N.Z. | 13. 7. 2021, 14:00

Diktator ali demokrat? Študije kažejo, da so demokrati že videti drugače od diktatorjev!

profimedia

"Učijo nas, naj knjig ne sodimo po platnicah. Ko pa beseda nanese na medčloveške interakcije, to naenkrat ne velja več. Ljudi namreč sodimo po njihovih obrazih," na Psychology Today piše dr. David Ludden in dodaja: "Dejstvo je, da se je do danes nabralo mnoštvo literature, ki priča o neverjetno natančnih ocenah človekovega karakterja, politične, religiozne in celo spolne orientacije."

Videz vodje

Raziskave so pokazale, da se vodje v družbi prezentirajo na dovolj očiten način, da jih ni težko prepoznati.

V eni od študij so bili sodelujoči naprošeni, da si ogledajo nekaj fotografij kandidatov za prestižne politične položaje neke tuje države. V kar 70 odstotkih jim je zgolj na podlagi fotografije obraza uspelo pravilno določiti zmagovalce volitev.

Še bolj presenetljivo je bilo, ko je to isto brez večjih težav uspelo tudi mlajšim osnovnošolcem, kar daje slutiti, da imamo kognitivni radar za prepoznavanje obraza voditelja praktično vgrajen. Otroci namreč nimajo prav nikakršnih izkušenj z volitvami politikov.

Še več. Neka ameriška raziskava je pokazala, da so udeleženci povsem sposobni glede na portret obraza oceniti, kdo je republikanec in kdo demokrat. Obrazi republikancev so se ocenjevalcem zdeli bolj 'močni' od demokratskih.

Ne glede na politično pripadnost pa naj bi vsi demokratično izvoljeni politiki z obrazno mimiko nakazovali cel kup skupnih osebnostnih značilnosti. Ena od njih je fizična privlačnost, nezanemarljive pa niso niti lastnosti kompetence, dominantnosti, zrelosti in všečnosti. Vsako od njih je mogoče zaznati tudi v mikromimiki obraza.

Diktator ali demokrat?

Večina raziskav značilnega videza vodij je bila opravljena v razvitih državah z demokratično urejenim političnim sistemom, medtem ko se v preostalem svetu, v t.i. avtoritarnih državah, na najvišje položaje zavihtijo ljudje s pomočjo političnih mahinacij ali uporabo vojaške sile.

Kanadska psihologinja Miranda Giacomin se je tako s kolegi vprašala, ali so vodje v avtoritarnih državah (torej: diktatorji) že videti drugače od izvojenih vodij v državah z demokracijo (torej: demokratov). V iskanju odgovorov na to vprašanje so izvedli dve vrsti študij.

V prvi študiji so Giacomin in kolegi zbrali 160 fotografij moških voditeljev držav iz celega sveta. Na moške so se omejili zato, ker so predhodne študije pokazale, da ljudje drugače sodijo moške in ženske na vodstvenih pozicijah. Od 160 izbranih jih je bilo 80, ki so bili izvoljeni na demokratičnih volitvah (torej 'demokrati), drugih 80 pa je bilo tako avtoritarnih 'diktatorjev'. Vse fotografije so bile obdelane tako, da je bila na fotografiji zgolj obraz, digitalno pa so bile portretom odvzete tudi barve. Vse fotografije so bile zato črno-bele.

Raziskovalci so nato rekrutirali 90 ameriških prostovoljcev s spletne strani Amazon's Mechanical Turk, ki jo uporabljajo znanstveniki za pridobivanje podatkov o obči populaciji.

Udeležnci raziskave so si ogledali fotografije po naključnem vrstnem redu in skušali 'ugibati', kateri izmed portretov pripada demokratu in kateri dikatorju. V kar 69 % jim je uspelo pravilno razvrstiti portrete, kar ustreza siceršnji ugotovljeni natančnosti pri ocenjevanju osebnih karakteristik z obraza. Če bi bil odstotek zgolj okoli 50-odstoten, bi to pomenilo, da je bil na delu zgolj princip verjetnosti (oz. naključja po principu meta kovanca).

Rezultati so tako pozakali, da so demokratično izvoljeni politiki drugačnega videza od avtoritarnih dikatorjev, še vedno pa nam študija ne pove, v čem se tako očitni razlikujejo. In prav to je bil cilj druge študije.

Toplo ali hladno?

V drugi študiji so nov izbor udeležencev naprosili, da si ogledajo isti set fotografij in poskušajo zgolj na podlagi njih oceniti: privlačnost, zrelost, kompetenco, dominanco in toplino (pri čemer je šlo pri slednjem za kombinacijo všečnosti in vlivanja zaupanja).

Izkazalo se je, da izmed vseh lastnosti po katerih so udeleženci ločili demokrate od diktatorjev najbolj izstopata naslednji dve: to sta bili privlačnost in toplina. Medtem ko so tako demokratično izvoljeni kot avtoritarci dajali videz kompetentnih, zrelih in dominantnih osebnosti, kar se zdi za vse vodje skupnosti pričakovano, pa so se med seboj znatno razlikovali glede na ocene privlačnosti in priljudnosti.

Demokratično izvoljeni so bili v tem oziru praviloma ocenjeni kot bolj privlačni in bolj topli.

Giacomin in kolegi dobljeni rezultati niso presenetili. Konec koncev so demokratične volitve že postale neke vrste tekmovanje v popularnosti. Da pa bi dosegli te vrste priljubljenost, morajo kandidati posedovati tako privlačne obrazne poteze kot všečno mimiko. Še več. Od izvoljenih predstavnikov ljudstva se enostavno pričakuje, da so tudi zaupanja vredni.

Sklepi

Raziskave skratka kažejo:

  • ljudje smo sposobni relativno dobro oceniti, kateri izmed dveh kandidatov bo verjetneje zmagal na volitvah,
  • aktualne študije kažejo, da demokratični in avtoritarne vodje posedujejo podobne obrazne poteze, to so tiste obrazne poteze, ki kažejo na zrelost, dominanco in kompetentnost,
  • obrazi demokratov in diktatorjev se razlikujejo le po privlačnosti in izraženi toplini. Ob tem gre seveda povedati, da sta obe značilnosti praktično nujni za od ljudstva izvoljene voditelje, medtem ko si tirani, ki se na vrh makiavelističnega političnega sistema zavihtijo mimo ljudskih želja, lahko privoščijo manko na tem področju.

Slikoviti primeri iz prakse
Ko je rimski cesar in tiran Kaligula izvedel, da ga ljudje prezirajo, je neobremenjeno odvrnil: "Pa kaj, če me sovražijo. Pomembno je le, da se me bojijo."

Bolj kot 'topli' morajo diktatorji dajati videz 'hladnosti'. Biti morajo preračunljivi, neusmiljeni in nasilni, če naj se povzpejo na vrh družbene lestvice.

Še primer iz modernejšega časa.

Direktorji večjih korporacij premorejo drugačne obrazne izraze od vojaških vodij, medtem ko imajo slednji povsem drugačne obrazne poteze od športnih trenerjev in kapetanov ekip.

Vse to kaže, da je izbor voditeljev na točno določenem področju delovanja odvisen tudi od okoliščin, ki zahtevajo drugačen tip voditelja.

Še v razmislek

Glede na to, da je v ljudeh evolucijsko vgrajen mehanizem, po katerem si (po videzu) izbiramo voditelje, gre to že ob naslednjih volitvah vzeti v zakup. Ko se bo tega dejstva pričelo zavedati več ljudi, bomo morda pričeli svoje voditelje izbirati bolj racionalno in modro (mišljeno glede na vsebino politik, konkretnih dejanj in znanj, ki jih ti ponujajo, in manj glede na videz ter osebno prezentacijo).

Povzeto po Psychology Today