»Medvrstniško nasilje ni samo izkušnja nasilja, temveč tudi izkušnja popolne nemoči, razčlovečenja«

Intervju s Katjo Košir

23. 2. 2021, 14:56 | Odnosi in psihologija | Piše: Maša Tome

                            »Medvrstniško nasilje ni samo izkušnja nasilja, temveč tudi izkušnja popolne nemoči, razčlovečenja« (foto: Katja Košir) Katja Košir

O medvrstniškem nasilju smo spregovorili s profesorico in predavateljico na Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, izr. prof. dr. Katjo Košir, ki se že leta ukvarja s problematiko medvrstniškega nasilja.

Medvrstniško nasilje predstavljajo namerna, načeloma ponavljajoča se sovražna dejanja do žrtve. Vrste medvrstniškega nasilja so besedno nasilje, ki vključuje vzdevke, posmehovanje, fizično nasilje, na primer uničevanje lastnine ali fizično obračunavanje, odnosno nasilje, kamor sodijo izključevanje iz skupinskih dejavnosti, širjenje govoric, in spolno ter spletno nasilje nad vrstniki.

Dogaja se na vseh šolah, seveda pa je od dobrih (ali slabih) praks odvisno, v kolikšni meri, obsegu in kako intenzivno.

"Medvrstniško nasilje se običajno dogaja skrito pred očmi učiteljev in drugih odraslih, a ima hude negativne posledice na duševno zdravje, psihološko prilagojenost in dobrobit vseh vpletenih. Škodljivo je tako za tiste, ki ga doživljajo, kot za tiste, ki ga opazujejo in izvajajo," ve povedati profesorica Košir.

"Če naj želijo učitelj resnično razumeti medvrstniško nasilje, morajo razumeti, da gre pri njem za izrazito neravnovesje moči," razlaga Koširjeva.

"Lahko je nekdo telesno močnejši, še pogosteje pa so nasilneži tisti, ki so v skupini najbolj vplivni. Za žrtev to pomeni, da je potek dogodkov v zelo majhni meri odvisen od njenega odziva. Karkoli reče ali naredi, v tej situaciji zelo verjetno ne bo spremenilo poteka dogodkov. Zato odzivi učiteljev in drugih odraslih v stilu 'Daj ga nazaj' ali 'Postavi se zase' niso uporabni in kažejo na izrazito pomanjkanje empatije oziroma nerazumevanje pojava.«

"Pogosto so žrtve v izrazito šibkejšem položaju. Prav odsotnost razumevanja perspektive nemoči žrtve je tisto, kar botruje neustreznim prepričanjem o medvrstniškem nasilju," nadaljuje Koširjeva. 

Nekaj takšnih prepričanj so, na primer: ideja, da se mora otrok v življenju naučiti postaviti zase, da je biti v vlogi žrtve del odraščanja, da gre pri medvrstniškem nasilju za situacije, ki jih morajo učenci reševati sami.

"To so pogosto dobronamerna prepričanja, ki pa močno poglabljajo dinamiko medvrstniškega nasilja in vodijo v še hujše posledice."

Velik problem predstavljajo tako tovrstna 'grobo evolucijska' prepričanja kot tudi pretirano idealistična prepričanja, da 'so v razredu vsi prijatelji, da se imajo vsi radi'.

"Takšna prepričanja so naivna in nerealna ter zanikajo del našega delovanja, naše narave – agresivnost in negativna čustva, ki pa so v nas," pravi profesorica. "Redko se v življenju znajdemo v tako raznoliki skupini, kot je šolski razred. Učence združuje v le kronološka starost, različni pa so si v vrednotah, ciljih, pogledih na svet, stališčih, družinskem okolju, v zmožnostih reguliranja svojih čustev. In jasno je, da bo v tovrstni skupini prihajalo do napetosti, do negativnih čustev. Vse to je povsem normalno. Zato je naloga šole, da učence uči uravnavati negativna čustva in jih izražati na zdrav, funkcionalen način. Da jih nauči strpnih, spoštljivih odnosov. Učencem dovolimo občutiti negativna čustva, jih ne tabuiziramo, a se hkrati opredelimo do nasilnega vedenja kot popolnoma nesprejemljivega."

»Nasilneži so pogosto socialno spretni učenci, ki so zelo všečni in priljubljeni«

Najin pogovor nadaljujeva v smeri dejavnikov medvrstniškega nasilja in se hitro zapleteva v debato o tem, kako zanj ni moč najti enega vzroka.

"Vedno gre za preplet več dejavnikov kot so značilnosti razreda in vrstniške skupine, širšega šolskega okolja. Kakršno koli minimiziranje teh vodi v nevarne mite o medvrstniškem nasilju. Eden od njih je mit nasilnega učenca. To je ideja, da gre vedno za manj uspešne učence, ki z nasiljem nekaj kompenzirajo. Toda raziskave kažejo, da so nasilneži pogosto socialno spretni učenci, ki so med vrstniki priljubljeni, hkrati pa znajo svojo agresivnost uspešno ciljno uporabljati."

Mladostništvo predstavlja še posebej plodno obdobje za porast medvrstniškega nasilja, saj sta priljubljenost in status mladostnikom zelo pomembna. "Toda priljubljenost je omejena dobrina," opozarja Koširjeva in oriše hierarhijo, ki jo takšna priljubljenost vzpostavlja.

"Mladostniki postanejo izjemno spretni v iskanju načinov, kako se povzpeti v tej hierarhiji. Sodobne raziskave kažejo, da je prava kombinacija prosocialnega vedenja in načrtne rabe medvrstniškega nasilja lahko tisti dejavnik, ki pomaga priplezati zelo visoko. In ko si enkrat priljubljen, se to samo po sebi ojačuje, tisti nižje na lestvici razredne hierarhije pa se te bojijo in se ti ne upajo zoperstaviti. Mladostniki načeloma vedo, da nasilje ni v redu, toda nekaj dejansko narediti, bi pomenilo ogrožati svoj položaj v hierarhiji, svojo priljubljenost, kar pa je v tem obdobju izredno težko."

In tako mladostniki načeloma ostajajo pasivni, kljub temu, da raziskave kažejo, da tudi opazovalci nasilja pogosto zelo močno podoživljajo to stisko in da je tudi pri njih moč opaziti negativne posledice na blagostanju.

"Še en dejavnik, ki prispeva k tej pasivnosti, je tudi dejstvo, da so žrtve pogosto učenci, ki najbolj odstopajo od razrednih norm glede tega, kaj se vrednoti kot zaželeno. Opazovalci tako še lažje opravičijo svojo pasivnost, pride do pojava moralne nezavzetosti. In ker se nihče v razredu ne postavi za žrtev, to le še potrdi mišljenja opazovalcev. saj situacija navdaja z občutkom, da vsi v razredu odobravajo nasilje, čeprav temu v resnici ni tako," še pove Koširjeva.

Ena izmed dobrih strategij za preprečevanje medvrstniškega nasilja je, da učencem in mladostnikom omogočimo več priložnosti za izražanje svojih stališč do medvrstniškega nasilja s pomočjo branja tovrstne literature, ob različnih delavnicah.

"Učenci morajo imeti priložnost, da se o tej temi pogovarjajo. Če poznajo stališča svojih sošolcev do medvrstniškega nasilja in vedo, da niso edini, ki nasilja ne odobravajo,  se bodo lažje izpostavili kot branilci žrtve."

Kakšna je povezava med viktimizacijo in nasilnostjo?

Beseda nanese tudi na povezavo med viktimizacijo in nasilnostjo, pri čemer Koširjeva poudari, da gre za neodvisni dimenziji.

"Pomembno se je zavedati, da je lahko nekdo samo nasilnež, nekdo drug samo žrtev, tretji opazovalec in četrti učenec tako žrtev kot nasilnež. Slednji so pogosto učenci, ki imajo več težav z reguliranjem svoje jeze, negativnih čustev, učenci, ki si želijo biti priljubljeni, a pri pridobivanju statusa niso tako spretni. To so učenci, za katere bodo učitelji odgovorili, da so 'tipični nasilneži'. Srž problema pa so v resnici učenci, ki so priljubljeni in izključno nasilneži in ki nasilje izvajajo na izrazito sofisticiran način, tako da jih učitelji ne opazijo. Zaradi njih se namreč dinamika medvrstniškega nasilja stopnjuje."

O učencih, ki so tako nasilneži kot žrtve, profesorica razlaga tudi, da po raziskavah veljajo za najbolj rizično skupino. Verjetno, da bodo opustili šolanje, imeli slabšo učno uspešnost in se soočali s socialno izključenostjo, je pri njih precejšnja. "Gre za učence, ki potrebujejo največ pomoči. Težava pa je, ker to niso učenci, ki jim je lahko biti naklonjen, saj je delo z njimi zaradi težav, ki jih imao z uravnavanjem vedenja, pogosto naporno."

"Šola in učitelji igrajo pri ustavljanju medvrstniškega nasilja ključno vlogo. Pomembna naloga šole je namreč tudi ozaveščanje o primernem vedenju, zato mora institucija kot takša za to prevzeti odgovornost. Nikakor ni dovolj zgolj prepovedati nasilje - četudi je dosledno ukrepanje ob vsakem nasilne dogodku izjemno pomembno. Nujno je mladostnike poučiti tudi o drugačnih, za skupnost bolj konstruktivnih načinov izražanja svojih impulzov, želja, potreb. Situacijam medvrstniškega nasilja učenci tudi sicer ne morejo biti kos sami, zato je nujna pomoč učiteljev, svetovalnih delavcev. V nasprotnem primeru se bodo mladi navzeli nefunkcionalnih vzorcev reševanja problemov. Primer takšnih vzorcev bi lahko bila zmaga najglasnejšega ali najmočnejšega, kar pa ni dobra osnova za strpno, vključujočo skupnost."

Po besedah profesorice imajo pri ustavljanju medvrstniškega nasilja pomembno vlogo tudi starši, ki seveda lahko znantno vplivajo na vedenje svojih otrok, a gre več odgovornosti za ustavljanje medvrstniškega nasilja v šolah vseeno pričakovati tako od šole kot učiteljev. "Največ izzivov predstavljajo mladostniki, saj so ti z odraslimi – učitelji in starši – manj pripravljeni deliti izkušnje iz vrstniških odnosov, zaradi česar je toliko bolj pomembo, da z njimi odnos vzpostavimo previdno. Gre za odnose, ki naj bodo pristni in podporni, da bodo učenci razumeli, da pobuda prihaja s trani učitelja, ki mu je dejansko mar.«

Zakaj se potem nekateri učitelji včasih še vedno raje obrnejo stran?

Ko beseda nanese na vprašanje, zakaj še vedno slišimo zgodbe o učiteljih, ki kljub znanju in prepoznavi medvrstniškega nasilja ne ukrepajo, Koširjeva pove, da je velikokrat lažje pogledati stran. 

"Razlogi za to so zelo različni. Lahko jih iščemo v nefunkcionalnih prepričanjih, mišljenju, da 'vpletanje' ni njihova naloga, kar je delno povezano tudi z izobraževanjem učiteljem pri nas. Mi usposabljamo bodoče učitelje pretežno kot dobre strokovnjake na svojem predmetnem področju, dobre angliste, zgodovinarje, matematike, ki pa se ne zavedajo zares, kako bo, ko bodo začeli enkrat delati kot učitelji. Veliko bolj kot njihovo predmetno znanje, je v resnici pomembno, kako znajo vzpostavljati odnose z učenci, voditi skupino, kako ravnajo v situacijah medvrstniškega nasilja. Ob vsem tem ne gre pozabiti, da je šola prostor, kjer se učimo o sebi in drugih. Šola še kako ima tudi vzgojno funkcijo."

Pregovorno pasivnost učiteljev gre pripisati prepletu večih dejavnikov.

"Včasih učitelji ne posredujejo zato, ker si ne želijo ustvarjati dodatnih krivic. Zato je dobro, da šola v tovrstnih situacijah deluje kot učeča se skupnost, da učitelj ni prepuščen sam sebi, temveč da šolski kolektiv ta problem vrednoti kot pomemben, da se učitelji med seboj podpirajo in tovrstne situacije naslavljajo skupaj, timsko. Eden od razlogov za pasivnost učiteljev pa lahko najdemo tudi v dejstvu, da se ljudje le slabo vživljamo v izkušnje žrtve. Razumeti to nemoč je namreč težko, saj zahteva izhajanje iz lastne ranljivosti. Zdi se enostavneje, če stisko žrtev minimaliziramo. Kar pa ni prav, saj doživljanje kroničnega medvrstniškega nasilja ne pomeni zgolj izkušnje nasilja, temveč tudi izkušnjo popolne nemoči, razčlovečenja, popolne socialne izolacije. In ker se nihče ne postavi v bran žrtvi, ker v viktimizaciji sodeluje velik del razreda, dobi žrtev občutek, da je z njo nekaj narobe," objasni profesorica. »Pomembna naloga odraslih je pomagati mladostnikom oblikovati vrstniške skupnosti, kjer si lahko prepoznan in cenjen z vedenji, ki ne gredo na škodo drugih.«

"Učenci lahko drug drugemu naredijo veliko hudega, a ne zato, ker so slabi ljudje, ampak zato, ker vsak v tej zgodbi odraščanja nekako plava po svoje, išče svoje mesto v vrstniški hierarhiji. Vsak bi bil rad prepoznan, cenjen. In pomagati mladostnikom oblikovati vrstniške skupnosti, kjer si lahko prepoznan in cenjen z vedenji, ki ne gredo na škodo drugih, je pomembna naloga nas odraslih."

Medvrstniško nasilje v času pandemije

Najin pogovor se obrne tudi na trenutno situacijo in kako utegne ta spremeniti dinamiko medvrstniškega nasilja, pri čemer profesorica Košir poudari, da o tem trenutno nimamo še nikakršnih podatkov. "Vse, kar vemo, je, da so bile v teh mesecih šolanja na daljavo priložnosti otrok in mladostnikov za učenje o tem, kako shajati v skupnosti, kjer imamo zelo drugačne cilje, vrednote in potrebe, zelo omejene."

Kot vodili za naprej pa izpostavlja pedagoška prizadevanja, usmerjena v vidik ponovnega ustvarjanja vključujoče se vrstniške skupine. "To je velik izziv, saj so se razlike med učenci v tem času še povečale.«

Kako opaziti, ali je naš otrok vpleten v medvrstniško nasilje?

"Potrebno je vedeti, da je otrokom poročati o tem, da so žrtve nasilja, izredno težko, tudi v družinah, v katerih veljajo dobri, zaupljivi odnosi. Kot prvo: otroci pogosto sploh ne razumejo, da je to, kar se jim dogaja, narobe, hkrati pa občutijo sram, nemoč. Zato morajo biti starši pozorni na vsako spremembo v vedenju, ki kaže na to, da je otroka v šoli strah," nadaljuje profesorica Košir in poudari, da mora biti prepis na drugo šolo le izhod v skrajni sili, ko šola nikakor ni pripravljena problemov reševati drugače. "Prepis namreč daje slabo sporočilo vsem vpletenim: Žrtev je kriva in se mora umakniti, ostali pa lahko nadaljujejo s svojim vedenjem."

Pomembno je tudi, da starš prepozna, če je otrok morebiti del dinamike, ki prispeva k stopnjevanju problema. "Pomembno je, da svoje otroke vzgajamo v strpna bitja, kar nam najbolje uspeva, če nismo sami obsojajoči, če smo otrokom na voljo in jim prisluhnemo. Prepoznati moramo tudi potrebo otroka po tem, da je cenjen, prepoznan - s čimer ni samo po sebi nič narobe, toda učiti ga moramo tudi, da tega ni sprejemljivo dosegati na načine, ki so škodljivi za druge."

"Trenutna družbena klima je izrazito slab vzor otrokom. Ogromno je nestrpnosti, sovražne komunikacije - vidimo lahko, da so otroci in mladostniki pogosto mnogo bolj vključujoči in strpni, kot bi sicer lahko sklepali iz objav nekaterih odraslih na njihovih družbenih omrežjih."

V primeru, da je naš otrok tisti, ki izvaja nasilje, je pomembno, da starši to slišijo. Šola mora to realnost predstaviti na primeren način, brez obsojanja in vzbujanja krivde, saj slednje lahko vodi do obrambnega vedenja staršev.

Empatija je tista, ki predstavlja pravo pot.

Izvajanje nasilja se mora obsoditi, označiti za nedopustno, vendar morajo starši vseeno stati svojemu otroku ob strani in ga ne obsojati. Če mu oznako nasilneža vsiljuje šola, pa je naloga staršev, da temu naredijo konec. »Predalčkanje otroka kot nasilneža je lahko izrazito škodljivo. Nasilnost gre seveda obsoditi, hkrati pa gre otroku jasno pokazati, da ga sprejemamo in da smo zanj vedno tukaj. Tudi tovrstne slabe situacije lahko vodijo do zbližanja med otrokom in staršem,« še zaključi.

Za otroke in mladostnike

Kam se lahko obrneš po pomoč, če si žrtev medvrstniškega nasilja?

·       Svojo stisko poskusi nekomu zaupati, najsi je to prijatelj, učitelj, starš, ali druga odrasla oseba, ki ji zaupaš.

·       Tom telefon: 116 111

Maša Tome
diplomirana psihologinja in novinarka