrsten kolumnist, še vedno zdela zanimiva?

Me bodo urednice in uredniki v hipu nadomestili z mlajšimi, boljšimi novinarkami, ki redno obiskujejo glamurozne dogodke, medtem ko se jih jaz izogibam kot gastroskopiji?

In najhujši strah - kaj, če pozabim na pravopis in se nevede pridružim skupini NEBCEV – tako imenujem tiste, ki pišejo besedne zveze, kot so ne bo (in pri tem nimajo v mislih dela atmosfere nebesnega telesa, ki je vidno s površja ali vesolja) skupaj!?

»Morda je pisanje podobno vožnji s kolesom in seksu, kar menda ne pozabiš, če tega nekaj časa ne počneš,« me je prešinilo po štirih mesecih porodniške. Moj čudoviti moški z odličnim smislom za humor mi je v tistem obdobju podaril knjigo How not to kill your husband after kids. V njej novinarka Jancee Dunn na duhovit način opisuje, kako sta se z možem, ki je prav tako novinar, spopadala z usklajevanjem dela, gospodinjstva in vzgoje otroka.

Spoznanje, da avtorice dar pisanja (in tudi njen mož, čeprav ga je večkrat na dan ozmerjala s kretenom) ni zapustil, me je potolažilo. Da bi podkrepila svoje navdihujoče spoznanje o tem, da rojstvo otroka ne pomeni izgubo daru za pisanje, sem poguglala svoje priljubljene pisateljice in navdušeno ugotovila, da ima večina otroke.

Vzhičena, podobno kot takrat, ko sem odkrila lešnikov namaz brez laktoze, sem se lotila pisanja. Sramežljivo in previdno sem začela tipkati. In sčasoma me je zajela strast, podobna tisti, ki sem jo čutila pred približno dvajsetimi leti, ko sem s svojim srednješolskim bendom pela rockerske komade.

»Še znam!« sem vzkliknila dragemu, ki je medtem, ko sem ponosno zapisala zadnjo misel, vstopil v dnevno sobo. »Nič ni izginilo. Vse je tu,« sem dejala, a tokrat nisem pokazala s prstom na glavo, temveč sem kazalec usmerila v svoje srce. Spremenil se je namreč motiv in namen mojega tkanja stavkov.

Podobno, kot sem nehala nositi črna oblačila in si nadela barve, sem tudi besede obarvala s svetlobo.

Pisanje zame ni več zgolj terapija in nadomestek za dialog z osebami, ki mi največ pomenijo. Čeprav občasno še vedno trepetam pred prazno stranjo in ne vem, kako naj se lotim dela, je moja odgovornost, da pišem. Redkim je namreč dana priložnost, da delajo tisto, kar ljubijo.

Da so med svojim delom v stiku z otrokom v sebi. Kadar se igram z besedami, pogosto pozabim na čas, vendar ne odmislim več dogajanja okoli sebe, saj sem končno dojela, da je življenje najboljši vir navdiha.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri